Jedro

Dolžnik zaradi pogodbe o odstopu terjatve ne sme priti v slabši položaj, zato proti prevzemniku ne izgubi ugovorov, ki jih je imel proti odstopniku, obstoječih do takrat, ko je zvedel za odstop, niti če je s podpisom pogodbe o odstopu terjatve priznal njen obstoj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki kot cesionarju terjatev cedenta S. d.o.o. v tolarski protivrednosti 10.520,30 DEM z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti izvršilne stroške.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo. Navedla je, da ima tudi proti cesionarju vse ugovore, kot jih ima proti cedentu, v tem primeru torej ugovor, da terjatev cedentu sploh ni nastala, ker tožena stranka od njega ni prejela blaga.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Eno od bistvenih pravil pri pogodbi o odstopu terjatve je, da dolžnik - cessus zaradi odstopa terjatve ne sme priti v slabši položaj, kot bi ga imel, če do odstopa ne bi prišlo. To pravilo se odraža zlasti v določbi 2. odst. 440. člena ZOR, po kateri lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku terjatve (cesionarju) poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku (cedentu) do takrat, ko je zvedel za odstop. To pomeni, da dolžnik proti prevzemniku terjatve obdrži vse ugovore, ki jih je imel proti odstopniku in so obstajali v trenutku, ko je zvedel za odstop terjatve (ne pa tudi ugovorov, ki bi jih proti odstopniku pridobil kasneje). Zato je stališče sodišča prve stopnje, da je s priznanjem svoje obveznosti, to je s podpisom pogodbe o odstopu terjatve, te ugovore izgubil, napačno. ZOR česa takega ne predpisuje, pri čemer je treba opozoriti, da priznanje terjatve niti nima za posledico izgubo ugovorov, ki se tičejo samega obstoja terjatve. Zato je izpodbijana sodba, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku samo iz tega razloga, po materialnem pravu (zmotna uporaba določbe 2. odst. 440. člena ZOR) napačna. Zaradi takega napačnega materialnopravnega stališča se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z nadaljnjimi dejanskimi in pravnimi ugovori tožene stranke o obstoju njene obveznosti proti odstopniku terjatve. To pa pomeni, da je ostalo dejansko stanje v tej zadevi nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je pritožbeno sodišče po določbi 1. odst. 370. člena ZPP napadeno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti dejstva, od katerih je odvisen obstoj terjatve, ki jo tožeča stranka uveljavlja proti toženi. Pri tem bo moralo upoštevati ugovore, ki jih ima tožena stranka tako proti odstopniku (in so obstajali takrat, ko je podpisala pogodbo o odstopu terjatve, kakršen je tudi ugovor, ki ga je doslej že neuspešno uveljavljala) kot proti prevzemniku terjatve.

Pritožbeno sodišče pa pri tem le opozarja, da je bilo v ODZ v paragrafu 1396 določeno, da dolžnik s priznanjem terjatve poštenemu prevzemniku izgubi ugovore, ki jih je imel proti odstopniku, česar ZOR ne predpisuje in kar je treba upoštevati pri ocenjevanju nekdanje sodne prakse in teorije, na katero se sklicuje tožeča stranka.