Jedro

Prvi odstavek 353. člena OZ določa posebne zastaralne roke za odškodninske terjatve, če je škoda storjena s kaznivim dejanjem in če je zastaralni rok za kazenski pregon daljši od obligacijskega iz 352. člena OZ. Če sta izkazani navedeni predpostavki, veljajo (daljši) zastaralni roki za kazenski pregon proti odgovorni osebi. Prvi odstavek 353. člena OZ ne določa, da je odgovorna oseba le storilec kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba prvotožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (v I. in IV. tč.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v III. in V. tč. razveljavi in se v navedenem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (II. tč.).

IV. Odločitev o povrniti pritožbenih stroškov tožeče stranke in drugotožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je 19. 8. 2009 vložil tožbo, v kateri je zahteval, da mu toženi stranki nerazdelno plačata odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 10.000,00 EUR. Tožnik je zatrjeval, da je prvotoženec odškodninsko odgovoren, ker je tožnika zabodel z nožem, zato je bil tudi pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe. Odškodninsko odgovoren pa je tudi lastnik diskoteke, zavarovanec drugotožene stranke, ki ni poskrbel za varnost gostov lokala.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da je prvotoženec dolžan plačati tožniku nepremoženjsko škodo v višini 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2009 do plačila (točka I). V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti od 7. 11. 2004 do 20. 8. 2009.(1) V III. tč. izreka sodbe je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko, v IV. tč. izreka sodbe je prvotožencu naložilo, da povrne tožniku pravdne stroške, v V. tč. izreka sodbe pa je tožniku naložilo, da povrne pravdne stroške drugotoženi stranki. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožnik vložil tožbo 21. 8. 2009, za škodo pa je izvedel ob zaključku zdravljenja 27. 12. 2004, zato je potekel triletni zastaralni rok iz 352. člena Obligacijskega zakonika.(2) Ugovor zastaranja prvotožnika je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi prvega odstavka 353. člena OZ, ker je ugotovilo, da je bil prvotoženec v kazenskem postopku pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe, za zastaranje kazenskega pregona pa velja desetletni zastaralni rok. Sodišče prve stopnje je še ugotovilo, da je bilo v kazenskem postopku ugotovljeno, da je bil prvotoženec v času storitve kaznivega dejanja prišteven in s tem odgovoren za kaznivo dejanje, ki ga je storil kot ml. mladoletnik, ugotovljena je bila njegova krivda, zato je zaključilo, da je s tem izkazan temelj odškodninske odgovornosti prvotoženca v pravdnem postopku. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo soodgovornosti tožnika za škodni dogodek. Tožniku je priznalo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti 6.000,00 EUR, za strah 2.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od priznane denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo od dneva vložitve tožbe, ker tožnik ni dokazal, da bi pred vložitvijo tožbe zahteval od prvotoženca plačilo odškodnine.

3. Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o ugovoru zastaranja zmotno uporabilo določbo 352. člena OZ, ki določa splošen rok za zastaranje odškodninskih terjatev. Daljši zastaralni rok velja za zastaranje odškodninskega zahtevka proti odgovorni osebi iz 353. člena OZ. Odgovorna oseba ni le neposredni povzročitelj, torej storilec kaznivega dejanja, marveč tudi druge odgovorne osebe. Zavarovanec drugotožene stranke je odgovoren na podlagi 10. člena Zakona o javnih zbiranjih, ker bi kot organizator prireditve škodni dogodek moral preprečiti.(3) Tožnik v nadaljevanju v pritožbi podrobno pojasnjuje razloge, zaradi katerih šteje, da je drugotožena stranka odgovorna za škodni dogodek.(4) Če o obstoju kaznivega dejanja kazensko sodišče ni meritorno odločilo, potem ni utemeljenega razloga, da se v zvezi z določitvijo daljšega roka zastaranja ugotavlja obstoj kaznivega dejanja v pravdnem postopku. Zmotna je tudi odločitev v zvezi z začetkom teka zakonskih zamudnih obresti od priznane nepremoženjske škode, ker je tožnik trdil in dokazal, da je na drugotoženo stranko naslovil odškodninski zahtevek.

4. Prvotoženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(5) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je do poškodbe prišlo pred vhodom v diskoteko ... v ..., kar spada v odgovornost lastnika diskoteke oziroma zavarovalnice, pri kateri je imel lastnik diskoteke sklenjeno zavarovanje odgovornosti. Zavarovanec drugotožene stranke je odgovoren, ker je osebje lokala prvotožencu kot mld. osebi dopustilo vstop v lokal, kjer so mu postregli z alkoholnimi pijačami, čeprav je bil prvotoženec že precej opit in nesposoben za razmišljanje. Prvotoženec je bil mladoletnik, v stanje nerazsodnosti pa ni prišel po svoji krivdi. Te trditve so potrdile priče. Iz izvedenskega mnenja, ki je bil izdelan v kazenskem postopku, izhaja, da je bil prvotoženec v stanju srednje alkoholne opitosti, pri takšnem človeku pa je mogoče pričakovati motnje v obvladovanju impulzov, težave pri telesni koordinaciji in oceni situacije ter možne občasne motnje zavesti. Prvotoženec v kritičnem dogodku ni bil razsoden. Osebje zavarovanca drugotožene stranke je zaznalo spor med skupinama tožnika in prvotoženca, vendar ni posredovalo, zato so nastale škodljive posledice. Diskoteka tudi ni imela organizirane učinkovite redarske službe.

5. Drugotožena stranka je vložila odgovor na pritožbo tožnika in prvotoženca, v katerem predlaga, da se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in da se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Navaja, da je za uporabo daljšega zastaralnega roka iz 353. člen OZ potrebna pravnomočna kazenska sodba zoper konkretnega toženca kot odgovorne osebe. To potrjuje sodba Višjega sodišča v Celju Cp 1568/06. Iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 398/2006 izhaja, da kazenski pregon lahko teče le zoper konkretnega storilca. Ker zoper zavarovanca drugotožene stranke ni bil uveden kazenski postopek, zanj ne velja daljši zastaralni rok iz prvega odstavka 353. člena OZ. Tožnik v pritožbi navaja, da je zavarovanec storil kaznivo dejanje splošne nevarnosti iz 317. člena KZ, kar je nedopustna pritožbena novota.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba prvotoženca pa ni utemeljena.(6)

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da tudi za zavarovanca drugotožene stranke, kot odgovorne osebe, velja daljši zastaralni rok, ki ga določa prvi odstavek 353. člena OZ, zato je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko neutemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo (131., 135. in 179. čl. OZ) in procesne določbe (14. člen ZPP), na podlagi katerih je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika zoper prvotoženca glede plačila nepremoženjske škode, s tem, da je zoper prvotoženca pravilno delno zavrnilo zahtevek v obrestnem delu.

8. Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (14. člen ZPP). Tudi kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku zoper mladoletnega storilca, je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti mladoletnega storilca iz 14. člena ZPP, vezano na pravnomočen sklep o izrečenem vzgojnem ukrepu, izdanem v tem kazenskem postopku zoper mladoletnega storilca.(7) Pravdno sodišče zato teh dejstev, ki so hkrati tudi del podlage za odločitev o odškodninski obveznosti, ne sme ugotoviti drugače, ali v nasprotju z odločitvijo kazenskega sodišča. 9. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je bilo v kazenskem postopku pravnomočno odločeno, da je bil prvotoženec prišteven v času storitve kaznivega dejanja, spoznan je bil za odgovornega in krivega za kaznivo dejanje povzročitve hude telesne poškodbe. Gre torej za isto dejanje, na katerem tožnik v pravdnem postopku utemeljuje odškodninsko odgovornost prvotoženca, zato v pravdnem postopku ni dopustno znova ugotavljati, ali je bil prvotoženec v času škodnega dogodka (ne)prišteven, ali je bilo njegovo ravnanje protipravno in v vzročni zvezi s hudo telesno poškodbo tožnika. Iz teh razlogov v tem postopku niso relevantne pritožbene trditve prvotoženca, da je za škodni dogodek odgovoren zavarovanec drugotožene stranke, ker se je škodni dogodek zgodil v njegovem vplivnem območju(8) in ker je osebje zavarovanca drugotožene stranke dovolilo prvotožencu kot mladoletni osebi vstop v lokal in mu nudilo alkoholne pijače, zaradi česar prvotoženec ni bil sposoben za razsojanje. Ker je bil prvotoženec pravnomočno obsojen v kazenskem postopku, ni neodgovorna oseba iz razlogov iz 136. člena Obligacijskega zakonika.(9)

10. Pritožba prvotoženca ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje glede soprispevka tožnika k škodnemu dogodku in glede prisojene odškodnine. Pritožbeno sodišče je vezano na pritožbene razloge, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP). V okviru tega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožniku priznana primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, da je prvotoženec dolžan plačati tožniku obresti tudi za obdobje pred vložitvijo tožbe. Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v trditveni podlagi ni navedel datuma, ko naj bi poslal odškodninski zahtevek prvotožencu, ni pa tudi predložil dokazov. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje vložil odškodninski zahtevek, ki ga je naslovil na drugotoženo stranko. S tem dokazom tožnik dokazuje, da je z dnem, ko je drugotožena stranka prejela odškodninski zahtevek, pridobil denarno terjatev do drugotožene stranke, ne pa tudi do prvotoženca. Iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS z dne 26. 6. 2002 izhaja, da v trenutku, ko oškodovanec postavi denarni zahtevek za negmotno škodo, postane ta denarna terjatev in nastopijo posledice iz 299. člena OZ, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe podrobno in pravilno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženca.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila škoda povzročena z kaznivim dejanjem prvotoženca, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok.(10) Prvi odstavek 353. člena OZ določa, če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. V postopku je bilo sporno, ali je „odgovorna oseba“ za katero velja daljši zastaralni rok za kazenski pregon, (le) storilec kaznivega dejanja (prvotoženec), ali tudi oseba, ki ni bila pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje, je pa (lahko) odgovorna za škodo iz drugega pravnega temelja (zavarovanec drugotožene stranke). Prvi odstavek 353. člena OZ določa posebne zastaralne roke za odškodninske terjatve, če je škoda storjena s kaznivim dejanjem in če je zastaralni rok za kazenski pregon daljši od obligacijskega iz 352. člena OZ. Če sta izkazani navedeni predpostavki veljajo (daljši) zastaralni roki za kazenski pregon proti odgovorni osebi. Prvi odstavek 353. člena OZ ne določa, da je odgovorna oseba le storilec kaznivega dejanja, to tudi ni moč razbrati iz besednega pomena te zakonske določbe. Če bi ta zakonska določba veljala le za storilca kaznivega dejanja, bi bilo to določno navedeno. Tudi če v določbi ne bi bilo zapisano, da velja za odgovorno osebo(11), bi bilo treba uporabiti to določbo v vseh primerih, ko bi bili izkazani že navedeni predpostavki: da je škoda storjena s kaznivim dejanjem in da je zastaralni rok za kazenski pregon daljši od obligacijskega. Namen prvega odstavka 353. člena OZ je v tem, da ima oškodovanec ugodnejši položaj pri uveljavljanju pravovarstvenega zahtevka, ne pa, da se določi oziroma omeji odgovorna oseba le na neposrednega povzročitelja, ki je storilec kaznivega dejanja.(12) Tudi zgodovinska razlaga tem razlogom pritrjuje. V 377. člen Zakona o obligacijskih razmerjih(13) je bila prenesena določba iz 20. člena ZZT, dodano je bilo le besedilo, da „zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi.“ S tem je bilo določeno, da daljši zastaralni roki veljajo za vsako osebo, ki je odgovorna za škodo, saj v nasprotnem, sprememba zakonskega besedila iz 20. člena ZZT, ki je bila z navedeno spremembo prenesena v 377. člen ZOR in kasneje v 353. člen OZ, ne bi bila potrebna. Ker določba 353. člen OZ določno ne omejuje oziroma opredeljuje, kdo so odgovorne osebe (storilec kaznivega dejanja, delodajalec, zavarovalnica, pomagač, itd.), pomeni, da s tem označuje vse osebe, ki so odgovorne za škodo, ki je bila povzročena s kaznivim dejanjem. Tudi vez med storilcem kaznivega dejanja in drugo odgovorno osebo je običajno medsebojno tesno prepletena, ne le pogodbeno, tudi v okviru protipravnih ravnanj, ki sicer niso kaznivega dejanja, so pa v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pri škodi, ki je nastala zaradi kaznivega dejanja, gre za hud poseg v osebnostne pravice oškodovanca, zato daljši zastaralni rok predstavlja dodatno varstvo oškodovancu pri sodnem uveljavljanju njegove škode, zato daljši zastaralni roki iz prvega odstavka 353. člena OZ velja za vsako odgovorno osebo, ne glede na okoliščino, ali je ta oseba storila kaznivo dejanje, ali pa je bilo njeno ravnanje (le) protipravno v okviru civilnopravne odgovornosti za škodni dogodek, odločilna je le okoliščina, da je škoda, s katero je bila povzročena škoda, tudi kaznivo dejanje. Ob tem je pomembna okoliščina, da kazenska odgovornost obstaja le v primeru pravnomočne obsodilne sodbe, saj kazenske odgovornosti pravdno sodišče ne sme ugotavljati.(14) Pritožbeno sodišče je še upoštevalo, da večinska sodna praksa in pravna teorija šteje za odgovorno osebo ne le storilca kaznivega dejanja, marveč tudi vsako osebo, ki je odgovorna za škodo.(15)

13. Tožnik je zatrjeval, da je zavarovanec drugotožene stranke soodgovoren za škodni dogodek, ker je opustil dolžna ravnanja. Kot je bilo že pojasnjeno, za uporabo daljšega zastaralnega roka iz 353. člena OZ in za presojo odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke ni relevantna okoliščina, da zavarovanec tožene stranke ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava relevantnih dejstev, ki se nanašajo na zastaranje iz 353. člena OZ in glede odgovornosti zavarovanca drugotožene stranke za škodo ni ugotavljalo, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Pritožbeni razlogi tožnika so delno utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in v tem delu sodbo razveljavilo ter v navedenem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa je pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo prvotoženca je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov tožnika in drugotožene stranke se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

16. Prvotoženec s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njegov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. Op. št. (1): V izreku II. tč. sodbe sodišče prve stopnje ni posebej navedlo, da je v II. tč. izreka zavrnilo tožbeni zahtevek le zoper prvotoženca, vendar to izhaja že iz zapisa, da „se v presežku tožbeni zahtevek zavrne“ in sosledja s 1. tč. izreka sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku zoper prvotoženca in III. tč. izreka sodbe, v katerem je tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo ter iz 26. tč. obrazložitve sodbe.

Op. št. (2): V nadaljevanju OZ.

Op. št. (3): Tožnik se sklicuje sklep VSL I Cp 3146/2011. Op. št. (4): Glej stran 3 in 4 pritožbe.

Op. št. (5): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (6): Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi odločalo na podlagi sklepa VS RS Su 761/2016 z dne 6. 4. 2016. Op. št. (7): Glej sodbo VS RS II Ips 55/2013. Op. št. (8): V diskoteki, ki je last zavarovanca drugotožene stranke.

Op. št. (9): V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu sklicuje na 11. tč obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (10): Deset let. Op. št. (11): Tako je določal 20. člen Zakona o zastaranju terjatev Ur. l. FLRJ, št. 50/53; v nadaljevanju ZZT, ki je določal: „Če je napravljena škoda s kaznivim dejanjem, za katero je določen daljši zastaralni rok, zastara odškodninska terjatev, ko poteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona.“ Op. št. (12): Primerjaj dr. Vesna Kranjc: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2003, str. 485 - 486. Op. št. (13): V nadaljevanju ZOR.

Op. št. (14): Razen v izjemnih primerih npr. smrt storilca kaznivega dejanja.

Op. št. (15): Glej odločbe: Višje gosp. sodišče Hrv., Pž368/79, Vrh. sod. BiH, Gž 787/78Vrh. sod. Hrv, Gž 24448/73, Vs, Rev-65/90-2 in načelno mnenje razširjene seje VS Jugoslavije z dne 19. 10. 1970 (Glej komentar k členu 378. členu ZOR - dr. Stojan Cigoj: Komentar Obligacijskih razmerij, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerij, II knjiga, 1984; dr. Slavko Carić: Komentar zakona o obligacionim odnosima; dr. Stanislav Aranđelović: Komentar zakona o obligacionim odnosima, 1983), VS LJ I Cp 3146/2011; smiselno primerjaj s sodbo VS RS III Ips 8/2008. Glej tudi nasprotna stališča v odločbah: VS Hr. Gž-349/58, VS BiH Gž-1486/59 in VSJ Rev-1372/62 (Glej tudi komentar k členu 378. členu ZOR - dr. Boris Vizner: Komentar Zakona o obveznim obligacionim odnosima, Zagreb 1978). Pritožbeno sodišče glede odločb, ki jih navaja drugotožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da iz že obrazloženih razlogov ne sprejema materialnopravnih stališč iz sodbe VSC Cp 1568/06. Sodba VS RS II Ips 398/2006 pa obravnava drugačen primer, saj v pravdni zadevi, ki jo obravnava pritožbeno sodišče, je bil prvotoženec pravnomočno obsojen v kazenskem postopku.