Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da so tožene stranke dolžne nerazdelno plačati tožniku 600.000 SIT zadoščenja (od tega 400.000 SIT za telesne bolečine, 100.000 SIT za strah in 100.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo glede razmerja tožnika do tretjetožene stranke razveljavilo in vrnilo zadevo v tem obsegu v novo sojenje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je tožnik za telesne bolečine upravičen do 400.000 SIT in za strah do 100.000 SIT zadoščenja, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je zvišalo na 250.000 SIT.

Proti navedeni sodbi je tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo glede zavrnilnega dela sodbe v razmerju do prvotožene stranke. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za 1.300.000 SIT (sedaj 5.424,80 EUR) s pripadajočimi obrestmi in prvotoženi stranki naloži v plačilo njegove stroške postopka. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Tožniku pripada odškodnina za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini, kot je bila vtoževana. Tožnik zjutraj pogosto čuti v desnem kazalcu neprijetno pikanje. Sodišči nista ustrezno upoštevali neugodnosti, ki jih je imel v zvezi z opravljanjem fizioterapij oziroma razgibavanjem prsta. Ob škodnem dogodku mu je bilo tako slabo, da so ga morali sodelavci politi z vodo, da je prišel k sebi, od strahu pa je celo omedlel. Za izid zdravljenja ga je skrbelo še mesec dni po zaključenem bolniškem staležu. Nadalje navaja, da ne more v celoti upogniti kazalca desne roke proti dlani. Glede duševnih bolečin zaradi skaženosti navaja, da je brazgotina na spodnji (upogibni) strani drugačna od ostale kože, da je trda in neprijetna na otip, kar ga moti. Ljudje, s katerimi se rokuje, so na brazgotino na spodnji strani pozorni in mu postavljajo vprašanja, kar ga moti.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in prvo- in tretjetoženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov prvostopenjske in pritožbene sodbe. Revizijsko sodišče zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki odstopajo od ugotovitev v izpodbijanih sodbah o obstoju, trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin, o trajanju in intezivnosti strahu ter o obsegu konkretnih tožnikovih življenjskih prikrajšanj (da zjutraj pogosto čuti v desnem kazalcu neprijetno pikanje, da je imel neugodnosti v zvezi s fizioterapijo, da ga je še mesec dni po zaključku bolniškega staleža skrbelo za izid zdravljenja...).

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik, sta prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče ustrezno upoštevali merila iz določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Podroben dejanski obseg vseh oblik tožnikove nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na sedmi do deveti strani prvostopenjske sodbe ter na peti in šesti strani pritožbene sodbe. Zato revizijsko sodišče povzema le najpomembnejše dejanske ugotovitve. Tožnik se je 21.6.1998 poškodoval na delovnem mestu v T. pri zapiranju vrat mlina. Utrpel je stisnjenje kazalca desne roke z raztrganino na hrbtni in upogibni strani. V času škodnega dogodka je bil star 30 let. Za telesne bolečine in nevšečnosti sta mu sodišči prisodili 400.000 SIT (sedaj 1.669,17 EUR) odškodnine, za strah pa 100.000 SIT (sedaj 417,29 EUR) odškodnine. Sodišči sta ugotovili, da so tožnikove življenjske aktivnosti minimalno okrnjene. Še vedno opravlja vse dejavnosti kot pred nesrečo (pri igranju tenisa je celo napredoval). Pincetni oprijem je v celoti izvedljiv. Prav tako je mogoč, kljub temu, da je s kazalcem oslabljen, oprijem večjih predmetov. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mu je pritožbeno sodišče prisodilo 250.000 SIT (sedaj 1.043,23 EUR) odškodnine. Obe nižji sodišči sta zavrnili tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Za presojo skaženosti sta pomembna objektivni in subjektivni kriterij. Sodišči sta ugotovili, da sprememba videza kazalca ni izstopajoča, da ima tožnik brazgotino tudi na sosednjem prstu, da je kazalec normalne oblike, nespremenjene dolžine in brez otekline, tožnik pa ni izpovedal o posebnih duševnih bolečinah zaradi spremembe zunanjosti. Tožnik torej ni uspel dokazati dejstev, ki bi omogočila sklepanje, da je pri njem podana skaženost oziroma defekt, ki bi utemeljeval prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti; zato je pravilen zaključek nižjih sodišč, ki sta zahtevek za to obliko nepremoženjske škode zavrnili.

Skupni prisojeni znesek 750.000 SIT (3.129,69 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 4,3 takratnih povprečnih neto plač. Tožnikova škoda je tako ustrezno uvrščena v širši okvir s primerjavo odškodnin za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.