Jedro

Kaznivo dejanje malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti se od drugih blanketnih norm razlikuje po tem, da odkazuje na uporabo pravil zdravniške znanosti in stroke, ne pa na pravna pravila.

Za konkretizacijo kaznivega dejanja zadošča, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, katere opustitve preventivnih ali kurativnih dejavnosti oziroma z zdravljenjem povezanih ravnanj se obsojencu očitajo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Sežani je obsojenega A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti po prvem odstavku 179. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 92. člena ZKP ter sodno takso. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 144,00 EUR.

2. Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, in sicer iz razloga kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve načela zakonitosti v kazenskem pravu in pravice do poštenega sojenja po 28. členu Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Zavrača zagovornikov očitek, da bi morale biti pravne norme, katerih kršitev se obsojencu očita, biti povzete v izrek. Jasna označitev dopolnilne norme v izreku je nujna le, ko dopolnilna norma nadomešča tudi del opisa dejanja kot dogodka v stvarnosti. Obsojenčevo dolžnostno ravnanje izhaja iz pravil zdravniške znanosti in stroke, sodišče ga je ugotovilo s pomočjo izvedenke medicinske stroke. Nižji sodišči sta se sklicevali tudi na nekatere pravne predpise, ki urejajo področje zdravstvene dejavnosti, ti pa so tako splošni, da njihova vključitev v izrek z vidika konkretizacije kaznivega dejanja ni smiselna. Nenazadnje pravni predpisi niti ne predpisujejo, kako naj zdravnik ravna v določenih primerih, temveč se dopolnilne norme dejansko kažejo v (nepravnih) pravilih stroke. Pravila stroke pa sodišče razjasnjuje s pomočjo izvedencev. Vrhovni državni tožilec pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je opis z vidika konkretizacije dolžnostnega ravnanja popoln. Neutemeljene so tudi navedbe, da v opisu ni konkretiziran zakonski znak občutnega poslabšanja zdravja. Na enake pritožbene navedbe je zagovorniku pravilno odgovorilo že višje sodišče, ki je obrazložilo, da iz izreka sodbe izhaja očitek, da obsojenec oškodovanki ni omogočil takojšnjega zdravljenja, oškodovanki pa je bil na ponovnem pregledu ob ponavljajočih se bolečinah diagnosticiran karcinom. Zoženje možnosti zdravljenja na invaziven operativni poseg predstavlja konkretizacijo zakonskega znaka občutnega poslabšanja zdravja. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem nista izjavila.

B.

5. Kazenskopravni očitek obsojencu, kot izhaja iz izreka sodbe, je, da je kot zdravnik pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravnal v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke in povzročil poslabšanje zdravja oškodovanki. Ta je na dojki zatipala bulo, obsojenec jo je napotil na pregled – mamografijo, izvid pregleda je iz SB Izola prejel on kot napotni zdravnik, o vsebini izvida pa je ni obvestil ter ni omogočil takojšnjega potrebnega zdravljenja, kar bi moral storiti glede na spremembe v gornjem lateralnem kvadratku, ki so kazale na primarni neoplastični proces. Zaradi ponavljajočih bolečin je dve leti kasneje opravila ponovno mamografijo v bolnišnici v Novi Gorici, kjer je bila zaradi diagnoze karcinoma naslednji dan operirana.

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti poudarja, da je določba prvega odstavka 179. člena KZ-1 blanketna norma, ki sama v celoti ne določa zakonskega stanu kaznivega dejanja, ampak se glede posameznih znakov sklicuje na norme drugih pravnih področij, torej dopolnilne norme. Blanketnost določbe prvega odstavka 179. člena KZ-1 je v tem, da sama ne našteva pravil znanosti in stroke, ki jih mora zdravnik pri opravljanju zdravniške dejavnosti upoštevati. Ker je ravnanje v nasprotju s pravili stroke konstitutivni zakonski znak, bi morala biti v opisu pravila, ki jih je obsojenec kršil, konkretno navedena. Iz opisa ne izhaja, kje je predpisana dolžnost zdravnika, da oškodovanko o izvidu obvesti. Ta del opisa je umanjkal, v čemer vidi zagovornik kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, kaznivo dejanje.

7. Inkriminacija kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja in opravljanja zdravilske dejavnosti po 179. členu KZ-1 se, enako kot vse sodobne inkriminacije tega kaznivega dejanja, sklicuje na pravila medicinske znanosti in stroke. Le medicinska stroka lahko opredeli naravo protipravnega ravnanja, tj. napako kot izhodišče malomarnega zdravljenja.1 Zagovornik ima tako sicer prav, ko navaja, da dejanje po 179. členu napotuje na blanketno dispozicijo. Dolžnostno ravnanje zdravnikov je določeno v posebnih predpisih, ki so v splošnem poimenovana kot pravila znanosti in stroke, na katere dispozicija odkazuje.2 Vendar pa dopolnilne norme pri tem kaznivem dejanju ne vsebujejo postopkov, ukrepov ali pravil, ki bi posameznemu zdravniku nalagali točno določeno ravnanje ob posameznih konkretnih primerih.3 Narava strokovnih pravil je tako bistveno drugačna od pravnih pravil, na katere se sklicujejo druge blanketne norme v KZ-1, npr. kaznivo dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1, ki odkazuje na predpise o varnosti cestnega prometa. V tem smislu blanketna dispozicija kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, odstopa od drugih blanketnih norm v KZ-1, tako da gre po vsebini za nekakšno sui generis blanketno urejanje. Ustavno sodišče izrecno razlikuje blanketne kazenskopravne norme, ki napotujejo na uporabo drugega zakona, podzakonskega predpisa, individualnega pravnega akta ali pa na nepravna pravila, pri čemer neposredno izpostavi pravila zdravniške znanosti in stroke v primeru kaznivega dejanja malomarnega zdravljenja iz 190. člena (prejšnjega) Kazenskega zakonika (KZ).4

8. Ta lastnost dispozicije kaznivega dejanja po 179. člena KZ-1 se zrcali tudi pri presoji, na kakšen način se mora opis sklicevati na dopolnilne norme, na kar je pravilno opozorilo že višje sodišče. Neutemeljeno je zato zagovornikovo sklicevanje na prakso Vrhovnega sodišča, po kateri mora biti dopolnilna norma, če nadomešča del opisa dejanja kot življenjskega dogodka, jasno označena.5 Praksa, ki jo povzema v zahtevi za varstvo zakonitosti, se namreč nanaša na tiste blanketne norme, ki odkazujejo na uporabo drugih pravnih predpisov. Za konkretizacijo opustitve ravnanja, skladnega z zdravniško znanostjo in stroko, pa zadošča, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, katere opustitve preventivnih ali kurativnih dejavnosti oziroma z zdravljenjem povezanih ravnanj se obsojencu očitajo. Toliko bolj to velja v konkretni zadevi, kjer je očitek osredotočen na zdravnikovo neukrepanje po prejemu izvida mamografije, ki je kazal na neoplastični proces (tumor) v oškodovankini dojki. Ne le, da oškodovanke o rezultatih preiskave ni obvestil, njegova opustitev je vodila do tega, da ni poskrbel za takojšnje nadaljevanje zdravljenja, ki je bilo glede na izvide nujno.

9. Zdravnikova dolžnost, da sledi izvidom specialističnih pregledov, na katere je paciente sam napotil, ter skladno z izvidi nadalje ukrepa, če je to potrebno, je tako splošna, da gre pravzaprav za notorno dejstvo. Očitek, da je opustil ravnanje, ki je po svoji vsebini tako temeljno pri opravljanju dejavnosti zdravljenja, zato za konkretizacijo očitanega kaznivega dejanja popolnoma zadošča. Utemeljeno je tudi stališče nižjih sodišč, da sklicevanje na pravna pravila iz Zakona o pacientovih pravicah in Kodeksa medicinske deontologije zaradi njihove splošne narave v opisu ni bilo potrebno. Bistvena je vsebinska opredelitev tistih ravnanj, ki bi jih obsojenec moral podvzeti, pa jih ni, ta pa je v opisu, kot rečeno, ustrezna.

10. Zagovornik nadalje meni, da je v opisu kaznivega dejanja umanjkala tudi konkretizacija zakonskega znaka občutnega poslabšanja zdravja. Meni, da bi bil znak konkretiziran le z opisom razlike med zdravjem oškodovanke v letu 2011 in 2013 oziroma z jasno navedbo, da je tumor vmes toliko napredoval, da je bilo zdravljenje zaradi tega zahtevnejše. Diagnozi primarni neoplastični proces (po mamografiji v letu 2011) in karcinom (po pregledu v letu 2013), ki ju omenja opis, obe označujeta tumor. Zagovornik ne sprejema obrazložitve višjega sodišča, ki je na enake pritožbene navedbe odgovorilo z navedbo, da zožanje možnih načinov zdravljenja na operacijo pomeni poslabšanje zdravljenja. Opozarja, da bi bila po ugotovitvah izvedenke operacija potrebna tudi v letu 2011, zato meni, da je sodba višjega sodišča v tem delu obremenjena še s kršitvijo po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Občutno poslabšanje zdravja pomeni poslabšanje v razmerju do zdravja, ki bi obstajalo pri vestnem zdravljenju osebe.6 Tako poslabšanje zdravja pa, ne glede na to, da opis ne vsebuje konkretne navedbe operacije oziroma zdravljenja, ki bi bilo potrebna že v letu 2011, iz predmetnega tenorja sodbe izhaja. Obsojencu se namreč očita, da je njegova opustitev skrbnega ravnanja botrovala bolečinam pri oškodovanki, zaradi katerih je ponovno poiskala zdravniško pomoč in bila po postavljeni diagnozi tumorja na dojki dne 7. 11. 2013 operirana. Kot je pravilno ugotovilo že pritožbeno sodišče, ko se je opredelilo do enakih pritožbenih navedb, se očitek glede poslabšanja zdravja nanaša na točno določeno posledico. Iz opisa jasno izhaja, da točno taka operacija ne bi bila potrebna, če bi obsojenec ravnal skladno s pravili stroke in znanosti, oziroma da je do nje prišlo zaradi zamika diagnosticiranja in zdravljenja tumorja na dojki kot posledici obsojenčeve opustitve skrbnega ravnanja. Opis kaznivega dejanja je sklepčen, saj je tudi očitek o občutnem poslabšanju zdravja v njem konkretiziran. Iz razlogov sodbe pa nadalje izhaja, da je bila oškodovanki operativno odstranjena cela dojka, sodišče pa je sledilo ugotovitvi izvedenke medicinske stroke, da v letu 2011 tako invazivna operacija glede na takratno velikost tumorja ne bi bila potrebna. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo višje sodišče zagrešilo s tem, ko je na pritožbene navedbe odgovorilo s sklicevanjem na ugotovitve izvedenke, tako ni podana, pač pa z njenim uveljavljanjem zagovornik po vsebini izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar s predmetnim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevi za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR po tarifni številki 7111 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju njegovega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

1 Korošec, D., Medicinsko kazensko pravo, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 131, 494. 2 Pitako, A., Valenčič, B., Korošec, D., Jože Balažic., v Korošec D., et al (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 94; sodba Vrhovnega sodišča I Ips 52609/2010 z dne 13. 2. 2020. 3 Pitako, A., Valenčič, B., Korošec, D., Jože Balažic., v Korošec D., et al (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Ur. l. RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, stran 100. 4 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-335/02 z dne 24. 3. 2005 5 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 18979/2012 z dne 1. 12. 2016, I Ips 49782/2013 z dne 22. 3. 2018, I Ips 4/94 z dne 16. 2. 1994. 6 Deisinger, Mitja, Kazenski zakonik - Posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, d.o.o., Maribor (2017), stran 320.