Jedro

Določila 14. člena ZDru-1 v primeru sporov v zvezi z zavrnitvijo prošnje za sprejem v članstvo društva sodišču nalagajo, da presodi, ali je bila prošnja za sprejem v članstvo utemeljena. Pri tem pa sodišče samo ne odloča o sprejemu v članstvo, ampak zgolj presoja pravilnost in zakonitost odločitve o zavrnitvi sprejema.

Člani društva odločajo o sprejemu novih članov. Odločanje o sprejemu v članstvo je v skladu z avtonomijo društev in v skladu s to avtonomijo lahko društvo določi (s Pravili društva oz. s temeljnim aktom) bolj ali manj obsežne in stroge pogoje za sprejem v članstvo. Če nekdo izpolnjuje vse s strani društva določene pogoje za včlanitev v društvo, ga je le-to dolžno sprejeti za svojega člana, saj ZDru-1 v 2. členu, določa, da lahko vsakdo postane član in deluje v društvu pod pogoji, ki jih društvo določi v temeljnem aktu in pod enakimi pogoji. To zagotavlja tudi z Ustavo RS določena pravica do svobodnega združevanja.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 279,99 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

- pod točko I. izreka, da je sklep Občnega zbora tožene stranke (v nadaljevanju toženka), sprejet na redni seji dne 1. 3. 2020, s katerim je bila zavrnjena prošnja tožnika za sprejem v članstvo A. (toženke), nezakonit in se odpravi;

- pod točko II. izreka, da je toženka dolžna tožnika v 15-ih dneh sprejeti v svoje članstvo, sicer bo sklep o sprejemu nadomestila ta sodba;

- da je toženka dolžna tožniku v 8-ih dneh povrniti stroške v višini 803,62 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastopa zamude dalje.

2. Toženka je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba tožnika zavrže, podredno, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika zavrne, tožnika pa obveže na plačilo vseh pravdnih stroškov.

Toženka je v pritožbi zatrjevala, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev 181. člena ZPP, saj tožnik za ugotovitveni del tožbe, glede na to, da je bil v nadaljevanju postavljen tudi oblikovalen zahtevek na odpravo odločbe, ni izkazal pravnega interesa. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotovitveno tožbo zavreči. Ker je sodišče prve stopnje takšno tožbo dovolilo in ji ugodilo, glede tega pa sodba tudi ni obrazložena in je ni mogoče preizkusiti, je podana tudi absolutna bistvena kršitev p0 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnikov zahtevek na odpravo sklepa Občnega zbora toženca je v nasprotju s tretjim odstavkom 14. člena Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1), ki govori o razveljavitvi in ne o odpravi odločitve. Zato bi moralo sodišče takšen tožbeni zahtevek tožnika zavrniti, saj so pravni učinki, kot jih za upravne odločbe določata prvi in drugi odstavek 281. člena Zakona o upravnem postopku, različni. Če se odločba razveljavi, se namreč po navedenih določbah pravne posledice, ki so iz nje nastale, ne odpravijo, ne morejo pa nastati nobene nadaljnje pravne posledice. Pri odpravitvi odločbe pa se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprava odločbe tako učinkuje za nazaj, razveljavitev odločbe pa za naprej. Sodišče glede te odločitve nima nobenih utemeljitev, zato pa je podana absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev pod točko I. izreka sodbe je tako v celoti nepravilna. V nasprotju z določbo 14. člena ZDru-1 je tudi odločitev v točki II. izreka sodbe. Po navedeni zakonski določbi lahko sodišče razveljavi odločitev najvišjega organa društva, ne more pa nadomestiti njegove volje. Odločitev pod točko II. sodbe tako predstavlja nedopusten poseg sodišča v avtonomnost odločanja članov društva in nezakonito posega v njihovo pristojnost. Če je odločitev najvišjega organa društva nezakonita, jo je potrebno le razveljaviti, društvo pa mora ponovno odločiti, upoštevajoč pravne učinke razveljavitvene odločitve in voljo tistih, ki so že člani društva. Ti namreč odločajo o sprejemu novih članov, razlogi pa so prepuščeni avtonomiji društev in v skladu z njo lahko društvo določi bolj ali manj obsežne oziroma stroge pogoje za sprejem v članstvo (tako v VSL I Cp 2793/2017). Poudarek je tako na avtonomiji društva, zato pa je nedopustno, da sodišče z odločitvijo poseže v to avtonomijo. Sodišče prve stopnje v sodbi ni zavzelo stališča, ki ga je podala toženka v zvezi s sklicevanjem na četrti odstavek 65. člena Zakona o divjadi in lovstvu in z zatrjevanjem, da je v Pravilniku z veljavnostjo 1. 6. 2020 opredelila tudi to omejitev članstva glede na lovno površino. To sklicevanje na ta nova pravila pa bi imelo pomen v primeru razveljavitve odločbe. Zato je podana tudi zmotna uporaba materialnega prava. Pritožnica se ne strinja tudi s stališčem, da tožnik izpolnjuje pogoje za sprejem. Sodišče se do stališča, da tožnik ni primeren za sprejem v članstvo toženke, ker mu je državni tožilec omogočil, da ni prišlo do kazenske obsodilne sodbe, zato pa tudi ne more biti zaupanja vredna oseba, ki bi lahko izvrševala naloge članstva in poslanstvo lovskih družin, ni izreklo. Da lovec stori kaznivo dejanje nezakonitega lova je zavržno dejanje. Zato pa tožnik ne uživa zaupanja članov toženke in ga ne želijo v svojih vrstah. Zato je tudi nezakonito, da je sodišče namesto članov toženke odločilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za sprejem v članstvo.

3. Tožnik je na pritožbo toženke odgovoril, da so očitki o kršitvi 181. člena ZPP pavšalni, navedbe o razliki med odpravo in razveljavitvijo sklepa Občnega zbora pa napačni. Tožnik je z odpravo sklepa zahteval vzpostavitev stanja, ki ga mora vzpostaviti toženka s sprejemom tožnika v članstvo. Zmotne so tudi trditve o nedopustnosti posega sodišča v avtonomnost odločanja članov društva, saj morajo Pravila društva določati pogoje, ki jih morajo člani upoštevati ob obravnavi prošnje kandidatov za sprejem v članstvo. Ker teh niso, je sodišče s sodbo nadomestilo in saniralo nezakonito odločitev članov toženke. Sicer toženka v pravilih ni imela zapisanih nobenih omejitev za odklonitev sprejema v članstvo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Zato je tožnik predlagal zavrnitev pritožbe in priglasil svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi 286.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora stranka kršitev določb pravdnega postopka, razen tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (po drugem odstavku 350. člena ZPP), uveljavljati pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje kasneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če teh stranka predhodno brez svoje krivde ni mogla navesti. Iz listin v spisu je razvidno, da je tožnik tožbeni zahtevek, o kakršnem je sodišče prve stopnje odločalo s sodbo in mu tudi v celoti ugodilo, postavil že v tožbi, toženka pa v zvezi z njim vse do vložitve pritožbe kakšnih pomanjkljivosti v smislu 181. člena ZPP ni zatrjevala. Zakaj tega do vložitve pritožbe ni mogla storiti brez svoje krivde, v pritožbi ni pojasnila. Zato pa teh, glede na določilo 286.b člena ZPP, ne more niti v pritožbi. Pritožbeno sodišče zato teh pritožbenih očitkov ni upoštevalo. Ker obrazloženost pravnega interesa ne pomeni razlogov o odločilnih dejstvih, so neutemeljeni pritožbeni očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Določila 14. člena ZDru-1 urejajo pogoje in način uveljavitve sodnega varstva, ki gre članom, oziroma tretjim, katerih prošnja za sprejem v članstvo društva je bila zavrnjena, zoper dokončne odločitve organov društva, pri tem pa tretji odstavek opredeljuje zgolj učinek uspešno uveljavljanega sodnega varstva na pravice dobrovernih tretjih oseb. Navedena določila v primeru sporov v zvezi z zavrnitvijo prošnje za sprejem v članstvo društva sodišču nalagajo, da presodi, ali je bila prošnja za sprejem v članstvo utemeljena. Pri tem pa sodišče samo ne odloča o sprejemu v članstvo, ampak zgolj presoja pravilnost in zakonitost odločitve o zavrnitvi sprejema. Za takšno presojo pa je relevantno le, kakšni so bili pogoji in ali jih je tožnik izpolnjeval ob vložitvi prošnje oziroma v času, ko je toženec odločal o sprejemu tožnika v članstvo. Tedaj je namreč nastalo med pravdnima strankama civilnopravno razmerje. Teh pa ne ureja Zakon o upravnem postopku, ampak obligacijska pravila Obligacijskega zakonika o skupnosti (in v konkretnem primeru ZDru-1). Ta pa vprašanja (ne)veljavnosti odločitev, sprejetih v skupnosti, izrecno ne urejajo. Glede na splošna pravila o neveljavnosti pogodb, ko bi lahko bila odločitev toženke nična ali izpodbojna, bi presoja odločitve toženca lahko pomenila presojo (ne)skladnosti odločitve toženkinih organov s prisilnimi predpisi, torej ničnosti. Posledice takšne pa pomenijo, da je odločitev absolutno neveljavna že od začetka, od samega sprejema in da ne ustvarja posledic razen tistih, ki izhajajo iz tretjega odstavka 14. člena ZDru-1. Zato pa odločitev pod točko I izreka ni v nasprotju s tretjim odstavkom 14. člena ZDru-1 oziroma ni materialnopravno zmotna in so takšne pritožbene trditve toženke neutemeljene. Neutemeljena pa je tudi v zvezi z njimi očitana podanost absolutne bistvene kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Toženka je društvo (to izrecno določa prvi odstavek 65. člena Zakona o divjadi in lovstvu), zato se zanjo uporabljajo določbe ZDru-1. ZDru-1 v prvem in drugem odstavku 1. člena določa, da je društvo samostojno in nepridobitno združenje, ki ga ustanovitelji skladno s tem zakonom ustanovijo zaradi uresničevanja skupnih interesov. Društvo pa si samo določi način delovanja. V 2. členu ZDru-1 določa, da je združevanje v društvo prostovoljno. Vsakdo lahko postane član društva in društvo deluje pod pogoji, ki jih društvo določi v temeljnem aktu. Delovanje v društvu temelji na enakopravnosti članstva. Prostovoljnost, ki je bistvena lastnost društva, tako pomeni tudi svobodo glede odločitve o članstvu (pravico vključitve – vstopa, pravico nevključitve in pravico izstopa). Vsaka oseba sicer ne more pristopiti k društvu oziroma se v društvo vključiti brez upoštevanja tistih, ki so člani društva. Člani društva (sami ali preko pristojnega organa, ki mu to naložijo) namreč odločajo o sprejemu novih članov. Odločanje o sprejemu v članstvo je v skladu z avtonomijo društev in v skladu s to avtonomijo lahko društvo določi (s Pravili društva oz. s temeljnim aktom) bolj ali manj obsežne in stroge pogoje za sprejem v članstvo. Če nekdo izpolnjuje vse s strani društva določene pogoje za včlanitev v društvo, ga je le-to dolžno sprejeti za svojega člana, saj ZDru-1 v 2. členu, na katerega se pravilno sklicuje tudi sodišče prve stopnje, določa, da lahko vsakdo postane član in deluje v društvu pod pogoji, ki jih društvo določi v temeljnem aktu in pod enakimi pogoji. To zagotavlja tudi z Ustavo RS določena pravica do svobodnega združevanja.

Zakon o divjadi in lovstvu

Zakon o društvih

Zakon o pravdnem postopku

Zakon o upravnem postopku

Sodišče prve stopnje je (kot med pravdnima strankama nesporna oziroma neprerekana dejstva) ugotovilo, da so v času tožnikove vložitve prošnje za sprejem v članstvo toženke pri toženki kot temeljni akt veljala Pravila z dne 21. 2. 2015, ki pa so (zgolj) v 6. členu kot omejitve za sprejem novih članov določala polnoletnost in državljanstvo RS, izpolnitev pogojev določenih v zakonih, ki urejata lovstvo in nošenje orožja ter pisno prošnjo kandidata, v kateri ta navede osebne in druge podatke, iz katerih je razvidno njegovo izpolnjevanje pogojev za sprejem v članstvo. Tožnik je takšne pogoje ob vloženi prošnji in s pisno prošnjo izpolnil. Zato pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženkine trditve o utemeljenosti njene zavrnitve tožnikove prošnje zaradi že doseženega oziroma preseženega števila članstva glede na obseg lovnih površin, dejstva tožnikovega članstva že v drugi lovski družini in tožnikove moralne neprimernosti zaradi predhodnega kazenskega obravnavanja v zvezi z nezakonitim lovom, ker te ne pomenijo okoliščin, ki bi jih Pravila z dne 21. 2. 2015 opredeljevala kot okoliščine, ki bi omejevale možno članstvo v njej, niso pravno pomembne in tožniku ne morejo onemogočiti vključitev v njeno članstvo. Ob zgoraj predstavljenem in glede na takšne ugotovitve so zaključki sodišča prve stopnje in ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku tudi z odločitvijo pod točko II izreka sodbe pravilni, drugačni pritožbeni očitki toženke pa neutemeljeni.

8.Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9.Toženka s pritožbo ni uspela. Zato sama trpi svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti njegove pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeni stroški tožnika znašajo 279,99 EUR in jih predstavljajo nagrada za vložen odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT 375 točk oziroma 225,00 EUR, 2 % materialni stroški 4,5 EUR, 22 % DDV 50,49 EUR. Tožnik v odgovoru na pritožbo obrestnega zahtevka ni postavil, zato pritožbeno sodišče o teh ni odločalo (prvi odstavek 163. člena ZPP in 2. člen ZPP).

-------------------------------

1Ta določa, da razveljavitev odločitve organov društva ne pomeni prenehanja pravic, ki so jih na podlagi teh odločitev v dobri veri pridobile tretje osebe

2Primerjaj VSL v odločbah I Cp 3162/2012, I Cp 851/2013, I Cp 1852/2014.

3Kot je bilo nesporno ugotovljeno, pri tožencu veljala Pravila z dne 21. 2. 2015.

4Tako tudi VSL v zadevah I Cp 335/2009, I Cp 2793/2017, I Cp 3162/2012, I Cp 3511/2005 in številne druge.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.