Jedro

Dvom v poslovno oz. pravdno sposobnost stranke ni razlog za prekinitev postopka. Ne glede na to pa tožnikova pritožba zoper takšno odločitev (ki ni v tožnikovo škodo) ni dovoljena, saj tožnik zanjo ne izkazuje pravnega interesa.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo postopek do pravnomočne rešitve zadeve opr. št. N 22/2009, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani. Prekinitev naj bi trajala do rešitve nepravdne zadeve, to je do zaključka postopka zaradi odvzema poslovne sposobnosti tožnika.

Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnik in navaja, da že 17 let čaka na polno izpolnitev svojih pravic. Sodišče bi moralo upoštevati določbe 4. poglavja ZPP, saj mu opravilna sposobnost še ni bila odvzeta in tako obstaja le dvom v njegovo procesno in pravdno sposobnost. Predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep odpravi in sodišču prve stopnje naloži, da po sodnem izvedencu psihiatru ugotovi njegovo pravdno sposobnost oz. nesposobnost in mu v primeru pravdne nesposobnosti na račun sodišča ali toženke postavi začasnega zastopnika – odvetnika.

Pritožba ni dovoljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da obligatoren razlog za prekinitev postopka po 205. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) ni podan, saj se po tej določbi postopek prekine, če stranka izgubi pravdno sposobnost, ne pa tudi v primeru, če se pojavi dvom o tem, kot je primer v tej zadevi. O odvzemu ali omejitvi poslovne sposobnosti tožnika namreč še ni bilo (pravnomočno) odločeno. V takšni situaciji, bi moralo sodišče prve stopnje vprašanje obstoja pravdne oz. procesne sposobnosti rešiti v tekočem postopku in v primeru zaključka, da tožnik procesne sposobnosti nima, ukrepati v smislu 80. in 81. člena ZPP, če bi bili v 82. členu ZPP izpolnjeni pogoji, pa lahko tudi po tej določbi. Dvom v poslovno oz. pravdno sposobnost torej ni razlog za prekinitev postopka. Ne glede na to, pa tožnikova pritožba zoper takšno odločitev ni dovoljena.

Za vsebinsko obravnavane pritožbe morajo biti namreč izpolnjene določene procesne predpostavke. Med drugim mora imeti tožnik, če naj bo njegova pritožba dovoljena, tudi pravni interes zanjo (343. člen ZPP v zvezi s 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Pravni interes je podan, če bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Po presoji pritožbenega sodišča pritožnik takšnega pravnega interesa v zvezi z vloženo pritožbe ne izkazuje. Sklicevanje na 17 letno čakanje, česar niti ne konkretizira (je pa tudi v nasprotju z navedbami v tožbi in tožbenim zahtevkom, iz katerega je razvidno, da izpodbija odločbo tožene stranke z dne 18. 1. 2010), tako ne zadošča, saj je ob presoji pravnega interesa za pritožbo potrebno upoštevati, da odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ni v škodo pritožnika.

Ker si pritožnik postopek sodišča prve stopnje, ki bi sicer bil izveden, če do prekinitve postopka ne bi prišlo očitno zmotno predstavlja, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v zakonu v takšnem primeru ni podlage za postavitev „zagovornika“ v smislu zastopanja po odvetniku, ampak bi moralo sodišče prve stopnje, pred nadaljevanjem postopka v zvezi s samo tožbo, najprej na ustrezen način ugotoviti, ali je pritožnik poslovno in s tem procesno sposoben (torej ugotoviti tisto, kar je predmet odločanja v postopku pred okrajnim sodiščem v Ljubljani) in mu v primeru negativnega odgovora na to vprašanje postaviti, če bi bil podan ustrezen predlog, začasnega zastopnika, sicer pa skrbnika za poseben primer. Čeprav ZPP tega izrecno ne omenja je treba pritožniku pojasniti tudi to, da takšna postavitev začasnega zastopnika ali skrbnika ni primerljiva z zastopanjem po odvetniku, ki dela na podlagi odločbe sodišča ali pooblastila stranke, vendar po njenih navodilih, pri čemer ima stranka tudi vedno možnost spremeniti ali preklicati izjavo svojega pooblaščenca (92. in 93. člen ZPP). Ugotovitev sodišča, da stranka ni procesno sposobna in posledično postavitev začasnega zastopnika ali skrbnika pa dejansko pomeni omejitev pravice stranke do izjavljanja pred sodiščem, saj začasni zastopnik ali skrbnik pri odločitvi glede procesnih dejanj v postopku ni vezan na strankino voljo, stranka tudi ne mora sama podajati nobenih izjav. Zaradi vsega navedenega in upoštevaje, da tožnik očitno ne deli mnenja sodišča, da obstaja dvom v njegovo procesno sposobnost, je več kot očitno, da prekinitev tega postopka ne posegla v njegove pravne interese.

Pritožbo tožnika je bilo glede na navedeno, zaradi pomanjkanja enem izmed procesnih predpostavk, ki so potrebne za vsebinsko obravnavanje pritožbe, na podlagi 352. člena ZPP zavreči kot nedovoljeno.