Jedro

Odgovornost dedinje za zapustnikov dolg je solidarna. Vrniti mora, kar ji je bilo pomotoma izplačano.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede glavnice nad zneskom 30.350,00 SIT (tridesettisočtristopetdeset tolarjev), glede obresti v celoti, glede izvršilnih stroškov skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v celoti, prav tako pa v 2. točki izreka glede nadaljnjih pravdnih stroškov. V tem obsegu se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in novo odločanje. Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi (glede plačila zneska 30.350,00 SIT).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Temeljnega sodišča v Kranju, Enota v Kranju, opr. št. II I 264/94 z dne 14.4.1994 ostane v celoti v veljavi tudi v točki 1 in 3 in je torej tožena stranka dolžna plačati tožeči strani v 8 dneh glavnico v znesku 32.340,00 SIT, zapadle obresti v znesku 9.651,90 SIT, zakonite zamudne obresti od glavnice in zapadlih obresti od dneva vložitve predloga za izvršbo, to je od 6.4.1994 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 7.410,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o stroških, torej 12.3.1999 dalje do plačila. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 107.559,00 SIT. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pokojni J.Š. ni plačal oskrbnine za mesec junij 1993, da je to dolžna plačati toženka, ki mora vrniti tudi preplačilo.

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. Navaja: Dokazna ocena je nepravilna. Tožeča stranka je na dan, ko je vstopila v obligacijsko razmerje s toženo stranko kot zakonito dedinjo, priznala, da ni obveznosti iz naslova oskrbnine. Obe priči sta povedali, da sta pogledali v računalnik in da je bilo na kartici oskrbovanca izkazano preplačilo na dan 28.6.1993. Iz kartic je razvidno, da je bil račun z datumom 15.6.1993 izdan in knjižen na isti dan, to je 15.6.1993, iz dnevnika knjižen pa izhaja, da je bil knjižen 20.7.1993. Če bi bilo tako kot izpovedujejo priče, bi bil sporni račun knjižen za dobropisom, ki je bil izdan 28.6.1993. Kartica v primerjavi z dnevnikom knjiženj dokazuje, da je prirejena. Tožeča stranka lahko pretvarja računalniško obdelavo za tisto obdobje. Dokumentacija tožeče stranke je pomanjkljiva, manjkata dva blagajniška prejemka. Sodišče je verjelo izpovedbam prič, da so se zmotile, čeprav se njihove izpovedbe razlikujejo od zapisov v knjigovodstvu. Sodišče je kot verodostojno vzelo tudi listino: konta 1200 kupci za J. Š. z dne 20.3.1993, čeprav je iz nje razvidno, da gre za demo verzijo in ne izpis iz poslovnih knjig. Dokazno breme je na strani tožeče stranke, saj tožena stranka nima dostopa do evidenc. Ravnanje tožeče stranke, ko je izdala dobropis, je moč presojati zgolj in izključno kot dejstvo, da je med strankama nesporno ugotovljeno, da je imel na dan 29.6.1993 pokojni oskrbovanec preplačilo oskrbnine. Zato nasprotni dokazi pripoznanih dejstev v pravdi niso dopustni, če niso podani izpodbojni razlogi na strani tožeče stranke. Tožeča stranka je ravnala neskrbno in to ravnanje ne more biti njej v prid. Sporna je tudi višina terjatve, ker sodišče ni upoštevalo dejstva, da gre za spor na podlagi razveljavljenega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in sicer fakture št. 01113/93 z dne 15.6.1993. Listina iztožuje oskrbnino za 30 dni, čeprav tožeča stranka sama navaja in ni sporno, da je bil pokojnik v bolnišnici od 20.6.1993 dalje do smrti, to je 24.6.1993. Tako ni podlage za izstavitev računa za 30 dni, ampak samo za 20. Sporna je tudi zamudna obrestna mera, ker ni temelja. Toženi stranki kot prevzemniku ni mogoče očitati zamude, vsaj od dneva zapadlosti terjatve ne tako, kot jih iztožuje tožeča stranka.

Pritožba je delno utemeljena.

O vprašanju, ali je bila plačana oskrbina tudi za mesec junij 1993, je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje razčistilo vprašanja, ki so v prvem postopku ostala nerazjasnjena. Izvedlo je obširen dokazni postopek, dokaze je ocenilo in prišlo do ugotovitve, da znesek ni bil plačan in da je bil dobropis izplačan neupravičeno. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, da podatki, torej listine in izpovedbe prič kažejo, da znesek res ni bil plačan in da je do zapleta prišlo zaradi površnosti v poslovanju tožeče stranke. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema izčrpne razloge sodišča prve stopnje, zakaj šteje, da znesek ni bil plačan in da je bil dobropis izplačan neupravičeno. Sodišče prve stopnje je odgovorilo tudi na ugovore tožene stranke. Vprašanje, kako je prišlo do dobropisa, je sedaj razjasnjeno. Šlo je za napako oziroma površnost delavk tožeče stranke, vendar pa s tem tožena stranka ni mogla pridobiti pravice do preplačila in to tudi ne more pomeniti, da zneska za mesec junij 1993 ni dolžna plačati. Ko pritožba trdi, da sta obe priči izpovedali, da sta pogledali računalnik in da je bilo na kartici izkazano preplačilo na dan 28.6.1993, je ta pritožbena trditev vsaj nejasna. Ne pove, kateri dve priči naj bi bili to izpovedali, saj je bilo zaslišanih več prič. Iz zaslišanja priče M. K. (list. št. 53) in J. O. (list. št. 51) namreč izhaja, da je K. pogledala računalnik, ne pa tudi kotnih kartic. Računalnik je izkazoval, da je stanje nič, iz česar so na podlagi izstavljenega računa sklepali, da je plačilo opravljeno, kontnih kartic pa niso pregledali. Tako torej gornja pritožbena trditev ne more biti točna. Ko pritožba v nadaljevanju govori o tem, kakšno je bilo zaporedje knjiženja, da je to napačno, o tem, da lahko tožeča stranka podatke prireja, o pomanjkljivostih v zvezi z blagajniškimi prejemki in drugimi listinami, je treba ugotoviti, da se je do teh ugovorov sodišče prve stopnje opredelilo in jih zato ni treba ponavljati. Toženka mora torej deloma plačati kot dedinja, deloma pa vrniti tisto kar ji je bilo pomotoma izplačano (člen 142/3 in Zakona o dedovanju - ZD in člen 210. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Prav pa ima pritožba ko gre za vprašanje višine dolžnega zneska in višine obresti. Kot pravi sama pritožba, 20 oskrbnih dni ni sprono - ob predpostavki, da ni bilo plačano, kar je bilo torej sedaj ugotovljeno. Po računu - priloga A1 - je dnevni znesek oskrbnine znašal 1.078,00 SIT. Za 20 dni je to 21.560,00 SIT. Preplačilo je znašalo 8.790,00 SIT, kar znesek skupaj 30.350,00 SIT. Nejasna je torej razlika v višini 1.990,00 SIT, kajti po sodbi je tožena stranka dolžna plačati znesek 32.340,00 SIT, prav tako pa ni jasen datum zapadlosti nobenega od zneskov, ker ni bilo ugotovljeno, kdaj je nastala toženkina zamuda (člen 277/1 in člen 214 ZOR). V ponovljenem postopku bo torej moralo sodišče prve stopnje razjasniti še vprašanje zneska 1.990,00 SIT in celotnega zneska zamudnih obresti. Ker je torej to dvoje ostalo sporno, je bilo treba razveljaviti sodbo tudi v delu, ki se nanaša na izvršilne stroške in na stroške pravde. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilih členov 368. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in člena 370/1 istega zakona. Določbe ZPP/77 so v tej odločbi uporabljene glede na člen 498. ZPP/99.