Jedro

Tudi laik oziroma povprečen človek ve, da se cev, ki prosto leži na tleh, med praznjenjem cisterne lahko zaradi pritiska nenadzorovano premakne in začne udarjati. Tožnik bi tako moral računati na to nevarnost in biti pri opravilu bolj pazljiv, in sicer ne bi smel v času praznjenja cisterne stati ob oziroma v bližini cevi, ampak bi moral stati zunaj njenega dosega. Zato je tožnik delno kriv tudi sam, da je prišlo do poškodbe oziroma da sta ga cev in pesek oplazila po nogi. Pritožbeno sodišče ocenjuje njegov soprispevek na 40 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od 22. 11. 2007 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu , sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 652,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila (1. točka izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna povrniti tožniku 531,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi odškodnino v višini 2.222,00 EUR, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, s stroškovno posledico. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) s tem, ko je v izreku odločilo, da zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine tečejo od dneva izdaje sodbe dalje, v obrazložitvi pa je navedlo, da gredo tožniku obresti od vložitve odškodninskega zahtevka, t.j. od 22. 11. 2007. Sodišče neutemeljeno navaja, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med težo natovorjenega vozila in nastalo poškodbo. Tožnik je moral v skladu z navodili L. Š. naložiti kamion vsaj pet ton več kot dovoljujejo predpisi, saj mu je ta sicer grozil z odpovedjo. Tožnik je v ta namen predlagal sodišču, da pozove gospodarsko družbo T d.d., da predloži tehtalne liste, ki bi pokazali, koliko je bila dejanska naloženost tovornih vozil v času pred in po dogodku. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, ni pravilna trditev, da tožnik omenjene vzročne zveze v zvezi s prekomerno težo ni uspel dokazati. Nadalje se ne strinja s pripisano 40 % odgovornostjo, ki jo je tožniku prisodilo sodišče. Sodišče ni upoštevalo, da je delodajalec tožniku grozil z odpovedjo, da je tožnik praktično komaj začel voziti tovorno vozilo oz. da je bil pri toženi stranki zaposlen šele nekaj dni pred poškodbo. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da so bili na deponiji napravljeni ozki betonski boksi, do katerih ni bilo možno fizično priti, ker je tam ležal odpadni material. Tožnik je zato poklical delodajalca in se ravnal po njegovih navodilih, kar je povsem razumljivo, saj se je prvič srečal s tako situacijo, z delom pa je komaj pričel. Sodišče se tudi nerazumljivo sklicuje na to, da je tožnik pravočasno zaklical K. naj pazi in da bi se tudi sam moral v tistem trenutku varno umakniti na varno mesto. Tožnik je ravnal instinktivno. K je stal zraven tožnika, tožnik pa je zaklical zatem, ko je cev že začela udarjati na vse strani. S tem, ko je zakričal, je želel preprečiti še morebitne dodatne poškodbe tožnika in K., nikakor pa mu ni možno zaradi tega pripisati soodgovornosti. Sodišče tudi ne pojasni, kako bi lahko tožnik previdneje ustavil postopek praznjenja cisterne v trenutku, ko se je zbal za svoje življenje. Sodišče torej neupravičeno ocenjuje, da se tožnik ni pravočasno in ustrezno izognil grozeči nevarnost ter da je zato 40 % soodgovoren za nastanek poškodbe. Sodišče je neustrezno odmerilo tudi višino denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ni obrazložilo navedb tožnika v zvezi s samo oteklino, ki je trajala najmanj pet dni, kar pomeni, da so bolečine trajale precej dlje, kot je ocenil izvedenec medicinske stroke. Bolečine je trpel tudi po zaključku zdravljenja, saj je utrpel hude poškodbe, zaradi katerih ga je tudi precej srbelo, prejel pa je tudi mazilo za nego kože. Teža poškodbe jasno izhaja iz zaslišanja zdravnice dr. V. Tožnik je predlagal v ta namen dopolnitev izvedenskega mnenja, ki pa je bilo zelo pomanjkljivo. Nesporno je, da je bilo potrebno več mesečno mazanje, da je tožnik izgubil dlake, da je bila oteklina prisotna najmanj pet dni, zaradi česar je tožnik upravičen iz naslova nevšečnosti med zdravljenjem vsaj do odškodnine v višini 1.600,00 EUR. Tožniku gre tudi višja odškodnina za strah, in sicer vsaj v višini 800,00 EUR. Sodišče ni upoštevalo, da je izvedenec navedel, da tožnik ni bil opozorjen na to, da je njegovo delo življenjsko nevarno. To potrjuje, da je tožnik utrpel izjemen primarni strah, saj dokler ni stopil izza tovornjaka, je bil prav gotovo v življenjski nevarnosti. Tožnik se je zbal za svoje življenje, saj bi v primeru, da bi ga cev ali pesek udarila v glavo, utrpel neslutene posledice. Tožnik pa je utrpel tudi sekundarni strah, saj do zaključka bolniškega staleža ni vedel za izid zdravljenja.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, niso podani ter da je sodba pravilna in zakonita.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da gredo tožniku zakonske zamudne obresti od 22. 11. 2007 dalje, v izreku pa zapisalo, da tečejo zamudne obresti od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da prišlo v izreku sodbe, glede na jasno in materialnopravno pravilno obrazložitev sodišča prve stopnje, do napake (pisne pomote), ki jo je pritožbeno sodišče v okviru pooblastil iz 347. člena ZPP in prvega odstavka 354. člena ZPP samo popravilo.

Neutemeljen pa je nadaljnji pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med (prekomerno) težo natovorjenega vozila in nastalo škodo, saj je tožnik v ta namen predlagal sodišču, da pozove družbo T d.d., da predloži tehtalne liste za tovorna vozila tožene stranke za šest mesecev pred nezgodo in vsaj dva meseca po nezgodi. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje dokaza, na katerega se sklicuje tožnik, ni izvedlo, ker je bil predlagan prepozno, ocenilo pa je tudi, da je bil podan v nasprotju z 228. členom ZPP. Glede na navedeno in ker tožnik ne trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da obstajata upravičena razloga za zavrnitev zadevnega dokaza, tožnik s pritožbo ne more uspešno uveljavljati, da zaključek sodišča prve stopnje o nedokazanosti zadevne vzročne zveze ni pravilen, ker je predlagal vpogled v tehtalne liste. Tudi sicer pa je treba v zvezi z vzročno zvezo dodati, da tožnik, na katerem je trditveno in dokazno breme glede obravnavane predpostavke odškodninske obveznosti, sploh ni zatrjeval, zakaj je prekomerna teža tovora povzročila obravnavani škodni dogodek (oplazenje tožnika s cevjo in peskom) oziroma ni utemeljil povezave med prekomerno težo tovora in škodnim dogodkom, niti tega ne pojasni v pritožbi. Tožeča stranka je torej v tem delu podala pomanjkljivo trditveno podlago, kar pa tudi predstavlja upravičen razlog za neizvedbo dokazov, saj z dokazi ni mogoče nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage (primerjaj 212. člen ZPP).

Prav tako neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da tožnik ni soprispeval k nastanku škode. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da tožnikov soprispevek znaša 40 %, ne strinja pa se z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za takšno oceno. Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek utemeljilo z dejstvom, da se tožnik ni pravočasno in ustrezno izognil udarjajoči cevi. Pritožnik takšno utemeljitev utemeljeno izpodbija. Tožnik je v trenutku, ko je cev začela udarjati, ravnal, kot bi ravnal vsak povprečen človek v takšni, nenadni (hipni) situaciji, in sicer je zaklical K., ki je stal zraven njega, naj pazi, stekel okoli kamiona in ugasnil kompresor v kabini kamiona, da je cev prenehalo premetavati. Glede na navedeno tožniku ni mogoče očitati, da bi moral biti v trenutku, ko je začela cev udarjati, bolj pazljiv. Tožniku pa je moč očitati nepazljivost v smislu drugega odstavka 9. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl., v nadaljevanju ZVZD) v zvezi z njegovim postopanjem, preden je začel s praznjenjem cisterne s cevjo na deponijo oziroma preden je začela cev opletati. Res je sicer, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožnik ni bil s strani delodajalca ustrezno usposobljen in zadostno poučen med drugim tudi o tem, kako se cisterna prazni na deponijo, vendar pa bi moral to delo kljub temu opravljati previdneje. Tudi laik oziroma povprečen človek ve, da se cev, ki prosto leži na tleh, kot je ležala cev v konkretnem primeru, med praznjenjem cisterne lahko zaradi pritiska nenadzorovano premakne in začne opletati, kar je smiselno zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi tožena stranka. Tožnik bi tako moral računati na to nevarnost in biti pri opravilu bolj pazljiv, in sicer ne bi smel v času praznjenja cisterne stati ob oziroma v bližini cevi, ampak bi moral stati zunaj njenega dosega. Zato je tožnik delno kriv tudi sam, da je prišlo do poškodbe oziroma da sta ga cev in pesek oplazila po nogi. P ritožbeno sodišče ocenjuje, kot že navedeno, njegov soprispevek na 40 %. Tožeča stranka v pritožbi sicer navaja, da bi bilo treba upoštevati, da je delodajalec oz. L. Š. tožniku grozil z odpovedjo, da je tožnik šele nekaj dni pred poškodbo začel delati pri toženi stranki, da so bili na deponiji napravljeni betonski boksi, do katerih ni bilo mogoče fizično priti ter da je tožnik, ko je ugotovil, da ne bo mogoče praznjenje cisterne v silos, poklical Š. in se ravnal po njegovih navodilih, vendar pa te okoliščine po oceni pritožbenega sodišča nimajo odločilnega pomena pri presoji tožnikovega soprispevka. Tudi če bi bile navedene okoliščine dokazane, to ne bi spremenilo zaključka, da tožnik v dani situaciji ni ravnal z razsodnostjo, ki jo je mogoče pričakovati od vsakega povprečnega človeka, pri čemer po naravi stvari tudi ni mogoče trditi, da zaradi navedenih okoliščin tožnik ni imel možnosti stati v času praznjenja cisterne na varnem, to je tam, kjer ga cev in pesek ne bi mogla doseči. Končno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija višino prisojene odškodnine. Obstoj nepremoženjske škode in posledično višino odškodnine je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi predložene zdravstvene dokumentacije ter s pomočjo izvedenca medicinske stroke. Ker sta izvedensko mnenje in njegova dopolnitev popolna, jasna in skladna z drugimi ugotovljenimi okoliščinami, ga je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo za podlago odločitve. Tožnik v pritožbi sicer trdi, da je izvedensko mnenje pomanjkljivo oziroma da je pomanjkljiva njegova dopolnitev, saj se izvedenec ni opredelil do tega, da je imel tožnik oteklino, ki je trajala najmanj pet dni in da so zato bolečine trajale tudi po zaključku zdravljenja, da si je moral nogo mazati ter da je tožnik izgubil dlake, kar pa ne drži. Izvedenec je namreč v dopolnitvi izvedenskega mnenja odgovoril na omenjene pripombe tožnika, in sicer je navedel, da je oteklina dejansko obstajala nekaj dni, vendar pa zaradi tega ni spreminjal svojega odgovora glede bolečin (t.j. da so bolečine prenehale z zaključkom zdravljenja), v zvezi z dlakami pa je pojasnil, da so tožniku sicer zrasle šele čez pol leta, vendar zaradi tega tožnik ni imel nevšečnosti. Iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve tako izhaja, da tožnik ni imel zaradi otekline bolečin tudi po koncu zdravljenja, izguba dlak in mazanje pa tožniku tudi nista povzročala nevšečnosti, zaradi česar so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Ker je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo intenzivnost, trajanje bolečin in potek zdravljenja, pravilno pa je pri presoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo tudi merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ), pritožbeno sodišče ocenjuje kot pravilno tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku za navedeno vrsto nepremoženjske škode priznalo odškodnino v višini 888,00 EUR.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da gre tožniku odškodnina za strah v višini 200,00 EUR. Upoštevaje okoliščine primera, in sicer, da je tožnik utrpel primarni strah, ki je trajal do končanega pregleda (cca. tri ure in pol), in sekundarni strah blažjega značaja, ki je trajal do konca zdravljenja (devet dni) ter sodno prakso v podobnih primerih, se namreč pokaže, da dosojeni znesek zadoščenja za strah ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Res je sicer, da se je tožnik zbal za svoje življenje, ko je začela cev udarjati, na kar opozarja pritožnik, vendar pa navedena okoliščina tožnika ne upravičuje do višje odškodnine, saj je treba upoštevati, da je bil navedeni strah le kratkotrajen (trajal je le dokler tožnik ni ugasnil kompresorja v kabini tovornega vozila, torej le nekaj trenutkov).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tečejo zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine od 22. 11. 2007 dalje do plačila (6. alineja 358. člena ZPP). Ker glede preostalega izpodbijanega zavrnilnega dela sodbe niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Pri ponovnem odločanju o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), je pritožbeno sodišče ugotovilo, da tožnikov uspeh s pritožbo ne utemeljuje drugačne odločitve o stroških, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, v katerem je uzakonjeno načelo uspeha, saj je tožnik uspel le glede teka zakonskih zamudnih obresti, ki so stranska terjatev, ni pa uspel glede glavne stvari, ki je merilo za uspeh.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih pravdni stranki nista priglasili.