Jedro

Vprašanja, ki jih revident navaja v okviru uveljavljanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, so zastavljena le na splošni in načelni ravni. Kot taka zahtevajo splošne in načelne odgovore, ki v pravni teoriji in praksi niso sporni in ne povzročajo dilem. Zahtevajo le poznavanje načela exceptio ilegalis, ki izhaja iz 125. člena Ustave RS, poznavanje bistva sojenja oziroma sodne presoje, ki je v določanju vsebine pravne norme in v subsumpciji dejstev pod ustrezno pravno normo (uporaba pravne norme v konkretnem primeru) ter poznavanje načela zakonitosti, kot ga določa 6. člen ZUP. Taka splošna vprašanja zato niso pravna vprašanja, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Izola, št. 351-106/2013 z dne 27. 9. 2013. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil revidentovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta na tam navedenem zemljišču. V upravnem postopku je ugotovljeno, da objekt tlorisnih dimenzij 7,5 m x 10 m zaradi načina rabe (v zgornji etaži so predvideni bivalni prostori) ne sodi med nezahtevne pomožne kmetijsko - gozdarske objekte iz 18. točke priloge 2 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba). Ugotovljeno je tudi, da gradnja, ki se nahaja na območju kmetijskih zemljišč, ni v skladu s 30. in 32. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za podeželje Občine Izola, ki razen v tam naštetih primerih, ne dopušča gradnje novih stavb v območju kmetijskih zemljišč. Revidentovo pritožbo zoper prvostopenjski akt je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 35108-468/2013-2-00641248 z dne 18. 10. 2013. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Iz navedenega izhaja, da je revizija po tej določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega znesek 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi revident izpodbija odločbo, s katero je zavrnjena njegova zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja. Z izpodbijano odločbo torej ni odločeno o revidentovi pravici ali obveznosti, ki bi bila izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen.(1)

7. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.(2) Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

9. Revident je kot pomembna pravna vprašanja navedel: vprašanje dopustnosti oziroma pristojnosti odločanja Upravnega sodišča o zakonitosti oziroma nezakonitosti in o veljavnosti oziroma vsebini posameznega podzakonskega pravnega akta ter vprašanje uporabe podzakonskega akta glede na čas vložitve zahteve oziroma čas odločanja o zahtevi, upoštevajoč posebne okoliščine glede veljavnosti posameznega pravnega akta.

10. S tako opredelitvijo pomembnih pravnih vprašanj revident ni izpolnil v 8. točki te obrazložitve pojasnjenega trditvenega bremena, ki je na njegovi strani. Vprašanja so zastavljena le na splošni in načelni ravni. Kot taka zahtevajo splošne in načelne odgovore, ki v pravni teoriji in praksi niso sporni in ne povzročajo dilem. Zahtevajo le poznavanje načela exceptio illegalis,(3) ki izhaja iz 125. člena Ustave RS, poznavanje bistva sojenja oziroma sodne presoje, ki je v določanju vsebine pravne norme in v subsumpciji dejstev pod ustrezno pravno normo (uporaba pravne norme v konkretnem primeru) ter poznavanje načela zakonitosti, kot ga določa 6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku.(4) Navedena splošna vprašanja zato niso pravna vprašanja, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

11. Ker revident ni izkazal izpolnjevanje uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. (1) Glej tudi odločbe Vrhovnega sodišča: X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 494/2009, X Ips 407/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011, X Ips 39/2012, X Ips 136/2012, X Ips 221/2013 in druge.

(2) Enako odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(3) Odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 182/2010, I Up 430/2011, X Ips 476/2011, X Ips 488/2012 in druge.

(4) V skladu z načelom zakonitosti v upravnem postopku upravni organ praviloma odloča po predpisu, veljavnem v času odločanja, razen če sam predpis ne določa drugače (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 1469/2006, X Ips 1642/2006, X Ips 462/2011, X Ips 243/2013, X Ips 167/2014 in druge).