Jedro

Iz sodbe Vrhovnega sodišča z dne 10. 10. 2006 izhaja, da je tožeča stranka v davčnem postopku zahtevala vračilo preveč plačanega DDV na podlagi 95. člena ZDavP in 47. člena ZDDV, Vrhovno sodišče pa je ta njen zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da se na podlagi 95. člena ZDavP lahko vrne le tisti preveč plačani davek, ki predstavlja presežek nad vsoto iz davčnega obračuna, oddanega davčnemu organu. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je vračilo DDV na podlagi te določbe mogoče doseči le v primerih, ko je po 42. členu ZDDV mogoče popraviti ali spremeniti davčnemu organu oddan davčni obračun, kar pa ni primer v tej zadevi. Iz odločbe Vrhovnega sodišča torej izhaja zgolj, da tožeča stranka v upravnem postopku, na podlagi določb ZDavP, ki je lex specialis, ne more doseči vrnitve zatrjevanega preplačila DDV. To pa ne pomeni, da tožeča stranka, ki zatrjuje, da je DDV, katerega vračilo zahteva s tožbo, plačala brez pravne podlage, vračila zatrjevanega preplačila DDV ne more doseči v pravdnem postopku na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

Kar je relevantno za obravnavani primer, je, da je tožeča stranka z računom za storitve svojim kupcem zaračunavala tudi sporni DDV, kar pomeni, da za plačani DDV ni bila prikrajšana ona, temveč njeni kupci. To pa pomeni, da ni podano prikrajšanje tožeče stranke kot eden od štirih elementov neupravičene obogatitve, ki morajo biti podani kumulativno.

Iz določbe 4. odstavka 47. člena ZDDV izhaja, da se v skladu s 6. točko 1. odstavka 31. člena ZDDV DDV ne plačuje za dobave blaga in storitev, ki jih za potovalno agencijo opravljajo drugi davčni zavezanci in jih ti zavezanci opravijo izven Slovenije. Glede na to določbo torej ne obstoji pravna podlaga za plačilo DDV le za dobave blaga in storitev, ki jih za potovalno agencijo izven Slovenije opravijo drugi davčni zavezanci. Tožeča stranka pa v tožbi ni zatrjevala, da je neupravičeno plačala DDV od storitev, ki jih opredeljuje ZDDV v 4. odstavku 47. člena, temveč je zatrjevala zgolj, da ni dolžna plačati DDV od storitev, ki so bile opravljene v tujini. Dejstvo, da so bile storitve opravljene v tujini, še ne pomeni, da so vse storitve izven Slovenije opravili drugi davčni zavezanci. Tožeča stranka je namreč glede na določbo 3. odstavka 47. člena ZDDV dolžna plačevati DDV od razlike med celotnim zneskom, ki ga plača potnik, v katerega ni vključen DDV, in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobave in storitve, ki jih zagotavljajo drugi davčni zavezanci, če je neposredni uporabnik teh storitev potnik.

Obrazložitev

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi bila tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 84.732.584,22 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov od dne zapadlosti do plačila, in zahtevek tožeče stranke na plačilo stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (1. točka izreka), in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15-ih dni plačati pravdne stroške v višini 4.337,55 EUR (2. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 28. 5. 2008 spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno temu pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožeča stranka zahteva tudi, da ji tožena stranka plača vse stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Pritožbenih stroškov ne priglaša. V odgovoru na pritožbo tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa naloži v plačilo toženi stranki nastale stroške pritožbenega postopka, ki jih tožena stranka priglaša, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopne sodbe dalje do plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka sodišču prve stopnje primarno očita, da je napačno smatralo sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 10. 10. 2006 kot predhodno vprašanje v zadevnem postopku. Opozarja, da se je Vrhovno sodišče v svoji odločbi opredelilo izključno do situacije, ki jo ureja Zakon o davčnem postopku (ZDavP) v 95. členu in Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV) v 42. členu, ni pa se Vrhovno sodišče v tej odločbi opredelilo do pravne podlage neupravičene obogatitve po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Pritožbeno sodišče temu pritožbenemu očitku pritrjuje. Iz sodbe Vrhovnega sodišča z dne 10. 10. 2006 izhaja, da je tožeča stranka v davčnem postopku zahtevala vračilo preveč plačanega davka na dodano vrednost (DDV) na podlagi 95. člena ZDavP in 47. člena ZDDV, Vrhovno sodišče pa je ta njen zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da se na podlagi 95. člena ZDavP lahko vrne le tisti preveč plačani davek, ki predstavlja presežek nad vsoto iz davčnega obračuna, oddanega davčnemu organu. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je vračilo DDV na podlagi te določbe mogoče doseči le v primerih, ko je po 42. členu ZDDV mogoče popraviti ali spremeniti davčnemu organu oddan davčni obračun, kar pa ni primer v tej zadevi. Iz odločbe Vrhovnega sodišča torej izhaja zgolj, da tožeča stranka v upravnem postopku, na podlagi določb ZDavP, ki je lex specialis, ne more doseči vrnitve zatrjevanega preplačila DDV. To pa ne pomeni, da tožeča stranka, ki zatrjuje, da je DDV, katerega vračilo zahteva s tožbo, plačala brez pravne podlage, vračila zatrjevanega preplačila DDV ne more doseči v pravdnem postopku na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Seveda mora tožeča stranka v ta namen zatrjevati in dokazati, da je bila (1) tožena stranka obogatena, (2) da za njeno obogatitev ni obstajala pravna podlaga, (3) da je bila sama prikrajšana in (4) da je podana vzročna zveza med obogatitvijo tožene stranke in prikrajšanjem tožeče stranke.

V nadaljevanju tožeča stranka izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil DDV obračunan na storitve, ki so bile opravljene v tujini, in so jih plačali tuji kupci. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno povzelo njeno navedbo, da so DDV plačali tuji kupci, saj se oprostitev DDV nanaša na storitve, opravljene domačim kupcem v tujini. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo njeno trditev o tujih kupcih, vendar dejstvo, ali so DDV plačali domači ali tuji kupci, v konkretnem primeru ni relevatno. Kar je relevantno za obravnavani primer, je, da je tožeča stranka z računom za storitve svojim kupcem zaračunavala tudi sporni DDV, kar pomeni, da za plačani DDV ni bila prikrajšana ona, temveč njeni kupci. To pa pomeni, da ni podano prikrajšanje tožeče stranke kot eden od štirih elementov neupravičene obogatitve, ki morajo biti podani kumulativno. Tožeča stranka sicer tudi v pritožbi vztraja, da kupci zaradi preveč obračunanega in preveč plačanega davka niso plačali več, temveč je tožeča stranka sama utrpela izpad dohodka. Po presoji pritožbenega sodišča gre za povsem pavšalne trditve, ki jih spričo njihove nekonkretiziranosti sploh ni mogoče presojati. Tožeča stranka sicer v pritožbi s tem v zvezi dodaja, da je zato, da bi konkurirala drugim ponudnikom enakih storitev na trgu, ceno svojih storitev znižala za znesek DDV, za katerega je zmotno menila, da ga je dolžna obračunavati, in na tako znižano ceno storitve obračunala DDV. Te trditve tožeča stranka prvič podaja v pritožbi, pri tem pa ne navaja, zakaj teh trditev brez svoje krivde ni mogla navesti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Ker gre v skladu s 1. odstavkom 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za nedovoljeno pritožbeno novoto, pritožbeno sodišče teh trditev ni smelo presojati. Posledično je bilo treba ta pritožbeni očitek kot neutemeljen zavrniti.

Sicer pa pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da so nesklepčne tudi tožbene trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na odsotnost pravne podlage za obogatitev tožene stranke. Tožeča stranka namreč v konkretni zadevi trdi, da je od začetka leta 2000 pa do januarja 2002 obračunavala DDV tudi za storitve, ki so bile opravljene v tujini, čeprav tega na podlagi določila 4. odstavka 47. člena v povezavi s 6. odstavkom 31. člena ZDDV ne bi bila dolžna storiti. Iz določbe 4. odstavka 47. člena ZDDV izhaja, da se v skladu s 6. točko 1. odstavka 31. člena ZDDV DDV ne plačuje za dobave blaga in storitev, ki jih za potovalno agencijo opravljajo drugi davčni zavezanci in jih ti zavezanci opravijo izven Slovenije. Glede na to določbo torej ne obstoji pravna podlaga za plačilo DDV le za dobave blaga in storitev, ki jih za potovalno agencijo izven Slovenije opravijo drugi davčni zavezanci. Tožeča stranka pa v tožbi ni zatrjevala, da je neupravičeno plačala DDV od storitev, ki jih opredeljuje ZDDV v 4. odstavku 47. člena, temveč je zatrjevala zgolj, da ni dolžna plačati DDV od storitev, ki so bile opravljene v tujini. Dejstvo, da so bile storitve opravljene v tujini, še ne pomeni, da so vse storitve izven Slovenije opravili drugi davčni zavezanci. Tožeča stranka je namreč glede na določbo 3. odstavka 47. člena ZDDV dolžna plačevati DDV od razlike med celotnim zneskom, ki ga plača potnik, v katerega ni vključen DDV, in dejanskimi stroški potovalne agencije za dobave in storitve, ki jih zagotavljajo drugi davčni zavezanci, če je neposredni uporabnik teh storitev potnik. Tudi nesklepčnost trditev o obogatitvi tožene stranke brez pravne podlage tako utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke.

Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da je kršilo določbo 1. odstavka 89. člena ZPP, saj v pravnem pouku zoper sodno odločbo ni opozorilo pravdni stranki, da mora biti v primeru, če vložita pritožbo po pooblaščencu, pooblaščenec oseba iz 87. člena ZPP. Ta kršitev lahko pomeni relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, seveda pod pogojem, da je kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe. Ker tožeča stranka v pritožbi ne pojasni, kako bi lahko kršitev 1. odstavka 89. člena ZPP vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe, je pritožbeno sodišče tudi ta pritožbeni očitek kot neutemeljen zavrnilo.

Končno tožeča stranka sodišču prve stopnje očita tudi, da je toženi stranki priznalo previsoke pravdne stroške, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pravdne stroške ponovno odmeri in jih oceni na realno vrednost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za povsem nekonkretizirano pritožbeno navedbo, do katere se sodišče ni dolžno opredeljevati. Posledično je bilo treba tudi ta pritožbeni očitek kot neutemeljen zavrniti.

Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ugotovilo je, da razlogi, iz katerih se je sodba izpodbijala, niso utemeljeni in da tudi sicer niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).