Jedro

Pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je potrebno presoditi tudi ob uporabi in razlagi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Krajnc proti Sloveniji z dne 31. 10. 2017 in presoditi, ali gre pri tožniku za ustavno dopustno prikrajšanje oziroma zmanjšanje invalidske dajatve. Ugotoviti je torej treba, ali je zaradi spremenjene invalidnosti zmanjšanje nadomestila pri tožniku v okoliščinah konkretnega primera resno vplivalo na njegova sredstva za preživljanje, oziroma ali mu je bilo omogočeno, da se prilagodi na novo dohodkovno situacijo. Tega sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča v doslej izvedenem dokaznem postopku ni ugotavljalo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v delu I. točke izreka glede odločb toženca z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016 ter v II. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - v delu I. točke izreka glede odločb toženca z dne 20. 4. 2016 in z dne 29. 11. 2016 spremeni tako, da glasi:

II. "Odločbi toženca št. ... z dne 20. 4. 2016 in št. ... z dne 29. 11. 2016 se odpravita."

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s I. točko izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 28. 11. 2016 in št. ... z dne 5. 4. 2016 ter št. ... z dne 29. 11. 2016 in št. ... z dne 20. 4. 2016 ter podredni tožbeni zahtevek1 na odpravo vseh citiranih odločb in vrnitev zadev v ponovno upravno odločanje. Z II. točko izreka je sklenilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, oziroma podredno razveljavitev in novo sojenje ter povrnitev stroškov. Ne more nositi bremena zaradi napak toženca. Pravico do nadomestila ima v veljavnem pravnem naslovu, odločbi z dne 28. 8. 2014. Toženec je razpolagal z vso potrebno dokumentacijo, tudi predhodno izdanimi odločbami o pravici do nadomestila. O dinamiki izplačevanja nadomestila bi moral delodajalca obvestiti toženec, vendar je opustil dolžno skrbnost. Sklicuje se na 191. člen OZ.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)2 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano zavrnilno sodbo zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Posledično je dejansko stanje glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom ostalo nepopolno ugotovljeno. Že na podlagi doslej ugotovljenega dejanskega stanja pa bi bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava izpodbijane odločbe o dolžnosti vračila preplačila tega nadomestila odpraviti kot nepravilni in nezakoniti.

K pritožbi zoper zavrnitev dela tožbenega zahtevka na odpravo odločb o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom (odločbi z dne 5. 4. 2016 in 28. 11. 2016)

6. Predmet tega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 5. 4. 2016, potrjene z dokončno odločbo z dne 28. 11. 2016, da tožniku s 4. 7. 2013 preneha pravica do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, izplačevanje te invalidske dajatve pa se ustavi s 5. 4. 2016. Odločeno je bilo še, da bo o preplačilu nadomestila izdana posebna odločba. Zaradi sprememb v stanju invalidnosti sta bili tožniku priznani pravica do dela s skrajšanim delovnim časom in delnega nadomestila.

7. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik, sicer invalid II. kategorije zaradi posledic bolezni s pravico do razporeditve na drugo delo z omejitvami v polovičnem delovnem času od 25. 10. 2002 dalje3 in uživalec nadomestila na tej podlagi, v novem invalidskem postopku, začetem zaradi kontrolnega pregleda, zaradi potrebe po dodatnih fizičnih razbremenitvah razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delu z omejitvami v polovičnem delovnem času od 1. 3. 2013 dalje4, posledično mu je bilo priznano delno nadomestilo v znesku 282,23 EUR od 5. 7. 2013 dalje5, je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da tožnik zaradi spremenjene invalidnosti do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom ni bil več upravičen.

8. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)6, ki v prehodni določbi 396. člena posebej ureja uživanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pridobljenih po prejšnjih predpisih. Vendar je treba predhodno pojasniti predvsem naslednje.

9. Po 2. alineji 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ)7 so bili v II. kategorijo invalidnosti razvrščeni zavarovanci, ki so lahko najmanj polovico delovnega časa opravljali svoje ali drugo ustrezno delo in se niso mogli s poklicno rehabilitacijo usposobiti za opravljanje drugega ustreznega dela s polnim delovnim časom. Invalid II. kategorije, ki je bil zmožen za drugo ustrezno delo s fizičnimi razbremenitvami v skrajšanem delovnem času, je pod zakonskimi pogoji pridobil pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu s skrajšanim delovnim časom, nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom in nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je bilo enako razliki med plačo, ki jo prejema zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo za krajši delovni čas od polnega, in plačo, ki bi jo dobival, če bi opravljal isto delo s polnim delovnim časom, vendar pa nadomestilo lahko znaša največ 50% najvišje pokojninske osnove (131. člen ZPIZ). Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu je bilo enako razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo ustrezno delo, in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi (1. odstavek 134. člena ZPIZ). Po 186. členu ZPIZ so na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajale, dokler je trajalo stanje invalidnosti, na podlagi katerega so bile pridobljene, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic. Če so nastale v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, je pravica prenehala ali se spremenila od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe.

10. S 1. 1. 2003 je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1)8 (pokojninsko in) invalidsko zavarovanje reformiral. Invalidnost je bila definirana na novo, tudi pravice na tem temelju so bile urejene drugače kot po ZPIZ. Veljavni ZPIZ-2 je v bistvenem sledil z ZPIZ-1 uveljavljenim spremembam. Na podlagi 2. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2 se zavarovanec, ki ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. ZPIZ-2, kot že ZPIZ-1, pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, niti do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu več ne ureja. Nadomeščeni sta bili s pravico do delnega nadomestila in nadomestila za invalidnost. Če je zavarovanec zmožen za drugo ustrezno delo s fizičnimi razbremenitvami v skrajšanem delovnem času, se mu ob izpolnjenih zakonskih pogojih prizna pravico do dela na drugem delu z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega iz 82. člena ZPIZ-2 in pravico do (povečanega) delnega nadomestila iz 86. člena ZPIZ-2. Ker je tudi odmera kratkoročnih invalidskih dajatev po ZPIZ-2 (enako že po ZPIZ-1) določena drugače kot po ZPIZ in je odvisna zlasti od invalidske pokojnine, ki bi invalidu pripadala na dan nastanka invalidnosti9, je višina nadomestil po ZPIZ-2 (enako po ZPIZ-1) lahko tudi nižja od nadomestil po ZPIZ.

11. Po 396. členu ZPIZ-2 torej uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti), uveljavljenih po predpisih, ki so se uporabljali do 31. 12. 2002 (po ZPIZ), in uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorije invalidnosti) po ZPIZ-1 obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi tega zakona. Pravice po ZPIZ-2 lahko na podlagi 3. odstavka 396. člena ZPIZ-2 pridobijo le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Enako prehodno določbo je v 397. členu vseboval ZPIZ-1. V sodni praksi10 sta se določbi razlagali in uporabljali tako, da je denarne dajatve, pridobljene na temelju preostale delovne zmožnosti po ZPIZ mogoče uživati tudi po uveljavitvi ZPIZ-1 oziroma ZPIZ-2, če so za to izpolnjeni pogoji. Uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljene po prejšnjih predpisih, pa v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti, pridobijo pravice po novem zakonu, vključno s pravico do ustreznega nadomestila, četudi je bilo prej priznano nadomestilo ugodnejše oziroma višje.

12. Vendar je Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi Krajnc proti Sloveniji dne 31. 10. 2017,11 ki je po dejanskem in pravnem stanju12 bistveno podobna z obravnavano, izreklo, da je zakonodajna reforma invalidskega zavarovanja (ZPIZ‑1) služila legitimnemu cilju višje stopnje zaposlovanja invalidov, kljub temu pa je bilo ob sicer širokem polju proste presoje, ki ga imajo države na področju socialnih dajatev, pritožniku s priznanim nadomestilom za invalidnost naloženo pretežko individualno breme, kar je negativno vplivalo na pravično ravnotežje, ki mora biti vzpostavljeno med varstvom premoženja in javnim interesom, zaradi česar je bil kršen 1. člen Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)13, to je pravica do premoženja.14 Poudarilo je, da je ZPIZ-1 za uživalce pravic po prejšnjih predpisih določal, da se jim pravice priznajo tudi po uveljavitvi novega zakona, kar je pri pritožniku ustvarilo prepričanje, da bo že priznano nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo prejemal še naprej. Šele po tem, ko se mu je stanje invalidnosti še poslabšalo, je za njega začela učinkovati nova, strožja zakonodaja. Prav različno obravnavanje dveh skupin nezaposlenih delovnih invalidov, torej tistih z nespremenjeno delazmožnostjo oziroma invalidnostjo in tistih, pri katerih je prišlo do poslabšanja stanja oziroma sprememb v stanju invalidnosti, zaradi česar je bil pritožnik prikrajšan pri prejemanju nadomestila, možnosti za zaposlitev pa so se hkrati še dodatno zmanjšale, ima pomembno vlogo pri presojanju ravnovesja. Bistveno pri presoji je dejstvo, da je bil pritožnik brezposelna oseba z glede na omejitve slabimi možnostmi za zaposlitev. Prav zaradi tega je predhodno priznano nadomestilo tudi užival. Zmanjšanje nadomestila je resno vplivalo na njegova sredstva za preživljanje in ni bilo postopno niti omiljeno z ukrepi, ki bi mu omogočili, da se prilagodi na novo dohodkovno situacijo.

13. Države pogodbenice EKČP15 so dolžne po eksplicitni določbi 46. člena EKČP spoštovati dokončne sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v vsaki zadevi, v kateri nastopajo kot stranke. Ustava RS16 seveda varuje pravico do zasebne lastnine (33. člen)17, pravnomočno urejena pravna razmerja (158. člen)18 in zagotavlja enako obravnavo (14. člen)19. Pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi dela s skrajšanim delovnim časom je zato potrebno presoditi tudi ob uporabi in razlagi te sodbe in presoditi, ali gre pri tožniku za ustavno dopustno prikrajšanje oziroma zmanjšanje invalidske dajatve. Ugotoviti je torej treba, ali je zaradi spremenjene invalidnosti zmanjšanje nadomestila pri tožniku v okoliščinah konkretnega primera resno vplivalo na njegova sredstva za preživljanje, oziroma ali mu je bilo omogočeno, da se prilagodi na novo dohodkovno situacijo. Tega sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča v doslej izvedenem dokaznem postopku sploh ni ugotavljalo.

14. Zaradi vsega predhodno obrazloženega je bilo potrebno pritožbi v delu zoper zavrnitev tožbenega zahtevka na odpravo odločb o prenehanju pravice in ustavitvi izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, torej odločb z dne 5. 4. 2016 in 28. 11. 2016 ugoditi, izpodbijano sodbo na temelju 355. člena ZPP v delu I. točke izreka glede odločb toženca z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016 razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. V ponovljenem sojenju bo potrebno odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri. Ugotoviti bo treba, ali gre pri tožniku za ustavno dopustno prikrajšanje oziroma zmanjšanje invalidske dajatve. Torej ugotoviti zlasti višino nadomestil, ki jih je tožnik prejemal kot invalid II. kategorije po ZPIZ, višino nadomestila, ki ga prejema po ZPIZ-2, znesek prikrajšanja, okoliščine glede njegove zaposlitve oziroma zaposljivosti nasploh oziroma morebitne druge relevantne okoliščine. V ta namen bo potrebno dokazno oceniti vse listine v sodnem in upravnem spisu in zaslišati tožnika. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri in izvedbi morebitnih drugih dokazov, relevantnih za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, bo mogoče ponovno presojati pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb ter odločati o utemeljenosti ali neutemeljenosti postavljenega tožbenega zahtevka v tem delu.

K pritožbi zoper zavrnitev dela tožbenega zahtevka na odpravo odločb o vrnitvi preplačila nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom (odločbe z dne 20. 4. 2016 in z dne 29. 11. 2016)

16. Ker je bilo torej tožniku z odločbo z dne 5. 4. 2016 zaradi priznanja novih pravic na podlagi spremenjene invalidnosti od 1. 3. 2013 ustavljeno izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, je bilo posledično z odločbo z dne 20. 4. 2016, potrjeno z dokončno odločbo z dne 29. 11. 2016, odločeno, da je tožnik od 5. 7. 2013 do 31. 12. 2015 zaradi novih pravic na podlagi invalidnosti neupravičeno prejel preveč izplačano nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom v znesku 9.383,71 EUR in da je ta znesek dolžan vrniti obročno v 12-ih mesecih, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Predmet tega spora je tudi presoja pravilnosti in zakonitosti teh preplačilnih odločb. 17. Enako, torej da je z odločbo z dne 5. 4. 2016 v zvezi z odločbama z dne 29. 10. 2002 in 31. 3. 2003 prišlo do odpada pravne podlage za izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Z odločbo z dne 5. 4. 2016 je bilo namreč izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom ob sočasni odločitvi, da pravica preneha 4. 7. 2013, ustavljeno šele s 5. 4. 2016. To pa je za pritožbeno rešitev zadeve glede dolžnosti vrnitve preplačila nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom edino relevantno. Pomeni namreč, da pravna podlaga za izplačevanje obravnavane invalidske dajatve 4. 7. 2013 ni mogla odpasti.

18. Po 194. členu ZPIZ-2 je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Po 3. odstavku 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ)20 pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja ali na temelju, ki je naknadno odpadel. 19. Z odločbo z dne 5. 4. 2016 je bilo skladno z ustavno kategorijo pravnomočnosti, zaradi katere poseg v pridobljeno pravico iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja ni dopusten, in uveljavljeno sodno prakso21 izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom, kljub sočasni odločitvi, da sama pravica preneha že 4. 7. 2013, ustavljeno le za naprej, torej od 5. 4. 2016 dalje. Pravna podlaga za izplačevanje obravnavanega nadomestila torej ni odpadla že 5. 4. 2016, temveč bi lahko, seveda pod pogojem pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 28. 11. 2016 v zvezi z odločbo z dne 5. 4. 2016, ki pa glede na odločitev pritožbenega sodišča v 2. alineji I. točke izreka te sodne odločbe še ni pravnomočna, odpadla kvečjemu šele od 5. 4. 2016 dalje.

20. Iz predhodno navedenega materialnopravnega razloga je bilo potrebno tudi v tem delu pritožbi ugoditi in v skladu s 5. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v delu I. točke izreka glede odločb toženca z dne 20. 4. 2016 in z dne 29. 11. 2016 spremeniti tako, da se izpodbijani odločbi z dne 20. 4. 2016 in z dne 29. 11. 2016 kot nepravilni in nezakoniti odpravita.

Stroški postopka

21. Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi dela I. točke izreka sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji v II. točki izreka in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo o vseh stroških postopka odločalo na podlagi uspeha v sporu (154. člen ZPP).

1 Gre zgolj za navidezno kumulacijo zahtevkov. 2 Ur. l. RS, št. 3/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 Odločba z dne 31. 3. 2003. 4 Odločba z dne 14. 6. 2013. 5 Odločba z dne 28. 8. 2014. 6 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami. 7 Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami. 8 Ur. l. RS, št. 106/1999 s spremembami. 9 85. in 86. člen ZPIZ-2. 10 Na primer VIII Ips 216/2012, Psp 79/2017. 11 Pritožba št. 38775/14. 12 Gre za brezposelnega invalida III. kategorije po ZPIZ, ki je užival nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev oziroma razporeditev na drugo ustrezno delo, po spremenjeni invalidnosti pa je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti po ZPIZ-1 s pravico do bistveno nižjega nadomestila za invalidnost 13 Ur. l. RS, št. 33/1994. 14 Po 1. členu Protokola št. 1 k EKČP ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do spoštovanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti lastnina odvzeta, razen če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Ta določba pa nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni. 15 EKČP je od 28. 6. 1994 del slovenskega pravnega reda. 16 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami. 17 Zagotovljena je pravica do zasebne lastnine in dedovanja. 18 Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. 19 V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino. 20 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 21 Na primer VIII Ips 72/2010.