Jedro

Pri ugotavljanju, ali gre za nagradno igro ali igro na srečo, za katero je po 9. in 10. členu zakona o igrah na srečo potrebno za prodajo kartic dobiti posebno dovoljenje pristojnega upravnega organa za finance, ni pomembno ime igre, ampak njena vsebina, kar pomeni, da izid igre ni odvisen od znanja ali spretnosti udeležencev, ampak od naključja, torej če bodo izžrebani.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo tržnega inšpektorja tržnega inšpektorata mestne uprave za inšpekcijske službe z dne 21.6.1993, s katero je odločil, da mora tožnik 1) prenehati opravljati prodajo nagradnih kartic, 2) prepoved iz točke 1 velja do pridobitve odločbe pristojnega upravnega organa za finance, 3) pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve ter 4) da je rok izvršitve takoj po prejemu odločbe. V obrazložitvi navaja, da je odločba prvostopnega organa pravilna in utemeljena na zakonu. Tožnik je dejavnost opravljal brez ustreznega dovoljenja, torej v nasprotju z 9. členom in 10. členom zakona o igrah na srečo. Tožnik je neupravičeno opravljal prodajo srečk oziroma nagradnih kartic na Prešernovem trgu v Ljubljani, katere je prodajal po ceni 1.000,00 SIT za komad. Iz nagradnih kartic je razvidno, da je tožnik pripravil prodajo posebne vrste srečk, kjer so na hrbtni strani zapisana vprašanja kupcem o avtomobilizmu. Vsi kupci oziroma imetniki srečk sodelujejo v žrebanju srečk, ne glede na pravilnost odgovorov, zastavljenih v nagradni kartici. V letu 1993 so predvidena štiri žrebanja. Tožnik sicer poseduje odločbo občine z dne 24.5.1993, ki pa predstavlja samo prodajno dovoljenje za ulično prodajo blaga. Tožnik v tožbi navaja, da je 13.4.1993 vložil pismeno prošnjo za izdajo dovoljenja za prireditev igre na srečo pod nazivom Avto moto loto. Ministrstvo za finance prošnji ni ugodilo, zato se je tožnik odločil za prireditev nagradne igre pod nazivom Avto moto sponzor. Tržni inšpektor mesta Ljubljane je dne 18.6.1993 na prodajnem mestu na Prešernovem trgu v Ljubljani pri pregledu ugotovil, da gre v konkretnem primeru za nagradno igro in da ima prireditelj vsa ustrezna dovoljenja oziroma, da prepoved Ministrstva za finance ne velja za nagradno igro Avto moto sponzor. Inšpektor je o tem sestavil zapisnik, ki ga je vročil tudi tožniku. Mestna uprava za inšpekcijske službe je dne 21.6.1993 izdala odločbo, s katero je prepovedala prodajo nagradnih kartic in se je v obrazložitvi sklicevala na ugotovitve tržnega inšpektorja. Iz odločbe izhaja, da naj bi šlo za prodajo posebnih vrst srečk, torej za igro na srečo, kar je v nasprotju z ugotovitvijo inšpektorja v zapisniku. Tožnik je prepričan, da gre v njegovem primeru za nagradno igro, saj so dobitki odvisni od pravilno rešenih nagradnih vprašanj za sponzorje. Izid same igre je odvisen od znanja samih sponzorjev oziroma imetnikov kartic, kar je tudi določeno v 11. členu pravil igre Avto moto sponzor. Če so odgovori na vprašanja napačni, imetnik nagradne kartice ne more dobiti nagrade. Igra je podobna igri "Podarim-dobim", ki se tudi tretira kot nagradna igra. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila spise, na tožbo pa ni odgovorila. Tožba ni utemeljena.

Tožnik v tožbi ugovarja, da izpodbijana odločba ni v skladu z ugotovitvami tržnega inšpektorja mesta Ljubljane v zapisniku z dne 18.6.1993, sestavljenem na prodajnem mestu na Prešernovem trgu v Ljubljani ter, da je tožena stranka napačno ugotovila, da gre v konkretnem primeru za igro na srečo in ne za nagradno igro, kjer so dobitki odvisni od znanja samih sponzorjev oziroma imetnikov kartic. Sodišče je po pregledu spisovnega materiala v upravnih spisih ocenilo, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabila materialne predpise. V zvezi z ugovorom tožnika, da izpodbijana odločba ni v skladu z ugotovitvami tržnega inšpektorja v zapisniku z dne 18.6.1993, sodišče pripominja, da je zapisnik le dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, torej le dokaz o ustnih izjavah, ki so bile dane med dejanjem postopka (78. člen ZUP). Resničnost dejstev, ki izhajajo iz danih ustnih izjav, pa je stvar presoje dokazov. Tožena stranka je na podlagi podatkov in listin v spisih po mnenju sodišča pravilno ugotovila, da spada omenjena dejavnost tožnika med igre na srečo, ker je zanjo predvideno žrebanje nagradnih kartic. Iz določbe 1. člena zakona o igrah na srečo (Uradni list SRS, št. 32/80 in 29/86 - ZIS) izhaja, da so igre na srečo po tem zakonu loterije, tombole, lota, športne napovedi in druge podobne igre, pri katerih imajo udeleženci za plačilo določenega zneska možnost zadeti dobitke, izid igre pa ni odvisen od njihovega znanja ali spretnosti, temveč od naključja, ali kakšnega negotovega dogodka. Iz vsebine same nagradne kartice, ki je predložena kot spisni material, dejansko izhaja tako, kot ugotavlja tožena stranka, da izid igre ni odvisen od znanja ali spretnosti udeležencev, ampak od naključja, torej če bodo izžrebani. Tožena stranka je zato pravilno sklepala, da je za tako dejavnost potrebno pridobiti posebno dovoljenje pristojnega upravnega organa za finance (9. in 10. člen zakona o igrah na srečo), ki pa ga tožnik ni pridobil. Samo ime igre ni pomembno, pomembna je njena vsebina, ki pa v konkretnem primeru utemeljeno kaže na to, da gre za igro na srečo, za katero je po zakonu potrebno pridobiti že prej navedeno posebno dovoljenje.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) zavrnilo. ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).