Jedro

V sodni praksi je glede poškodb v smislu natega vratnih mišic prevladujoče stališče, da najprej izvedenec cestnoprometne stroke izračuna sile, ki so pri trčenju delovale na telo oškodovanca, nato pa še izvedenec medicinske stroke poda mnenje o tem, ali in kakšne poškodbe so takšne sile lahko pustile na telesu oškodovanca. Zgolj v primerih, ko je ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke nedvomna v smislu, da so na telo (domnevnega) oškodovanca delovale tako minimalne sile, da do poškodb nikakor ne bi moglo priti, je mogoče o zahtevku odločiti (z zavrnitvijo) brez postavitve izvedenca medicinske stroke.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni - v I. točki izreka tako, da se znesek 2.344,30 EUR nadomesti z zneskom 2.144,30 EUR - v II. točki izreka pa tako, da se znesek 311,10 EUR nadomesti z zneskom 511,10 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 2.344,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.10.2009 dalje do plačila (I. točka izreka); kar je zahteval tožnik več (311,10 EUR s pripadki), je sodišče zavrnilo (II. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.406,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, ker sodišče ni izvedlo z njene strani predlaganega dokaza z zaslišanjem prič E. K. in S. M. ter z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik izkazal temelji vtoževane terjatve, je materialnopravno zmotna. Izvedenec cestnoprometne stroke je ugotovil, da je do trka vozil prišlo pri hitrosti nižji od 10 km/h in da je na tožnika deloval maksimalni pospešek 3,0 g, pri čemer je verjetnost poškodbe vratne hrbtenice pri takih pospeških izredno majhna. Šlo je torej za minimalen trk, v katerem so na tožnika delovale minimalne sile in je verjetnost poškodbe vratne hrbtenice izredno majhna. Ne gre spregledati objektivnega dejstva, da je bil tožnik voznik vozila z večjo maso, ki je imelo poškodovano zgolj oblogo zadnjega odbijača, zato je možnost poškodbe še toliko manjša. Glede na navedene ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, o obstoju vzročne zveze ni mogoče govoriti. Sicer pa tudi izvedenec medicinske stroke ni s potrebno stopnjo gotovosti oziroma vsaj velike verjetnosti, ugotovil, da je pri tožniku res prišlo do zatrjevanih telesnih poškodb, zaradi česar je sodišče tudi napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Izvedenec je namreč le dopustil možnost, da je pri tožniku šlo za nihajno poškodbo vratu s poškodbo mišic (pri čemer tožnik ni ne zatrjeval ne izpovedoval, da je v prometni nezgodi prišlo do zanihanja glave). Zaslišan je izvedenec sicer navedel, da je glede na svoje izkušnje z gotovostjo prepričan, da je pri tožniku prišlo do poškodbe vratnih mišic in gležnja, pri čemer pa je takšna njegova utemeljitev v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca cestnoprometne stroke in splošnimi življenjskimi izkušnjami. Glede na minimalen trk, ta nikakor ni mogel povzročiti sunkovitega gibanja glave, kot je to navedel izvedenec medicinske stroke. Prav tako je popolnoma neživljenjska in v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke, ugotovitev izvedenca medicinske stroke, da je tožnik v minimalnem trku lahko utrpel udarnino levega gležnja. Sodišče je v ugotovljenem dejanskem stanju imelo podlago za zaključek, da obstaja velika verjetnost, da vzročne zveze med prometno nesrečo in zatrjevanimi poškodbami tožnika ni. Pri tem se pritožba sklicuje na odločbe VSL II Cp 3408/2011, II Cp 2398/2011, II Cp 1642/2012, II Cp 712/2011. V vsakem primeru pa je sodišče tožniku prisodilo previsoko odškodnino. Prisodilo je odškodnino, kakršno sodišča prisojajo v primerih običajnih zvinov vratnih hrbtenic. Za presojo odškodnine iz naslova strahu pa sploh ni imelo podlage. Primarni strah pomeni utemeljen in hud strah za življenje. O takšnem strahu v konkretnem primeru ni mogoče govoriti, dopuščen kratkotrajen in blag sekundarni strah za izid zdravljenja, pa prav tako za presojo odškodnine iz tega naslova ne zadostuje. V posledici je napačna tudi odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče mora namreč izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev in v takšnem obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Sodišče ni dolžno izvesti predlaganih dokazov tudi v primeru, ko je dejansko stanje že dovolj raziskano in izvedba dodatnih dokazov, četudi bi potrdila zatrjevana dejstva, ne bi vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Pri tem mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz z zaslišanjem prič E. K. in S. M. in z dopolnitvijo izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke. Zavrnitev je konkretno in ustrezno obrazložilo (5. točka obrazložitve), pri čemer se sodišče prve stopnje z razlogi za zavrnitev izvedbe teh predlaganih dokazov, v celoti strinja in jih ne ponavlja. Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zato sodišče ni zagrešilo.

6. Tožnik trdi, da je v prometni nesreči dne 6.4.2010 utrpel nateg vratnih mišic in udarnino gležnja in iz tega naslova vtožuje odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Toženka je izpostavila, da je šlo za minimalen trk, z minimalnimi pospeški, v katerem tožnik zatrjevanih poškodb ni mogel utrpeti, zato ni vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem toženkinega zavarovanca in škodno posledico. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik izkazal temelj tožbenega zahtevka in s tem vse predpostavke odškodninskega delikta (131. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in razloge zanjo, pritožbeno sodišče sprejema (6. do 13. točka obrazložitve). Pravilno je pojasnilo, da je v sodni praksi glede poškodb v smislu natega vratnih mišic, prevladujoče stališče, da najprej izvedenec cestnoprometne stroke izračuna sile, ki so pri trčenju delovale na telo oškodovanca, nato pa še izvedenec medicinske stroke poda mnenje o tem, ali in kakšne poškodbe so takšne sile lahko pustile na telesu oškodovanca. Zgolj v primerih, ko je ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke nedvomna v smislu, da so na telo (domnevnega) oškodovanca delovale tako minimalne sile, da do poškodb nikakor ne bi moglo priti, je mogoče o zahtevku odločiti (z zavrnitvijo) brez postavitve izvedenca medicinske stroke. V konkretnem primeru izvedenec cestnoprometne stroke takšne ugotovitve ni podal, saj ni mogel niti zanesljivo potrditi niti povsem izključiti možnosti, da je tožnik v trku utrpel telesno poškodbo. Sile, ki so delovale na tožnikovo telo, so bile prav na meji tistih, pri katerih se že lahko pojavijo telesne poškodbe. Upravičeno je v zvezi s tem sodišče prve stopnje izpostavilo, da v stroki (niti tehnični niti medicinski) ni enotnega stališča o tem, pri kateri mejni hitrosti oziroma pospešku že oziroma še lahko nastanejo nihajne poškodbe vratne hrbtenice, saj se podatki različnih avtorjev oziroma raziskav glede tega večkrat pomembno razlikujejo.

7. Glede na to, da je šlo za mejni primer, ko z izvedencem tehnične stroke ni bilo mogoče zanesljivo izključiti možnosti nastanka poškodbe, je sodišče postavilo tudi izvedenca medicinske stroke, ki je bil „z veliko gotovostjo prepričan“, da je prišlo do poškodbe. Da je šlo za takšno poškodbo potrjuje tudi zapis zdravnika, ki je ob pregledu dne 2.8.2009 (dan po nesreči) ugotovil napetost in bolečnost vratne muskulature ter omejenost gibljivosti vratne hrbtenice zaradi bolečine na 1/3 (priloga A4), pri čemer ne sodišče in ne izvedenec nista zasledila nobenih okoliščin, indicev, nasprotij v dokumentaciji ipd., ki bi kazali na to, da je tožnik ob pregledu simuliral. 8. Glede (drugačnih) odločitev, kot jih izpostavlja pritožba, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila v zadevi II Cp 3408/2011 ugotovljena zgolj možnost nategnitve vratnih mišic, v konkretni zadevi, pa je bil kot rečeno, izvedenec medicinske stroke z veliko verjetnostjo oziroma gotovostjo prepričan, da je prišlo do takšne poškodbe, zadeva II Cp 712/2011 je glede tega vprašanja primerljiva s konkretno in tako potrjuje pravilnost izpodbijane odločitve (sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati vzročne zveze z zadostno stopnjo prepričanja, ker je izvedenec medicinske stroke možnost nastanka lahkih telesnih poškodb v takšnih okoliščinah zgolj dopustil), v zadevi II Cp 2398/2011 je izvedenec cestnoprometne stroke, za razliko od mnenja v tej zadevi, ugotovil, da tehničnih pogojev, ki bi bili lahko vzrok za nastale poškodbe oškodovanca ni bilo, v zadevi II Cp 1642/2012 pa je bila, kot v zadevi II Cp 3408/2011, ugotovljena zgolj možnost poškodbe.

9. Sodišče prve stopnje je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožniku odmerilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR, pri čemer je pojasnilo, da iz primerljivih primerov v sodni praksi izhaja, da so v podobnih primerih sodišča za lahke poškodbe vratne hrbtenice prisojala podobne odškodnine (14. točka obrazložitve). Že iz naslova te poškodbe je torej tožniku odmerilo odškodnino v tej višini ter se s tem v zvezi sklicevalo na konkretno sodno prakso za tovrstne primere – primere lahke poškodbe vratne hrbtenice. Že iz tega razloga pritožbene navede, da tožniku odškodnina iz naslova poškodbe gležnja ne gre, niso pravno relevantne (pri čemer je sicer izvedenec potrdil tudi udarec v gleženj). Glede na primerljive primere v sodni praksi, ki jih je delno izpostavilo že sodišče prve stopnje, upoštevaje, da je tožnik trpel trajne srednje hude telesne bolečine 5 dni, občasne srednje hude 2 dni, trajne lahke 20 dni, občasne lahke težave v vratu pa se tožniku še vedno pojavljajo v sicer redkih primerih, trpel pa je tudi nevšečnosti (pregled v urgentni travmatološki ambulanti, rentgensko slikanje vratne hrbtenice, pregled pri osebnem zdravniku, 10 obiskov ambulantne fizikalne terapije), pritožbeno sodišče takšno odmero sprejema kot pravično odmero (179. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik ob trku utrpel srednje hud kratkotrajen primarni strah, kasneje pa srednje hud sekundarni strah za izid zdravljenja. Iz tega naslova je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo odškodnino v višini 200,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem obsegu materialnopravna napačna. V praksi in teoriji ni sporno, da gre odškodnina samo za znaten strah, ne pa tudi za njegove milejše oziroma blažje oblike. Glede na povedano, v konkretnem primeru pri tožniku ni šlo za znaten strah - ne za močan in dolgotrajen strah, ne za močan, a kratkotrajen strah, ki bi za dalj časa porušil duševno ravnotežje tožnika, niti ne za strah manjše jakosti, a dolgotrajen (179. člen OZ).

11. V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu ustrezno spremenilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo (353. člen ZPP).