Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Iz plačilnih list za tožnika (delavec) ne izhaja, da bi tožena stranka (delodajalec) tožniku obračunavala plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi, saj mu je izplačevala nižji znesek, kot je bil določen v pogodbi, zato je tožnik upravičen do razlike med izplačano plačo in plačo, dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi.
V 191. členu OZ je določeno, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožena stranka je tožniku izplačala zneske potnih stroškov in dnevnic, ki so presegali zneske, ki bi jih bila tožena stranka dolžna plačati tožniku, čeprav tega ni bila dolžna storiti. Ker je tožena stranka tožniku izplačevala nekaj, kar ni bila dolžna, ni upravičena do vračila teh zneskov. Zato tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim tožena stranka od tožnika zahteva vračilo neutemeljeno izplačanih zneskov potnih stroškov in dnevnic, ni utemeljen.
I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki IV izreka tako, da se v tem delu v celoti na novo glasi: „IV. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka in sicer tako, da: - znesek 602,07 EUR nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št. ... pri ... A., v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - znesek 564,25 EUR plača tožniku, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“
II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.
III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 36,60 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka.
IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.
1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnika (tožene stranke po nasprotni tožbi) v višini 3.597,83 EUR bruto (točka I izreka) in da ne obstoji terjatev tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) v višini 4.458,49 EUR (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna od ugotovljenega bruto zneska terjatve 3.597,83 EUR za tožnika odvesti prispevke za socialno varnost ter akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo (prvi odstavek točke III izreka), kar pa je tožnik zahteval več (zakonske zamudne obresti od 17. do 18. 1. 2013), je zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.166,32 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru pri ... A. v roku v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka IV izreka).
2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.
3. Tožnik (po nasprotni strani tožena stranka) se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, po katerem mora tožena stranka plačati prisojene stroške postopka na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru pri ... A., pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sklepa spremeni tako, da toženi stranki naloži dolžnost povrnitve stroškov postopka direktno tožniku. Navaja, da je v postopku z zahtevkom uspel, zato ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna pravdne stroške nakazati na račun Delovnega sodišča v Mariboru in ne direktno tožniku. Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v 46. členu določa, da terjatev stranke (upravičenca do brezplačne pravne pomoči) proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločitve oziroma sklepa o stroških postopka. Po drugem odstavku navedenega člena pa s prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi le-ta v razmerje do nasprotne stranke v položaj upnika. Predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog Državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Opozarja, da je v podobnem primeru Višje sodišče v Celju s sodbo opr. št. Cp 134/2013 z dne 14. 8. 2013 odločilo, da mora stranka stroške povrniti nasprotni stranki, ne pa jih nakazati na transakcijski račun sodišča. Opozarja, da je Delovno sodišče v Mariboru s sklepom Bpp 415/2012 pooblaščencu tožnika že odmerilo stroške v višini 481,29 EUR, sodišče prve stopnje pa je tožniku priznalo stroške v višini 1.166,32 EUR. V konkretnem primeru bi bila torej Republika Slovenija neupravičeno obogatena za 685,03 EUR.
4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je v zvezi z zavrnitvijo zahtevka po nasprotni tožbi neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na 191. člen Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem ni upravičen zahtevati nazaj, kdor nekaj plača, čeprav ve, da ni dolžan. Zaradi tega sodišče prve stopnje zahtevka ni vsebinsko presojalo. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka oziroma tožeča po nasprotni tožbi plačevala višje zneske tožniku na podlagi dogovora med strankama, torej je bila podlaga za plačilo dogovor in sta obe strani vedeli, zakaj so (višja) plačila. Ti višji zneski so dejansko predstavljali razliko plače tožnika, le da so bili obračunani na nepravilen način. Tožnik se je s tem strinjal, šlo je za plačilo glede na opravljen promet in posledica tega strinjanja so bila plačila na navedeni način. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do ključnega vprašanja, torej ali je tožnik prejel, kar bi moral prejeti iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki. Podana je bistvena kršitev določb postopka, saj se sodišče ni opredelilo do ključnega dejstva, da delavci s takšnim izplačilom niso bili prikrajšani pri neto znesku plače. Prav tako je kršilo določbe postopka tudi s tem, ko predlaganih dokazov ni niti izvedlo niti zavrnilo. Sodišče prve stopnje tudi ni imenovalo izvedenca, temveč je samo odločilo o kompleksnem zahtevku, ki se nanaša na pravilno obračunavanje plače, čeprav samo nima potrebnih znanj. Zahtevek je oblikovalo drugače, kot je to storil tožnik, česar ne bi smelo storiti. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj izrek nasprotuje razlogom sodbe oziroma nima razlogov, v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, so nejasni in sami s seboj v nasprotju. Prav tako je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za nasprotje med odločilnimi dejstvi ter med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini teh dejstev.
5. Pritožba tožnika je delno utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.
6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tistih, ki jih uveljavljata pritožbi, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, le glede odločitve o stroških postopka je delno nepravilno uporabilo materialno pravo.
7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči ter jo je mogoče v celoti preizkusiti. Prav tako sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini posameznih dokazov, ki jih tožena stranka niti ne opredeli, in med samimi temi dokazi.
8. Sodišče prve stopnje bi sicer moralo odločiti tako, da bi v izreku odločilo o obeh tožbenih zahtevkih, tako kot sta bila postavljena s tožbo in nasprotno tožbo. Odločilo je dejansko tako, kot da bi tožena stranka uveljavljala svojo terjatev v pobot. Vendar je kljub tej pomanjkljivosti odločilo o obeh zahtevkih z ugotovitvijo obstoja terjatve tožnika in neobstoja terjatve po nasprotni tožbi ter odločilo tudi o dajatvenem delu zahtevka. Zato ne gre za kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe v smislu določbe prvega odstavka 339. člena ZPP.
9. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki od 1. 3. 2003 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2002, sklenjene za nedoločen čas za delo na delovnem mestu „voznik tovornjaka“. Osnovna plača po tej pogodbi je bila določena v znesku 180.000,00 SIT oziroma 751,13 EUR. Tožnik in tožena stranka sta dne 20. 2. 2010 sklenila aneks k tej pogodbi o zaposlitvi, v katerem je bila osnovna plača tožnika določena v znesku 734,15 EUR. Tožnik pa ni podpisal kasneje ponujenega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, s katerim bi se mu osnovna plača znižala na 600,00 EUR.
10. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami; ZDR), v 42. členu določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Citirane določbe ZDR podrobneje opredeljujejo plačilo delavca za delo, pri čemer prvi odstavek 126. člena ZDR določa, da je plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi sestavljeno iz plače, ki mora biti vedno v denarni obliki, in morebitnih drugih vrst plačil, če je tako določeno s kolektivno pogodbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz plačilnih list za tožnika ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku obračunavala plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi, saj mu je izplačevala nižji znesek. Upoštevalo je izračun tožnika in ugotovilo, da znaša razlika med izplačano plačo in plačo, ki je bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, skupaj z dodatkom za delovno dobo bruto 3.597,83 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja z stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do vtoževane razlike v plači, saj med pravdnima strankama ni bil dosežen drugačen dogovor od tistega, kot je naveden v pogodbi o zaposlitvi z dne 2. 12. 2002, oziroma v aneksu k tej pogodbi z dne 20. 2. 2010. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da tožnik ni bil prikrajšan pri neto plači, ker je iz naslova dnevnic in potnih stroškov prejel več kot mu je v tem obdobju pripadalo, oziroma, da je prejel neto plačo, kot bi mu šla iz dogovorjenega bruto zneska. Glede na to, da gre pri plači vedno za bruto plačo, razen če ni določeno drugače, ni bistveno zgolj neto prikrajšanje, temveč tudi, da je delavec upravičen do bruto zneska plače, torej do plačila davkov in prispevkov iz naslova delovnega razmerja, čemur se ne more odpovedati. Tudi eventualno strinjanje ostalih zaposlenih s takšnim izplačilom plače, po katerem delavci niso prejeli nižje neto plače, ne vpliva na drugačno odločitev od izpodbijane, saj tožnik na znižanje plače ni pristal oziroma se ni odpovedal bruto znesku plače, čeprav ni izrecno nasprotoval izplačilu na podlagi nepravilnega obračuna plače. 11. ZDR v prvem odstavku 11. člena določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno.
Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ), ki ga je treba uporabiti v zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi, s katero tožena stranka zahteva vračilo neutemeljeno izplačanih zneskov potnih stroškov in dnevnic, v 191. členu določa, da nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku izplačala zneske potnih stroškov in dnevnic, ki so presegali zneske, ki bi jih bila tožena stranka dolžna plačati tožniku, čeprav tega ni bila dolžna storiti. Ker je torej tožena stranka tožniku izplačevala nekaj, kar ni bila dolžna, ni upravičena do vračila teh zneskov. V tem smislu so torej neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje vsebinsko presojati razloge ter odločiti tako, da bi tožniku naložilo vračilo tistega dela obračunanih in plačanih stroškov dela, do katerih ni upravičen. S tem v zvezi namreč tožena stranka neutemeljeno trdi, da je šlo le za nepravilno obračunavanje neto plače, z namenom, da se ne obračuna in ne plača prispevkov in davkov od bruto plače, da pa tožnik ni bil prikrajšan pri neto plači. Kot je bilo obrazloženo že zgoraj, izplačila ne predstavljajo neto plače niti na njihovi podlagi ni dopustno sklepati o tem, da je tožnik pristal na nižjo plačo oziroma se odpovedal bruto znesku dogovorjene plače. Zato se izplačila tožene stranke lahko obravnavajo le kot zneski dnevnic in potnih stroškov, do katerih tožnik sicer ni bil upravičen, pa mu jih je tožena stranka kljub temu izplačevala. Posledično je podan pravni položaj iz 191. člena OZ, zaradi česar je bil tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi utemeljeno zavrnjen.
12. Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001, s spremembami; ZBPP) v prvem odstavku 46. člena določa, da terjatev stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči po tem zakonu, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. V skladu z drugim odstavkom 46. člena ZBPP s prehodom terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke - upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika. Predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožbe, da bi morali biti celotni stroški nakazani neposredno tožniku. Po določbi prvega dostavka 46. člena ZBPP terjatve preidejo na Republiko Slovenijo s pravnomočnostjo sklepa, zato z odločitvijo, da mora nasprotna stranka plačati stroške postopka z nakazilom na transakcijski račun sodišča, ki odobri brezplačno pravno pomoč, torej dejansko v proračun Republike Slovenije, dejansko ustreza pravnemu položaju iz prvega odstavka 46. člena ZBPP, ko terjatve s pravnomočnostjo sklepa o stroških preidejo na Republiko Slovenijo. Zato v tem delu pritožba tožnika, glede stroškov, ki so bili tožniku prisojeni iz naslova BPP, ni utemeljena. Odločitev Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 134/2013 z dne 14. 8. 2013, na katero se sklicuje tožnik, ni odločilna, saj je bistveno, da terjatev preide na Republiko Slovenijo s pravnomočnostjo odločitve o plačilu stroškov postopka, torej v skladu z zakonsko ureditvijo iz 46. člena ZBPP.
13. Delno pa je utemeljena pritožba tožnika v delu, v katerem se zavzema za to, da je treba ločiti tisti del stroškov postopka, do katerih je tožnik upravičen iz naslova brezplačne pravne pomoči, od tistega dela, ki se navezuje na postopek po nasprotni tožbi in za katerega tožniku (tožencu po nasprotni tožbi) ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Ni pravne podlage, da se stroški postopka, do katerih je tožnik upravičen po nasprotni tožbi, nakažejo na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, saj ti stroški niso predmet BPP. Sodišče prve stopnje je sicer del stroškov, do katerih je tožnik upravičen iz naslova BPP, pravilno odmerilo ob upoštevanju 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008; ZOdvT), torej po nižji tarifi, ki velja za nagrade, ki se izplačajo iz državnega proračuna, glede stroškov po nasprotni tožbi pa upoštevalo (splošno) tarifo ter stroške, glede na vrednost spornega predmeta v višini 4.458,49 EUR, pravilno odmerilo v znesku 564,25 EUR. Zato je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava delno spremenilo odločitev o stroških tako, da je ta del stroškov postopka dosodilo neposredno tožniku (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del točke IV izreka sodbe, torej vzdržalo v veljavi tisti del odločitve, po kateri je tožena stranka dolžna stroške iz naslova BPP nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru (353. člen ZPP).
14. Glede na zgoraj obrazloženo je tudi v celoti zavrnilo pritožbo tožene stranke, saj niso podani niti v pritožbi uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).
15. Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičena do utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Uspeh tožnika znaša približno 50 %, zato je upravičena do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov pritožbenega postopka. Ti znašajo 73,20 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3220 50,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 10,00 EUR, 22 % DDV 13,20 EUR). Tožnik pa je upravičen do povrnitve polovice tega zneska, kar znaša 36,60 EUR.
16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).