Jedro

Če bo dedinja z revizijo in nato v morebitnem ponovnem sojenju uspela, bo lahko uveljavljala svoje pravice iz zapuščine v skladu z določbo 224. člena ZD, ne more pa biti vložena revizija razlog za prekinitev zapuščinskega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep o dedovanju, s katerim je ugotovilo obseg zapuščine in za dediče razglasilo zapustničino hči A. A. ter sinova B. B. in C. C. Nadalje je ugotovilo, da je dedič B. B. svoj zakoniti delež do 1/3 odstopil dedinji A. A. V obrazložitvi je sodišče tudi pojasnilo, zakaj je zavrnilo pritožničin predlog za (novo) prekinitev postopka.

2. Dedinja A. A. v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče ni uporabilo 212. člena ZD, pa bi ga moralo, saj je dedinja zatrjevala, da v zapuščino ne sodi parc. št. 771/5, k. o. X, ker sta lastninsko pravico na originaren način pridobila z možem. Gre za spor o dejstvih, kar bi moralo sodišče ugotoviti in upoštevati. Ne strinja se, da bi morala to uveljavljati kot razširitev trditvene podlage v že zaključeni pravdi. Sodišče zapiše, da je o predlogu sodedinje že odločalo. Obrazložitev je sama s seboj v nasprotju in se odločitve ne da preizkusiti. Dedinja materialnopravne podlage stvarnopravnega zahtevka po določbah 51. člena ZZZDR v zvezi s 25. členom ZZZDR v pravdi P 343/2010 ni uveljavljala, pač pa je to šele prvič storila na naroku 27. 8. 2015. Ker je po tem zahtevku obseg zapuščine sporen, sodišče pa glede tega zahtevka postopka (še) ni prekinilo, pa bi to moralo storiti, je zagrešilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga razveljavitev sklepa.

3. Dedič C. C. v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po 210. členu ZD zapuščinsko sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami (med drugim) sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica, ali če so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (3. točka drugega odstavka).

6. Neutemeljena je pritožbena zahteva, da bi bilo treba zapuščinski postopek (ponovno) prekiniti, ker nepremičnina s par. št. 771/5, k. o. X, ne spada v zapuščino in predstavlja skupno premoženje pritožnice in njenega moža. Pritožnica je za ugotovitev, ali ta nepremičnina sodi v zapuščino, že vodila pravdo pri Okrožnem sodišču v Novem mestu P 343/201, ki je bila pravnomočno končana z zavrnitvijo njenega zahtevka, torej ni več mogoče šteti, da med dediči (še) obstaja spor. Sklicevanje na drugo pravno podlago za zahtevek tega ne spreminja.

7. Iz podatkov v spisu izhaja, da je Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil pritožničin zahtevek zavrnjen (II DoR 240/2015 z 19. 11. 2015). Če bo dedinja z revizijo in nato v morebitnem ponovnem sojenju uspela, bo lahko uveljavljala svoje pravice iz zapuščine v skladu z določbo 224. člena ZD, ne more pa biti vložena revizija razlog za prekinitev zapuščinskega postopka. Taka je enotna sodna praksa.(1) Pritožničin mož ni dedič po zapustnici, zato ni udeleženec zapuščinskega postopka in ga izdani sklep o dedovanju v nobenem primeru ne veže ter ima vselej na voljo lastninskopravno varstvo.

8. Očitek o obstoju absolutno bistvenih kršitev postopka torej ni na mestu, saj izpodbijani sklep ni sam s seboj v nasprotju, poleg tega pa ima vse potrebne razloge, ki so logični in razumljivi ter jih je mogoče preizkusiti.

9. S tem so pritožbene navedbe izčrpane. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep o dedovanju preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), ter ni odkrilo nobenih nepravilnosti, zato je pritožbo dedinje zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 174. členu ZD.

Op. št. (1): Primerjaj odločitvi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3386/2014 z 21. 1. 2015 (4. točka obrazložitve) in I Cp 1208/2010 z 19. 5. 2010.