Jedro

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

O izpodbijanem sklepu

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 32. člena v povezavi s sedmo točko 2. člena in četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 15. 10. 2024 (v nadaljevanju Zahtevek).

2.Toženka je ugotovila, da je tožnik, čigar istovetnost je ugotovljena: (i) 2. 2. 2024 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Prošnja), ki jo je pristojni organ z odločbo 2142-807/2024/9 z dne 16. 4. 2024 (v nadaljevanju Odločba 16-4-24) zavrnil kot očitno neutemeljeno (dne 31. 8. 2024 je postala pravnomočna in izvršljiva - sodb Upravnega sodišča Republike Slovenije I Up 1100/2024); (ii) da je tožnik v Zahtevka povedal: da Zahtevek vlaga zaradi stalnih groženj, ki so jim izpostavljeni tako on kot cela družina; da ima zapisnik policijske postaje Ljubljana Moste v zvezi s prijavo A. A., ki mu je grozil v taksiju v Sloveniji in natančno opiše grožnje; da je ta dogodek povezan s stričevo poroko s Srbkinjo; da so se spravili na tožnika kljub temu, da nima nič s to zakonsko zvezo; da razen tega dogodka tožnik ni bil izpostavljen podobnim grožnjam, ker ne dela več kot taksist; da se zadeve nadaljujejo, odkar so ukinjeni vizumu za državljane Kosova; da je vsa dokazila, ki jih je imel, predložil že v prošnji, zato ob vložitvi Zahtevka nima nič. Toženka je ugotovila, da tožnik Zahtevek utemeljuje z istimi razlogi, kot jih je navedel v svoji Prošnji in sicer težave s kriminalno skupino B. zaradi stričeve poroke s Srbkinjo. Toženka je še pojasnila, da je bila tožnikova navedba v zvezi z grožnjo v taksiju, kot je razvidno iz sodbe naslovnega sodišča IU 1100/2024 z dne 24. 6. 2024 prav tako že presojana1. Toženka je ocenila, da ovadbi in dogodek v taksiju nista dejstvi, ki pomembno povečujeta verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Po ugotovitvi, da tožnik ni navedel novih dejstev niti novih dokazov v smislu določbe 64. člena ZMZ-1, je toženka Zahtevek na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 zavrgla.

Tožnikove navedbe

3.Tožnik predlaga, da sodišče zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

4.Tožnik navaja, da je kriminalna združba B. ena najbolj nevarnih združb ne le na Kosovu, temveč tudi na širšem mednarodnem okolju delovanja, ki jo preganjajo tudi mednarodni varnostni organi, kar pa na tožnika ne vpliva. Tožnik je mlad fant, ki se v Republiki Sloveniji počuti do določene mere varnega. Ponavlja, da je v Zahtevku navedel, da se tudi v Sloveniji počuti ogroženega s strani pripadnikov B. Meni, da je žrtev, ker je vpet v pretekla ravnanja njegove razširjene družine, ki vplivajo na njegovo življenje zdaj. Navaja nova dejstva, ki jih ni mogel povedati prej, in sicer je zaradi večkratnih groženj z orožjem moral zamenjati delovno mesto, z očetom pa sta pa sta podala še več ovadb zoper določene člane kriminalne združbe tudi v Republiki Sloveniji. Navaja, da za ta tožnika izvorna država ni varna. Ne drži ugotovitev toženke, da nobeno novo dejstvo ali dokaz ne povečuje tožnikovih možnosti za pridobitev mednarodne zaščite. Zaveda se, da sama grožnja s strani nedržavnega subjekta še ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, saj je dodaten pogoj, ki mora biti izpolnjen v zvezi s tem, da prosilcu država, politične organizacije ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Trdi, da mu zaščita v Republiki Sloveniji, kljub vsemu trudu slovenskih varnostnih organov, ni zagotovljena, zato se sprašuje, kako naj bi mu bila pa v izvorni državi. Ravno zato meni, da nova dejstva (mnoga dejanja z elementi kaznivih dejanj, ki so se dogajala po pravnomočnosti sodne presoje prve prošnje), v bistveni meri povečujejo verjetnost, da bi tožnik izpolnjeval pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Povzetek bistvenih navedb toženke

5.Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu ter predlaga zavrnitev tožbe.

6.Navaja, da je na podlagi tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1 zavezana redno spremljati razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih institucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij. Če toženka ugotovi bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v državi, ki je bila razglašena kot varna, ali če se pojavijo dvomi o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka, ministrstvo ponovno preveri, ali se država lahko še opredeli kot varna izvorna država in predlaga razveljavitev odločitve o določitvi države za varno izvorno državo, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za njeno razglasitev kot varno izvorno državo. V kolikor bi se ugotovilo bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v izvorni državi tožnika, bi bila ta država umaknjena iz seznama varnih izvornih držav.

7.Toženka izpostavlja, da je že v odločbi št. 2142-807/2024/9 (1222-18) s 16. 4. 2024 celovito presojala, ali bi morebitna vrnitev tožnika v izvorno državo predstavljala tveganje za morebitno resno škodo in ponovno izpostavlja, da se je tožnik od odhoda iz Kosova, to je leta 2012, večkrat vrnil nazaj na Kosovo, kriminalno skupino pa je srečal samo enkrat. Navajal je samo enkraten dogodek srečanja s kriminalno skupino, ko pa naj se mu razen opozorila ne bi nič zgodilo, zato je malo verjetno, da bi tožnika ogrožali tudi v Sloveniji, kot navaja v tožbi. Vse te okoliščine pa izkazujejo, da tožniku v izvorni državi ne grozi ne preganjanje in ne resna škoda. Tožnik se je v Zahtevku skliceval le na razloge, ki jih je navedel že v prošnji in ni izkazal novega razloga, ki bi bistveno povečeval možnosti za priznanje mednarodne zaščite. Ponavlja, da je tožnik dogodek v taksiju s 4. 6. 2024 izpostavil že v tožbi z dne 11. 6. 2024 zoper izdano zavrnilno odločbo v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito; da je tožbi zoper izdano zavrnilno odločbo v postopku mednarodne zaščite priložil tudi Zapisnik o sprejemu ustne ovadbe 5. 6. 2024 (sestavljen na PP Moste), ki ga je priložil tudi Zahtevku; da je Upravno sodišče v sodbi I U 1100/2024-12 s 24. 6. 2024 glede predloženih dokumentov zavzelo jasno stališče (26. točka sodbe) in sicer je navedlo, da predloženi ovadbi vlagatelja zahtevka in njegovega očeta ne izkazujeta strahu vlagatelja zahtevka pred skupino B. in ne dokazujeta razlogov za nobeno od oblik mednarodne zaščite. Toženka ponavlja, da zato navedb tožnika glede dogodka v taksiju, ki jih je skušal podpreti z dvema ovadbama zoper A. A. v Sloveniji, ni mogla obravnavati kot novo dejstvo v smislu tretje točke 64. člena ZMZ-1, saj sta bili že obravnavani in presojani v sodnem postopku zoper zavrnilno odločbo v zvezi z njegovo prošnjo. Tožena stranka tudi pripominja, da v celoti sledi interpretaciji in opredelitvi Upravnega sodišča in meni, da ovadbi in dogodek v taksiju v Sloveniji niso dejstvo, ki pomembno povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, saj jih ni mogoče povezati s katerim od razlogov za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

8.V zvezi s tožbenim očitkom, da tožnik ne prejema zaščite slovenskih varnostnih organov, kaj šele kosovskih, toženka v celoti zavrača ta očitek in se na tem mestu sklicuje na obrazložitev iz izpodbijane odločbe št. 2142-807/2024/9 (1222-18), da je tožnik podajal nasprotujoče si izjave glede prijave dogodka pretepa policiji in Eulexu.2 Ne samo, da je tožnik povsem različno navajal glede prijave policiji, izjemno malo verjetno je tudi to, da bi predstavniku Eulexa, ki zagotavlja potrebno podporo kosovskim organom pravosodja, tožnika kar odslovili, in mu rekli, da ni druge rešitve, kot da odidejo iz države. Iz opisane situacije torej ni mogoče nesporno zaključiti, ali je tožnik dogodek prijavil ali ne in kako je policija odreagirala. Tudi, če bi sprejeli za verjetno, da je tožnik dogodek res prijavil na policijo, pa nikakor ni mogoče zaključiti, da ga policija ni zaščitila. Vsekakor pa navedbe o tem, da ga policija ne ščiti, ni novo dejstvo, ki bi nastopilo po izdaji zavrnilne odločbe.

O sodni presoji

9.Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo dokaze, ki so v sodnem spisu označeni kot priloga A1, A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-807/2024, zaslišalo tožnikovega očeta C. C. in tožnika.

Tožba ni utemeljena.

10.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

11.Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, lahko vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo vernost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1). Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo vernost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.3 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.4 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.5

12.Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da tožnik v Zahtevku ni navajal novih dejstev, ki bi pomembno povečevala vernost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Toženka je v dokazni oceni, ki je sistematična in analitična, prepričljivo pojasnila, da tožnik ne uveljavlja novih dejstev v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1.

13.Sodišče ugotavlja, da tožnik ne konkretiziran nobenega od tožbenih razlogov, ki jih uveljavlja. Tožnik tudi zgolj pavšalno navaja, da nasprotuje dokaznemu sklepu toženke in očitka ne konkretizira do te mere, da bi bil preizkus sploh mogoče. Tožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na: (i) tožnikovo védenje o družbi B.6

, (ii) počutju tožnika v Sloveniji (da se v Republiki Sloveniji počuti do določene mere varnega); (iii) tožnikovo mnenje, da je žrtev, ker je vpet v pretekla ravnanja njegove razširjene družine, ki vplivajo na njegovo življenje zdaj, niso konkretizirane do te mere, da bi bil preizkus mogoč, saj tožnik ne opredeli niti, v čem in kako naj bi navedbe vplivale na zakonitost presojane odločitve. Toženka je po presoji sodišča prepričljivo pojasnila svojo odločitev in je, kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa upoštevala tožnikovo navedbo v Zahtevku, da se tudi v Sloveniji počuti ogroženega s strani pripadnikov B., ki pa tudi po presoji sodišča ni novo dejstvo v smislu določbe 64. člena ZMZ-1. V zvezi z navedbo, da sta z očetom podala več ovadb zoper določene člane kriminalne združbe tudi v Republiki Sloveniji, je toženka pravilno pojasnila, da slednje ne vpliva na odločitev v tem postopku, saj je presoja odgovornosti in kaznovanje za morebitna kazniva dejanja v Republiki Sloveniji predmet posebnih postopkov (kazenskih,itd..). Navedba, da izvorna država za tožnika ni varna, je presplošna, da bi omogočila sodni preizkus. Glede na to, da tožnik prosi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, niso utemeljene (deloma tudi nelogične) navedbe tožnika, kot je mogoče povzeti iz tožbe, da tožniku kljub vsemu trudu slovenskih varnostnih organov, varnost v Sloveniji ni zagotovljena. Gre sicer za nedokazano dejstvo, ki pa tudi po presoji sodišča ne dokazuje, da izvorna država za tožnika ne bi bila varna niti, da varnost tožniku v izvorni državi naj ne bi bila zagotovljena, kot je mogoče povzeti tožnika. Sodišče še dodaja, da je v Zahtevku tožnik navedel, da je vsa dokazila, ki jih je imel, predložil v postopku prve prošnje. Iz izpodbijanega sklepa jasno in prepričljivo izhaja, da tožnikove navedbe v Zahtevku v zvezi z grožnjo A. A. in ovadbami (stran 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa) niso nove v smislu 64. člena ZMZ-1, saj so bile že presojane v postopku v zvezi z Odločbo 16-4-24. Pri tem sodišče izpostavlja, da je tožnik v Zahtevku izrecno navedel, da po dogodku v taksiju ni bil več izpostavljen podobnim grožnjam, ker ne dela več kot taksist. Ta izjava v Zahtevku je v nasprotju z izpovedjo tožnika in priče na glavni obravnavi, ki sta izpovedala, da naj bil večkrat vlomili v tožnikovo hišo, kjer živi z družino. Sodišče opozarja, da dokaz (izpoved tožnika ali priče) ne more nadomestiti navedb strank, upoštevajoč tudi, da je imel tožnik v postopku pooblaščenko. Ne glede na to pa sodišče pojasnjuje, da izpoved tožnika, da v Zahtevku ni navedel tega zato, ker se je želel prej posvetovati z očetom, ni opravičljiv razlog za to, da bi navedbo sodišče na podlagi 52. člena ZUS-1 upoštevalo. Tožbena navedba, da je tožnik moral zaradi večkratnih groženj z orožjem zamenjati delovno mesto, je na podlagi 52. člena ZUS-1 neupoštevna. V tožbi lahko tožnik namreč navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Te svoje procesne dolžnosti tožnik ni izpolnil.

14.Na podlagi navedenega je odločitev toženke, da tožnik v Zahtevku ni navedel novih dejstev v smislu določbe tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1 tudi po presoji sodišča pravilna in zato tudi po presoji sodišča niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1. Sodišče na tem mestu izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.⁷ Sodišče ponavlja in s tem poudarja že zavzeto stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo vernost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.⁸ Ker slednjih tožnik ni niti navedel, toliko manj dokazal, ni utemeljeno niti tožbeno pričakovanje, kot, je mogoče smiselno povzeti tožnika, da bi morala toženka ugotavljati pogoje v izvorni državi tožnika. Toženka je zato na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 15. 10. 2024.

15.Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

-------------------------------

1Toženka povzema, da je sodišče v zvezi s "predloženimi ovadbami z dne 4. 6. 2024. in 5. 6. 2024, ki naj bi dokazovali tožnikov strah pred skupino B., presodilo, da glede na zgoraj povzeto, ne dokazujeta razlogov za nobeno od oblik mednarodne zaščite."

212. ako je ob podaji prošnje navajal, da je dogodke prijavil Eulexu, ki so jim rekli, naj raje odidejo iz države. Policija pa ni želela sprejeti njegove prijave. Nasprotno od tega je prosilec na osebnem razgovoru navajal, da je dogodek prijavil policiji, ki je v roku 24 ur prišla k njim na dom in rekla, da so nemočni.

3Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

4Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

5Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka.

6Da tožnik ve, da je kriminalna združba B. ena najbolj nevarnih združb ne le na Kosovu, temveč tudi na širšem mednarodnem okolju delovanja, ki jo preganjajo tudi mednarodni varnostni organi.

7Glej Vrhovno sodišče RS v I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve.

8Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 64, 65

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.