Jedro

Če osebni zdravnik in zdravniške komisije določijo začetek začasne nezmožnosti za delo z datumom, pomeni, da je nezmožnost nastopila z začetkom navedenega dne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 83.člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvene zavarovanju odločila, da je bila zadržanost K.V. od dela pri tožeči stranki zaradi začasne nezmožnosti za delo utemeljena od 22.1.1993 do 22.6.1993. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je zavarovanec vložil zahtevo za izdajo odločbe, ker se ne strinja z mnenjem zdravniške komisije II. stopnje z dne 21.7.1993, po katerem je bil ob presoji zaključka bolniškega staleža zavarovanec nezmožen za delo le od 10.5. do 24.5.1993 in ne za čas od 22.1.1993 do 22.6.1993 kot je to odločil oz. predlagal osebni zdravnik, enakega mnenja pa so bile zdravniška komisija I. stopnje 10.5.1993, zdravniška komisija II. stopnje 3.6.1993 in zdravniška komisija I. stopnje 10.6.1993. Ker je zdravniška komisija II. stopnje zadevo obravnavala šele 21.7.1993, tožena stranka ugotavlja, da zavarovanec do 22.6.1993 ni bil v bolniškem staležu po lastni presoji pač pa v skladu z mnenjem zdravniške komisije I. stopnje. Tožena stranka za ta čas ne more odločiti v zavarovančevo škodo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je zavarovanec kritičnega dne, to je 22.6.193 normalno delal in nikomur ni potožil zaradi zdravstvenih težav. Zdravnik bi lahko nesposobnost za delo ugotovil samo od naslednjega dne. Vsaj 50 delavcev podjetja je videlo, da je delal cel delovni dan. Naknadna ugotovitev nezmožnosti za delo je neutemeljena in očiten dokaz, kako se lahko posamezne pravice izigravajo. Nezmožnost za delo je ob takem stanju lahko nastopila šele s 23.6.1993. Tožeča stranka predlaga, da se izpodbijani upravni akt odpravi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za začasno nezmožnost za delo, ki je ena od pravic iz zdravstvenega zavarovanja, katerih ugotavljanje je urejeno v členih 80 do 83 zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in 13/93). Sporen je začetni dan nezmožnosti za delo.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bil s strokovnega vidika kot začetek začasne nezmožnosti za delo poleg odločitve osebnega zdravnika s strani zdravniških komisij še trikrat določen isti datum, to je 22.6.1993 (dvakrat ob presoji začetka nezmožnosti, enkrat pa ob presoji zaključka). Pri tem v nobenem primeru ni bila določena ura. To pomeni, da je nezmožnost nastopila z začetkom navedenega dne oz. začetkom delovnega dneva. Te relevantne okoliščine ne more spremeniti tožbena trditev o tem, da je zavarovanec tistega dne normalno delal. Tudi, če je to res, to še ne pomeni, da zavarovanec že takrat ni imel zdravstvenih težav in da še niso obstajali razlogi za nezmožnost. Sicer pa je zavarovanec ravnal v skladu z ugotovitvami in odločitvami pristojnega zdravnika in komisij, zato je pravilno stališče izpodbijane odločbe, da tožena stranka ne more odločiti v škodo zavarovanca.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).