Jedro

To pa pomeni, da se v teh zadevah zakon zadovolji že z obstojem enega pogoja za izdajo predhodne odredbe in sicer z obstojem odločbe domačega sodišča, v katerem je terjatev izkazana tako, kot izhaja iz določila 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Tako izkazana terjatev pa po zakonu izkazuje domnevo nevarnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in obrazložitev odločitve:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo predhodne odredbe v zavarovanje terjatve v znesku 25.290,46 EUR s pripadki (ne da bi sklep vročilo toženi stranki). Pojasnilo je, da je tožeča stranka izkazala le prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe, ne pa tudi drugega. Tožeča stranka, ki je upravnik objekta, v katerem ima tožena stranka svoje poslovne prostore, zatrjuje, da ji iz naslova upravljanja in obratovanja tega dela objekta tožena stranka dolguje vtoževani znesek. Prvi pogoj iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, to je odločba domačega sodišča, je sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Proti temu sklepu je tožena stranka (dolžnik v izvršilnem postopku) vložila ugovor, v katerem je zanikala obstoj obligacijskega razmerja. Obstoj drugega pogoja je tožeča stranka utemeljevala z domnevo nevarnosti iz prvega odstavka 258. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je presodilo, da domneve nevarnosti tožena stranka ni izkazala.

Pritožba tožeče stranke

2. Proti temu sklepu se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) in predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Zakonski pogoji za izdajo predhodne odredbe

3. Prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe po 257. členu ZIZ je obstoj odločbe domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev in še ni izterljiva. Drugi pogoj pa je nevarnost, da bo brez izdane predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Kot je zapisalo VS RS v odločbi II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010, spada tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je vložen (utemeljen) ugovor, med odločbe iz prvega odstavka 257. člena ZIZ.

Primerjava izkaza nevarnosti z začasno odredbo

4. Izkaz nevarnosti (poleg verjetnosti terjatve) je pogoj tudi za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. V predlogu za izdajo začasne odredbe mora upnik izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ).

Zakonska ureditev domneve nevarnosti pri predhodnih odredbah v pravdah, ki se nadaljujejo po ugovoru

5. Kadar upnik predlaga izdajo predhodne odredbe na podlagi sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je vložen ugovor, v katerem dolžnik zanika obstoj obligacijskega razmerja, se nevarnost, da bo brez izdaje predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, domneva že, če upnik predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja (1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ). Gledano vsebinsko (ob primerjavi določila drugega odstavka 270. člena ZIZ) pa to določilo ne utemeljuje nevarnosti, pač pa verjetnost obstoja terjatve. Velika verjetnost obstoja terjatve že po naravi stvari izhaja iz neizvršljive sodne odločbe (ki je prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe). Kot rečeno, je po stališču Vrhovnega sodišča RS (II Ips 14/2010) tudi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine taka odločba, četudi v teh zadevah do konca pravde ni gotovo, da bo izdana dajatvena sodba. Morda zato v teh zadevah zakon zahteva kvalificirano izkazano terjatev iz sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (odločba domačega sodišča). Kvalificirano izkazana pa je ta terjatev samo takrat, kadar v ugovoru dolžnik zanika obstoj obligacijskega razmerja, upnik pa predloži „listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.“ To pa pomeni, da se v teh zadevah zakon zadovolji že z obstojem enega pogoja za izdajo predhodne odredbe in sicer z obstojem odločbe domačega sodišča, v katerem je terjatev izkazana tako, kot izhaja iz določila 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Tako izkazana terjatev pa po zakonu izkazuje domnevo nevarnosti.

Zaključek

6. Glede na navedeno je treba po prepričanju pritožbenega sodišča obravnavano domnevo nevarnosti interpretirati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, torej ozko. Sodišče prve stopnje je presodilo, da domneva nevarnosti po 1. tč. 258. člena ZIZ tožeča stranka ni izkazala zato, ker iz nobene od predloženih listin ne izhaja, da je skupna obema pravdnima strankama in da bi iz katerekoli od njih izhajala verjetnost obstoja obligacijskega razmerja.

7. Da bi taka listina obstajala, v pritožbi tožeča stranka ni zatrjevala. Glede na navedeno s pritožbenim ponavljanjem svojih trditev iz predloga, (1) da je tožena stranka eden od lastnikov poslovnega kompleksa, ki ga upravlja tožeča stranka, (2) da je dotedanji upravnik obvestil toženo stranko, da je sedaj tožeča stranka izvajalec upravniških storitev, (3) da med podpisniki pogodbe o upravljanju L. 3 in pogodbe o upravljanju L.1, tožena stranka sicer ni podpisala, vendar sta bili obe pogodbi sklenjeni s potrebno večino, (4) da v dogovoru o plačilu obveznosti z dne 11. 10. 2011 sporna terjatev (ki izvira iz kasnejšega obdobja) sicer ni navedena, vendar pa ta dogovor izkazuje obstoj obligacijskega razmerja med strankama, ne more prepričati pritožbenega sodišča, da bi širše interpretiralo domnevo nevarnosti, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

8. Tožeča stranka je, kot rečeno, utemeljevala obstoj drugega pogoja za izdajo predhodne odredbe na domnevi iz 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Zato predstavlja zatrjevanje, (1) da je nepremičnina tožene stranke obremenjena z najmanj devetimi hipotekami, (2) da ima že dlje časa zaprte vse poslovne račune in (3) da je očitno prezadolžena, ne le nedovoljeno pritožbeno novoto, ampak tudi spremembo pravne podlage za izdajo predhodne odredbe, kar pa v pritožbenem postopku ni več mogoče. 9. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).