Jedro

Obravnavana zadeva odpira vprašanje kolizije dveh ustavnih pravic: pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in pravice politične stranke do ugleda, ki jo varuje 35. člen Ustave. V ustavnosodni praksi je zavzeto jasno stališče, da politični stranki ni mogoče odreči varstva pred negmotno prizadetostjo, saj tudi politična stranka uživa varstvo do ugleda na podlagi 35. člena Ustave. Temu postulatu je sledilo tudi sodišče, ki je opravilo tehtanje pravic v koliziji.

Sodišče je toženčevo izjavo v zvezi s financiranjem označilo kot vrednostno sodbo. Pritožbeno sodišče temu ne pritrjuje. Ob upoštevanju vseh okoliščin je izjavo moč opredeliti kot t. i. vrednostno obarvano izjavo o dejstvih (value-laden trditev), ki predstavlja vmesno stopnjo med trditvami o dejstvih – ta se dokazujejo – in vrednostnimi sodbami, ki niso predmet dokazovanja. Svoboda izražanja je eden od stebrov ustavne demokracije, temelječ na političnem pluralizmu in strpnosti. Še posebej je treba nuditi varstvo svobodi izražanja v kritikah zoper nosilce oblasti. Pritožnica je (bila) kot politična stranka, ki je poskušala sestaviti novo vlado, podvržena izjemno visoki stopnji upravičenega zanimanja javnosti in obsega kritike. Izrečena izjava se nedvomno nanaša na politično razpravo v splošnem interesu – na tožničino delovanje in ideje ter financiranje.

Meja dopustne kritike bi bila presežena šele takrat, če bi šlo za slaboverno trditev, kar pa, kot je bilo že prej pojasnjeno, ni značilnost konkretnega primera, saj je toženec izhajal iz številnih medijskih objav in polemik. Izjava predstavlja komentar, podan ob javni razpravi o tožničini ustreznosti za vodenje vlade. Umestiti jo je treba v kontekst politične debate, ki je bila v zelo močnem interesu javnosti, v tovrstnih zadevah pa se svoboda izražanja lahko omeji le v izjemnih primerih.

Toženčeva izjava kot celota predstavlja njegovo kritično oceno tožničinega delovanja. S tem pa se mora tožnica kot politična stranka soočiti, saj je v utrjeni sodni praksi svoboda izražanja v obliki kritike oblasti varovana široko. Stopnja varstva ustavnih pravic politične stranke je nižja kot pri fizičnih osebah, saj mora biti podvržena nenehnemu kritičnemu nadzoru demokratične javnosti. Teža ugleda politične stranke je zato ustrezno majhna.

Pritožba zmotno trdi, da toženec ni imel najmanjše podlage verjeti v resničnost izrečenega. Izjava je bila podana v okviru javne debate o temi v splošnem interesu javnosti, zato je treba dati svobodi izražanja prednost, četudi bi bila kritika osnovana na šibki dejstveni podlagi. Toženec je svojo izjavo temeljil na dejstvih o tožničinem financiranju, ki so jih izpostavljali številni mediji.

Toženčeve izjave o financiranju tožnice ni mogoče razumeti v smislu ZPolS, ki med drugim ureja tudi vprašanje financiranja. Toženec ni izražal pravnega pogleda na financiranje tožnice v smislu prej navedenega zakona, ampak je kritiziral tožničino delovanje, njeno financiranje pa je bilo le del te kritike. Objave v medijih in polemika v javnosti so mu predstavljale zadostno dejstveno podlago, da je lahko verjel v resničnost izjavljenega. Izhajal je iz dejstva, da je bilo tožničino financiranje že večkrat pod drobnogledom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 2.008,80 EUR nadomesti z zneskom 1.860,04 EUR.

II. V ostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu se pritožba zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožnica je dolžna tožencu povrniti 410,65 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kamniku (v nadaljevanju: sodišče) je zaradi umika tožbe v delu, v katerem je tožnica zahtevala preklic dela izjave z vsebino: „… _oziroma njen voditelj, ki v bistvu zagovarja avtoritativne ideje … in ki seveda kot tak pospešuje, bi rekel, politično retoriko, ki se opira na ksenofobijo za izključevanje, nasprotovanje pravni državi_ ...“ postopek ustavilo (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, s katerim je od toženca uveljavljala preklic izjave, podane 18. 2. 2020 ob 22.19 uri v oddaji X., z vsebino: „_... da pride na čelo vlade stranka, ki ga financira tudi seveda tuja stranka oziroma tuj režim, to mislim seveda na madžarskega, to dejstvo je seveda srhljivo. Dejstvo, da se neka stranka financira iz tujine_“, je zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek za plačilo 8.000 EUR odškodnine (II. točka izreka) in tožnici naložilo povračilo 2.008,80 EUR toženčevih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Tožnica odločitve sodišča ne sprejema in zoper njo vlaga pravočasno pritožbo, v kateri predlaga, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži povračilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vračilo zadeve sodišču v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožnica opozarja na napačen zaključek sodišča, da toženčeva izjava ne vsebuje dejstev, za katera bi se lahko štelo, da so objektivno žaljiva. Dajanje in širjenje nepreverjenih informacij o drugem je v nasprotju s poštenostjo pri izvrševanju pravice do svobode govora. Varstvo pred neresničnimi (neutemeljenimi) oz. slabovernimi trditvami, ki nedovoljeno razgrajujejo ugled v javnosti, uživajo tudi politične stranke, saj bi bilo v nasprotnem primeru njihovo delovanje pomembno okrnjeno. Toženec je zavestno in v slabi veri javnosti na nacionalni televiziji dajal neresnične in nepreverjene informacije. Šele v sklepni fazi je svoje ravnanje začel opravičevati z novinarskimi članki, ki pa v resnici niti ne ugotavljajo financiranja s strani madžarskega režima. Toženec je vsebino novinarskih člankov zlonamerno predrugačil. Nepravilna je ugotovitev, da predstavlja sporna izjava t. i. vrednostno sodbo. Toženec je podal jasno in brezpogojno trditev o financiranju s strani madžarskega režima. Povprečni poslušalec sporne izjave ni mogel razumeti na drugačen način, ampak kot kritiko tožničinega delovanja. Izjava ni bila podana v okviru javne razprave o načinu financiranja. Sodišče okoliščin, ki kažejo na toženčevo zlonamernost in slabovernost, ni vrednotilo in se do njih ni obrazloženo opredelilo, zato dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno, sodba pa je obrazložena v nasprotju s standardi, izhajajočimi iz 22. in 25. člena Ustave RS.

Sodišče ni imelo nobene podlage za zaključek, da je toženec sporno izjavo izrekel kot oseba, ki v slovenski akadameski sferi zavzema vidno mesto in se kot kritičen državljan oglasi vedno, ko je ogrožena demokracija. Zato je materialnopravno zmoten zaključek, da toženec kot kritičen opazovalec in aktivni kritik družbenega dogajanja sodi, podobno kot novinarji, med subjekte, ki uživajo višjo stopnjo varstva izražanja.

Toženec glede trditve o financiranju s strani madžarskega režima ni mogel biti v dobri veri; najmanjše podlage ni imel, da bi verjel v to, kar je trdil. K vlogam je predložil številne članke, dokaznih predlogov pa ni substanciral. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago, ko se je vsebinsko sklicevalo na te članke – nesubstancirane dokazne predloge. Toženec za svoje navedbe ni imel nikakršne dejanske oz. dokazne podlage, očitek o zatrjevanem ravnanju pa je objektivno žaljiv. Financiranje politične stranke iz tujine je glede na sedmi odstavek 21. člena Zakona o političnih strankah (ZPolS) prepovedano. Toženec se na njegovo nepoznavanje ne more sklicevati. V izjavi financiranje medijev ali pridobivanje sredstev iz naslova kupnine za prodani lastniški delež ni bilo omenjeno.

Sklicevanje na posojilo, ki ga je tožnici dala A. A., je v kontekstu konkretne zadeve povsem neutemeljeno. Posojilo ni bilo sporno zaradi osebe, ki ga je dala, marveč je bil prekoračen dovoljeni znesek, ki si ga politična stranka lahko izposodi od fizične osebe.

Nepravilno so bili odmerjeni tudi stroški postopka. Tožencu so bili neupravičeno priznani stroški za sestavo četrte pripravljalne vloge, saj ta ni bila potrebna. Za drugi narok, ki se je vršil 21. 5. 2021, tožencu ne gre 400 točk, saj za drugi in naslednji narok v skladu z 2. točko tar. št. 20 pripada nagrada le v višini 200 točk. Nepravilno je bil priznan tudi 22 % DDV na kilometrino.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožencu. Ta je nanjo podal odgovor, v katerem nasprotuje pritožbi ter pritrjuje ugotovitvam, argumentaciji in zaključkom sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavana zadeva odpira vprašanje kolizije dveh ustavnih pravic: pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave in pravice politične stranke do ugleda, ki jo varuje 35. člen Ustave. V ustavnosodni praksi je zavzeto jasno stališče, da politični stranki ni mogoče odreči varstva pred negmotno prizadetostjo, saj tudi politična stranka uživa varstvo do ugleda na podlagi 35. člena Ustave1. Temu postulatu je sledilo tudi sodišče, ki je opravilo tehtanje pravic v koliziji. Ustrezno je ovrednotilo soobstoj in kolizijo pravice do svobode izražanja na eni strani in pravice do časti ter dobrega imena na drugi strani. Pri svoji odločitvi je upoštevalo ustavnopravno pomembne okoliščine, ki sta jih za primer kolizije teh pravic izoblikovala Ustavno sodišče RS in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). V 8. točki obrazložitve je izpostavilo merila, izoblikovana v praksi prej navedenih sodišč, in jih v nadaljevanju ustrezno uporabilo za obravnavani primer.

6. Sodišče je upoštevalo, da je bila sporna izjava2 podana v obdobju, ko je tožnica poskušala sestaviti novo vlado (začetek leta 2020). Toženec je bil v oddajo X., kjer je 18. 2. 2020 podal sporno izjavo, vabljen kot prvi podpisnik javnega poziva „Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo!“. Tega je podpisalo več kot 150 akademikov. Sodišče je zavzelo stališče, da predstavlja sporna izjava vrednostno sodbo o tožnici, ne pa izjavo o golih dejstvih, kot je poskušala prikazati tožnica. Sledilo je toženčevemu prizadevanju za razumevanje izjave kot kritike tožnice. Izjava po presoji sodišča nima značaja zavezujočega pravnega pogleda na tožničino financiranje v smislu ZPolS. Sodišče je upoštevalo, da gre za kolizijo dveh pomembnih ustavnih pravic. Tehtanje in vrednotenje okoliščin konkretnega primera pa razrešuje dilemo, kateri dati prednost. 7. Tožnica trdi, da je toženec zavestno in v slabi veri javnosti na nacionalni televiziji širil neresnične in nepreverjene informacije o njenem financiranju s strani madžarskega režima. Ugotovitve sodišča, da sporna izjava predstavlja t. i. vrednostno sodbo, ne sprejema.

8. Za tožnico je sporen le del izjave, ki se nanaša na njeno financiranje3. Sodišče je pravilno presojalo toženčevo izjavo kot celoto. Ugotavljalo je celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega. Toženec je bil v oddajo vabljen kot prvi podpisnik javnega poziva „Obvarujmo občutljivo slovensko demokracijo pred avtoritarno oblastjo“. Tožnica je bila v tem obdobju vodilna politična stranka, ki je poskušala sestaviti novo vlado – to pa je bila tudi najpomembnejša politična tema v državi. Toženec je v izjavi izpostavil njene avtoritativne ideje in s tem povezal (tudi) njeno financiranje.

9. Sodišče je toženčevo izjavo v zvezi s financiranjem označilo kot vrednostno sodbo. Pritožbeno sodišče temu ne pritrjuje. Ob upoštevanju vseh okoliščin je izjavo moč opredeliti kot t. i. vrednostno obarvano izjavo o dejstvih (_value-laden trditev_), ki predstavlja vmesno stopnjo med trditvami o dejstvih – ta se dokazujejo – in vrednostnimi sodbami, ki niso predmet dokazovanja.4 Svoboda izražanja je eden od stebrov ustavne demokracije, temelječ na političnem pluralizmu in strpnosti. Še posebej je treba nuditi varstvo svobodi izražanja v kritikah zoper nosilce oblasti. Pritožnica je (bila) kot politična stranka, ki je poskušala sestaviti novo vlado, podvržena izjemno visoki stopnji upravičenega zanimanja javnosti in obsega kritike. Izrečena izjava se nedvomno nanaša na politično razpravo v splošnem interesu – na tožničino delovanje in ideje ter financiranje.

10. Ustavno sodišče in ESČP pripisujeta izjemen pomen svobodi izražanja ter poudarjata visoko raven dopustnosti izjavljanja o vprašanjih, ki so predmet političnega odločanja. Zato je malo prostora za omejitev svobode izražanja, kadar pride do trka ugleda politične stranke in pravice posameznika do svobode izražanja. Še toliko bolj v primerih, kadar izjavo poda predstavnik civilne družbe. Izjava je bila podana v okviru javne debate o temi, ki je bila v širokem javnem interesu. Čeprav osrednja tema ni bila razprava o načinu tožničinega financiranja, je imel toženec glede na okoliščine5 utemeljen razlog, da izpostavi tudi sporno temo. Po presoji pritožbenega sodišča spornega dela izjave ni mogoče presojati samostojno, marveč v širšem kontekstu – kot celoto. Na podlagi takšnega pogleda pa je mogoče sporno izjavo oceniti kot vrednostno obarvano izjavo o dejstvih (_value - laden judgement_), za katero je tudi potrebna ustrezna podlaga v dejstvih.

11. Toženec je akademik, redni profesor z znanstvenim nazivom ddr., sociolog in politolog. Sodišče ga je utemeljeno prepoznalo kot kritičnega opazovalca, aktivnega kritika družbenega dogajanja. Ustrezno se je opredelilo do toženčeve domnevne zlonamernosti in želje škodovati tožnici v času pred poskusom oblikovanja koalicije. Pritožbeno sodišče v celoti sledi njegovim ugotovitvam, da izjava ne vsebuje dejstev, izrečenih izključno z namenom potvarjanja resnice in škodovanja tožnici. Tega tožnica ni dokazala. Toženčeva izjava kot celota predstavlja njegovo kritično oceno tožničinega delovanja. S tem pa se mora tožnica kot politična stranka soočiti, saj je v utrjeni sodni praksi svoboda izražanja v obliki kritike oblasti varovana široko. Stopnja varstva ustavnih pravic politične stranke je nižja kot pri fizičnih osebah, saj mora biti podvržena nenehnemu kritičnemu nadzoru demokratične javnosti. Teža ugleda politične stranke je zato ustrezno majhna.6 Sodišče je položaj toženca prepričljivo pojasnilo v 10. točki obrazložitve. Njegovo argumentacijo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Kot sociolog in politolog predava na številnih tujih fakultetah in zavzema vidno mesto v slovenski akademski sferi. Od akademika in intelektualca se utemeljeno pričakuje, da se (kritično) izrazi o aktualnih družbenih pojavih. Vsekakor pa ima toženec kot kritičen državljan pravico podati svoje mnenje glede politične oblasti in političnega dogajanja, saj je svoboda izražanja, kot pravilno v odgovoru na pritožbo opozarja toženec, v skladu z določbo 39. člena Ustave RS dana vsakomur.

12. Pritožba zmotno trdi, da toženec ni imel najmanjše podlage verjeti v resničnost izrečenega. Izjava je bila podana v okviru javne debate o temi v splošnem interesu javnosti, zato je treba dati svobodi izražanja prednost, četudi bi bila kritika osnovana na šibki dejstveni podlagi.7 Toženec je svojo izjavo temeljil na dejstvih o tožničinem financiranju, ki so jih izpostavljali številni mediji, sodišče pa jih je v 18. točki obrazložitve podrobno navedlo. Obširno se je poročalo o tožničinem pridobivanju finančnih sredstev s prodajo deležev v medijskih družbah madžarskim podjetnikom, ki so blizu madžarskemu premierju B. B. Članki so nakazovali, da so madžarski vlagatelji v podjetja, povezana s tožnico, vlagali sredstva, ta podjetja pa so pomagala financirati tožničino kampanjo. Toženec je opozoril na obširna medijska poročanja in preiskave pristojnih organov – NPU naj bi vodil predkazenski postopek v zvezi s financiranjem medijev, povezanih s tožnico, Državni zbor RS pa je zaradi suma nezakonitega tožničinega financiranja in financiranja njene volilne kampanje ustanovil parlamentarno preiskavo.

13. Zmoten je očitek sodišču, da je prekoračilo toženčevo trditveno podlago in da članki predstavljajo nesubstanciran dokazni predlog. Zadostuje, da je toženec predložil celo paleto člankov in jasno navedel, da iz njih izhaja tožničino delovanje s pomočjo denarja iz tujine. V 18. točki obrazložitve je sodišče izčrpno predstavilo podlago, ki je tožencu nudila dejstveno oporo za podano izjavo. Tako je bilo v članku, 25. 5. 2018 objavljenem v reviji Y. z naslovom „B. B. že neposredno financira stranko C.,“ poročano, da sta Č. (glasilo, ki je v lasti funkcionarjev in simpatizerjev stranke C.) in podjetje D., d. o. o. (ki je v 44 % lasti stranke C.) v zadnjem letu dobila zajetno finančno pomoč iz madžarskih podjetij, povezanih z madžarskim premierjem B. B. in njegovo stranko E. Podjetji naj bi financirali tožničine predvolilne oglase. Izpostavljeni članki so tožencu nudili zadostno podlago, da je verjel v resničnost podane izjave o toženkinemu financiranju iz tujine. Pri tem je treba upoštevati, da je bilo tožničino financiranje že daljši čas predmet javnih polemik; njeno financiranje je preverjalo Računsko sodišče RS ter parlamentarna komisija DZ. V člankih pa se je poročalo o medijih, ki so bili s tožnico povezani, pri čemer povezave izhajajo tudi iz uradnih evidenc.

14. Četudi v člankih ne bi bilo brezpogojnih in zanesljivih trditev o tožničinem financiranju iz tujine, je obširno poročanje in polemika ter opozarjanje na posojilo, ki naj bi ga tuja oseba dala tožnici, predstavljalo zadostno dejansko podlago za izrečeno kritično izjavo. Ta je bila grajena na več okoliščinah, ki jih je toženec v postopku tudi pojasnil. Toženčeva izjava je predstavljala predvsem kritiko, nestrinjanje z načinom tožničinega delovanja ter nasprotovanje njeni udeležbi v nastajajoči vladi.

15. Pritožbeno sodišče sledi prepričljivemu razlogovanju sodišča, da toženčeve izjave o financiranju tožnice ni mogoče razumeti v smislu ZPolS, ki med drugim ureja tudi vprašanje financiranja. Toženec ni izražal pravnega pogleda na financiranje tožnice v smislu prej navedenega zakona, ampak je kritiziral tožničino delovanje, njeno financiranje pa je bilo le del te kritike. Objave v medijih in polemika v javnosti so mu predstavljale zadostno dejstveno podlago, da je lahko verjel v resničnost izjavljenega. Izhajal je iz dejstva, da je bilo tožničino financiranje že večkrat pod drobnogledom. Toženec v kratkem prispevku niti ni imel možnosti, da bi svojo izjavo podrobneje utemeljil. Omejen je bil s časom, zato v petminutni predstavitvi ni mogel pojasniti vseh razsežnosti spornih denarnih tokov.

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča, da je neutemeljeno zahtevati od kogarkoli, da v okviru javne razprave ves čas pazi in posebej skrbno izbira besede za izražanje svojih stališč, saj bi to predstavljalo samocenzuro. Razumljivo je, da toženec v kratkem prispevku ni mogel celostno predstaviti obsežne teme o financiranju, ampak jo je le navrgel, pri tem pa je imel zadostno dejstveno podlago za svoje navedbe v obsežnem medijskem poročanju o tej aktualni temi. Iz izjave je mogoče jasno izluščiti, da njeno bistvo ni bilo v posredovanju informacije o financiranju tožnice, marveč predvsem v opozarjanju na način tožničinega vodenja, in nasprotovanje temu, da bi oblikovala vlado. Prav zato jo je treba oceniti kot t. i. vrednostno obarvano izjavo o dejstvih, za katero zadošča izkaz vsaj minimalne dejstvene podlage. Temu standardu pa je toženec zadostil. 17. Izjava je bila podana v kontekstu javne debate, za katero je obstajal največji interes, zato je že na splošno stopnja varstva tožničine ustavne pravice nižja kot pri fizičnih osebah. Tožnici so zaupani vzvodi oblastne moči oz. si je zanje prizadevala, zato sta v njeno pojavnost vgrajeni javnost in transparentnost delovanja; pri tehtanju ustavnih vrednost, posebej v koliziji s svobodo izražanja, pa je teža njenega ugleda ustrezno majhna.8

18. Sodišče je prepričljivo pojasnilo, da pojma financiranje, ki ga je uporabil toženec, ni mogoče enoznačno razumeti zgolj kot neposredno financiranje politične stranke v smislu določil ZPolS. Toženec ni govoril o nezakonitem financiranju glede na določbe prej navedenega zakona, temveč je podal posplošeno izjavo, ki je glede na omejen čas niti ni mogel podrobneje pojasniti. Bistveno je, da je bila izjava podana v okviru politične debate ob nastajanju nove vlade ter kot kritika načina pridobivanja finančnih sredstev, ki je imela podlago v obsežnem medijskem poročanju. Sodišče je utemeljeno opozorilo na sodbo VSRS II Ips 509/2004, v kateri je kritiziran pristop, ki bi pisca ali govorca pikolovsko in preko razumnih meja omejeval le zaradi ene izmed možnih razlag besednega sporočila. Glede na predstavljene okoliščine tudi toženčeve izjave ni moč opredeliti kot objektivno žaljive. Meja dopustne kritike bi bila presežena šele takrat, če bi šlo za slaboverno trditev, kar pa, kot je bilo že prej pojasnjeno, ni značilnost konkretnega primera, saj je toženec izhajal iz številnih medijskih objav in polemik. Izjava predstavlja komentar, podan ob javni razpravi o tožničini ustreznosti za vodenje vlade. Umestiti jo je treba v kontekst politične debate, ki je bila v zelo močnem interesu javnosti, v tovrstnih zadevah pa se svoboda izražanja lahko omeji le v izjemnih primerih.9 Tožnica pa ni dokazala, da bi v obravnavani zadevi šlo za takšno izjemo. Zato je pravno nepomembno pritožbeno sklicevanje na nespornost posojila, ki ga je tožnici dala A. A., ter opisovanje razlogov za (ne)dopustnost tega posojila.

19. Pritožba pa utemeljeno opozarja na nepravilno odločitev v stroškovnem delu. Tožencu za drugi narok 21. 5. 2021 v skladu z 2. točko tar. št. 20 OT pripada 200 in ne 400 točk. Pritožbeno sodišče je nagrado ustrezno znižalo in tožencu, vključno z 22 % DDV, priznalo 1.860,04 EUR pravdnih stroškov. Neutemeljenim zatrjevanjem o nepotrebnosti četrte toženčeve pripravljalne vloge ni sledilo; zmotna pa je tudi pritožbena navedba, da je sodišče priznalo 22 % DDV na kilometrino.

20. Pritožbi je bilo deloma ugodeno le v stroškovnem delu, sicer pa je bila zavrnjena in v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrjena sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

21. Tožnica je s pritožbo uspela v minimalnem delu – le glede dela stranske terjatve, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožencu pa je dolžna povrniti stroške sestave odgovora na pritožbo, ki v skladu s tar. št. 21 znaša 500 točk, 50 točk za poročilo stranki ter 2 % administrative stroške, kar vključno z 22 % DDV skupaj znaša 410,65 EUR.

1 Primerjaj odločbo Up-530/14-28 z dne 2. 3. 2017. 2 Toženec je v televizijski oddaji izjavil: „... _da pride na čelo vlada oziroma njen voditelj, ki v bistvu zagovarja avtoritativne ideje, ki ga financira tudi seveda tuja stranka oziroma tuj režim, tu mislimo seveda na madžarskega, in ki seveda kot tak pospešuje, bi rekel, politično retoriko, ki se opira na ksenofobijo za izključevanje, nasprotovanje pravni državi ... // … to dejstvo je seveda srhljivo. Dejstvo, da se neka stranka financira iz tujine“_. 3 „... _da pride na čelo vlade stranka, ki ga financira seveda tudi tuja stranka oziroma tuj režim, tu mislim seveda na madžarskega … to dejstvo je seveda srhljivo. Dejstvo, da se neka stranka financira iz tujine“._ 4 Glej sodbi ESČP v zadevi Karsai proti Madžarski z dne 1. 12. 2009 in Tavares de Almeida Fernandes and Almeida Fernandes proti Portugalski z dne 17. 1. 2017. 5 Tožnica si je prizadevala sestaviti novo vlado. 6 Primerjaj Up-530/14-28 z dne 2. 3. 2017. 7 Primerjaj odločbo ESČP v zadevi Dichand in drugi proti Avstriji z dne 26. 2. 2002. 8 Primerjaj Up-530/14-28 z dne 2. 3. 2017. 9 Odločba ESČP v zadevi Feldek proti Slovaški z dne 12. 7. 2001.