Jedro

Ni se mogoče strinjati s toženo stranko, da je tožnik s prejemom plačilne liste za sporni mesec vedel za plačilo vtoževanega zneska, saj je tožena stranka kasneje šele z vlogo obrazložila svoje obveznosti, vendar le glede koriščenja ur, tako da tožnik ni mogel vedeti, kaj mu je tožena stranka dejansko plačala. Tako je tožnik šele po razjasnitvi okoliščin glede plačila pravočasno umaknil svoj tožbeni zahtevek, z celotnim zahtevkom pa je uspel praktično v celoti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sklep z dne 14. 1. 2019 s katerim je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 309,61 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

2. Tožena stranka podaja pritožbo zoper sklep z dne 14. 1. 2019 in navaja, da se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in tožniku naloži v plačilo stroške postopka, nastale toženi stranki, skupaj s stroški pritožbenega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila. Tožena stranka navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, pri čemer je sodišče uporabilo določilo prvega odstavka 154. člena ZPP in uporabilo kriterij uspeha v razmerju med zneskom, s katerim je tožnik uspel s skrčenim zahtevkom, kot da bi ga uveljavljal že od začetka. Navedlo je, da je tožnik z zahtevkom v višini 41,40 EUR v celoti uspel. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik vložil tožbo dne 31. 1. 2017 za plačilo zneska v višini 96,20 EUR. Tožnik je vložil pripravljalno vlogo z dne 28. 6. 2017, pripravljalno vlogo z delnim umikom tožbe z dne 28. 9. 2018 in pripravljalno vlogo z delnim umikom tožbe z dne 13. 11. 2018. Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo z dne 14. 3. 2017, več pripravljalnih vlog ter soglasje k umiku tožbe z dne 14. 3. 2018. Tožnik je delno umaknil tožbo dne 28. 9. 2018, saj mu je bilo dne 5. 12. 2017 z obračunom plače za mesec november 2017 izplačanih 127,35 EUR. V predmetni zadevi bi bilo potrebno uporabiti določilo 158. člena ZPP, ki določa, da je tožeča stranka, ki umakne tožbo, dolžna povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (slednji razlog v konkretnem primeru ni podan). Iz sodne prakse izhaja, da pomeni pravni standard pravočasnosti umika rok 8 dni ali najkasneje 15 dni. Tožba je bila umaknjena prepozno, saj je tožnik dne 5. 12. 2017 na svoj transakcijski račun prejel navedeni znesek, prav tako pa je bil seznanjen s plačilno listo za mesec november 2017. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dne 19. 11. 2018 izdalo sklep in sodbo na podlagi pripoznave, s katero je odločilo, da se postopek ustavi za znesek 62,84 EUR, za znesek 41,40 EUR pa se postopek nadaljuje (I. točka). V nadaljevanju je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh obračunati bruto znesek iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa za obdobje od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 v višini 41,40 EUR, od tega zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek (II. točka). Prav tako je odločilo, da bo o stroških tega delovnega spora odločeno s posebnim sklepom (III. točka).

7. V nadaljevanju je sodišče izdalo izpodbijani sklep z dne 14. 1. 2019 in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 309,61 EUR. Iz predloženega spisa izhaja, da je tožnik v postopku praktično v celoti uspel, saj je tožnik umaknil tožbeni zahtevek iz razloga, ker mu je tožena stranka izplačala razliko v plači za čas od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 v višini 127,35 EUR in sicer za razliko v plači v mesecu decembru 2017 v višini 127,35 EUR kot navaja sama tožena stranka. Prav tako je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek v višini 41,40 EUR, tako da je tožnik uspel praktično v celoti glede na modificirani tožbeni zahtevek. Ni se mogoče strinjati s toženo stranko, da je tožnik s prejemom plačilne liste za mesec december 2017 vedel za plačilo vtoževanega zneska, saj je tožena stranka šele z vlogo 17. 3. 2017 obrazložila svoje obveznosti, vendar le glede koriščenja ur, tako da tožnik ni mogel vedeti, kaj mu je tožena stranka dejansko plačala. Tako je tožnik šele po razjasnitvi okoliščin glede plačila pravočasno umaknil svoj tožbeni zahtevek, z celotnim zahtevkom pa je uspel praktično v celoti (razen kot tožnik navaja glede na modificirani tožbeni zahtevek za 0,40 EUR).

8. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožnik upravičen do nagrade za tožbo v višini 200 točk, nagrade za prvo pripravljalno vlogo v višini 150 točk, nagrade za drugo pripravljalno vlogo v višini 150 točk in nagrade za vlogo v višini 20 točk, do povračila 2 % materialnih stroškov v višini 10,4 točke, skupaj torej 530,4 točke. Ob upoštevanju vrednosti Odvetniške tarife (0,459 EUR) znašajo priznani stroški skupaj 297,01 EUR. Tožnik je upravičen tudi do povračila stroškov sodne takse v znesku 12,60 EUR, tako da mora tožena stranka tožniku povrniti skupaj 309,61 EUR v roku 15 dni, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku paricijskega roka.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 2. točke 365. člena ZPP.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Tožnik pa krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 165. člena ZPP.