Jedro

Tožnik je z potrdilom, ki ima dokazno moč javne listine, dokazal, da je dne 26. 6. 1992, torej po izbrisu iz registra iz stalnega prebivalstva (26. 6. 1992), pri (tedanji) občini Tržič vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Gre torej za pravno pomembno dejstvo, ki bi moralo biti evidentirano v uradni evidenci upravnega organa. Zato ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik ni vložil predmetne prošnje, ker njegova prošnja ni razvidna iz uradnih evidenc, kaže na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede prejema njegove prošnje z dne 26. 6. 1992. Posledično dejstvo, da tožnikova prošnja ni evidentirana v uradnih evidencah, kot to pravilno navaja v tožbi, ne more biti tožniku v škodo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Tržič št. 210-67/2015-67-8 z dne 28. 7. 2015 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožniku ne prizna statusa upravičenca do povračila škode po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). V obrazložitvi navaja, da je z vpogledom v uradne evidence (v register stalnega prebivalstva, register tujcev, register državljanstva in v matični register) ter v ročne arhive ugotovil, da so za tožnika dne 26. 2. 1992 pričele veljati določbe Zakona o tujcih, da mu je bilo dne 26. 6. 1992 odjavljeno stalno prebivališče z naslova A., da je imel od 22. 3. 1993 do 12. 7. 1993 prijavljeno začasno prebivališče na naslovu A., od 22. 7. 1999 do 1. 6. 2000 pa na naslovu v Ž., da mu je bilo za čas od 22. 3. 1993 do 30. 6. 1993 izdano dovoljenje za začasno prebivanje od 1. 7. 1999 do 30. 9. 1999 delovni vizum ter od 5. 10. 1999 do 31. 5. 2000 dovoljenje za začasno prebivanje in da po izbrisu ni vložil vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ali vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. Tožnik je k svoji vlogi priložil obrazec „Prijava, odjava, sprememba tujčevega začasnega - stalnega prebivališča, na katerem je obkrožena beseda odjava z naslova A. in sicer na dan 12. 7. 1993 in je to potrdilo organ našel tudi v arhivu spisa tožnikove družine in sicer žene B.B. in treh mladoletnih otrok. K vlogi je priložil tudi „Potrdilo o vloženi prošnji za začasno - stalno prebivanje“, izdano s strani občine Tržič dne 26. 6. 1992, na katerem je obkrožena beseda stalno. Na navedeni datum je bilo tožniku tudi odjavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar pa iz uradnih evidenc in iz arhiva ni razvidno, da bi tožnik tega dne res vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Tudi Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije je na zaprosilo organa dne 29. 6. 2015 pisno pojasnilo, da tožnik ni vložil prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi Zakona o tujcih (ZTuj) ali Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednjič nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji. Organ je tožniku dne 1. 7. 2015 posredoval pisno seznanitev glede v postopku ugotovljenih dejstev in je dne 14. 7. 2015 prejel odgovor tožnikove pooblaščenke (C.C.), v katerem je slednja navedla, da ne razume, da njen oče ni podal vloge za stalno prebivanje, čeprav ima potrdilo, da je to vlogo vložil dne 26. 6. 1992, o čemer je k odgovoru priložila tudi kopijo navedenega potrdila. Ker organ na podlagi uradnih evidenc ugotavlja, da tožnik po izbrisu iz registra stalnega prebivalstva ni vložil vloge za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZTuj ali vloge za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, nima statusa upravičenca kot ga opredeljuje drugi odstavek 2. člena ZPŠOIRSP, zato je bilo treba njegovo prošnjo za priznanje statusa upravičenca po določbah ZPŠOIRSP zavrniti.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno odločbo zavrnil. Meni, da je odločitev prvostopenjskega organa, da tožnik ne sodi med upravičence po 2. členu ZPŠOIRSP, kljub temu, da je tožnik priložil potrdilo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje z dne 26. 6. 1992, pravilna, saj je prvostopenjski organ na podlagi uradnih evidenc pravilno ugotovil, da tožnikova prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ni evidentirana v uradnih evidencah, niti ne v ročnem arhivu prvostopenjskega oziroma drugostopenjskega organa. V kolikor bi tožnik dejansko vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v letu 1992, bi bilo smiselno, da bi tedanjo občino Tržič oziroma današnjo Upravno enoto Tržič pozval k rešitvi navedene prošnje oziroma se pozanimal o odločitvi, pa tega ni storil. 3. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je k svoji vlogi za denarno odškodnino priložil tudi potrdilo o vloženi prošnji za stalno prebivanje, vloženo pri občini Tržič, datirano na dan 26. 6. 1992 in je na potrdilu tudi podpis uradne osebe, ki se začne s črko „D“. Tožnik je torej pravočasno podal prošnjo za stalno prebivanje. Zato je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Če tožena stranka tožnikove vloge ne najde, potem bi morala izpeljati ugotovitveni postopek, ki bi dokazal drugače, ki pa ga ni izvedla. Zgolj dejstvo, da tožena stranka tožnikove prošnje za stalno prebivanje, ki jo je tožnik vložil dne 26. 6. 1992, nima zabeležene v svojih evidencah, ne more iti v škodo tožnika. Enako stališče je bilo sprejeto tudi s sodbo Upravnega sodišča U 1103/2006 z dne 10. 10. 2006. Ker je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, gre posledično tudi za nepravilno uporabo določb ZPŠOIRSP, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Ker tožena stranka ni izvedla ugotovitvenega postopka, pa so bila kršena tudi procesna pravila ZUP. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke z dne 28. 7. 2015 odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta odločil, da se tožniku ne prizna statusa upravičenca do povračila škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

7. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnik s predložitvijo potrdila o dne 26. 6. 1992 vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ni dokazal dejanske vložitve prošnje, saj iz uradnih evidenc in iz arhiva organa vložitev prošnje ni razvidna. Na podlagi te ugotovitve je prvostopenjski organ zaključil, da tožnik ni vložil prošnje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in da zato ni upravičenec do povračila škode po drugem odstavku 2. člena ZPŠOIRSP.

8. V zvezi s predloženim potrdilom, datiranim z dnem 26. 6. 1992, sodišče ugotavlja, da je na potrdilu podpis uradne osebe (ki se nedvomno prične s črko „D“) in žig organa, ki je potrdilo izdal. Po določbi prvega odstavka 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) listina, ki jo v predpisani obliki izda državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa. Po določbi 3. odstavka 179. člena ZUP morajo biti potrdila in druge listine o dejstvih, o katerih se vodi uradna evidenca, v skladu s podatki uradne evidence in taka potrdila veljajo za javne listine. To pomeni, da ima navedeno potrdilo dokazno moč javne listine (prvi in drugi odstavek 169. člena ZUP).

9. To nadalje pomeni, da je tožnik z navedenim potrdilom dokazal, da je dne 26. 6. 1992, torej po izbrisu iz registra iz stalnega prebivalstva z istega dne (26. 6. 1992), pri (tedanji) občini Tržič, sedaj upravni enoti Tržič, vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Gre torej za pravno pomembno dejstvo, ki bi zato moralo biti evidentirano v uradni evidenci upravnega organa. Zato ugotovitev prvostopenjskega organa, da tožnik ni vložil predmetne prošnje, ker njegova prošnja ni razvidna iz uradnih evidenc, kaže na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede prejema njegove prošnje z dne 26. 6. 1992 (68. člen ZUP). Posledično dejstvo, da tožnikova prošnja ni evidentirana v uradnih evidencah, kot to pravilno navaja tožnik v tožbi, ne more biti tožniku v škodo.

10. Glede na navedeno je dejansko stanje ostalo v obravnavani sporni zadevi nepopolno ugotovljeno, kršena pa so bila tudi pravila postopka.

11. Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ v ugotovitvenem postopku, med drugim, ugotoviti podpis uradne osebe na predloženem potrdilu in nato to osebo v postopku tudi zaslišati, predvsem o tem, kako se je tedaj ravnalo s tovrstnimi vloženimi vlogami in kam ter kako so se te vloge tedaj vpisovale, da bi se tožnikovo vlogo lahko našlo in se jo obravnavalo. Po potrebi bo moral organ zaslišati tudi samega tožnika.

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, tožnik pa je zahteval tudi povrnitev stroškov postopka, je sodišče presodilo tudi, da mu mora tožena stranka, v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, povrniti stroške postopka. V skladu z navedeno določbo se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek, upoštevajoč pri tem, da je bila zadeva rešena na seji senata in da je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.