Jedro

Revizije ni mogoče dopustiti, ker razlogov za dovoljenost revizije tožeča stranka po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni opredelila.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper odločbo Carinskega urada Koper z dne 22. 12. 2003, s katero je ta zavrnil zahtevek tožeče stranke za vračilo carinskega dolga, zamudnih obresti in stroškov postopka po odločbi istega upravnega organa z dne 27. 5. 2002. Tožena stranka je z odločbo z dne 29. 12. 2006, zavrnila pritožbo zoper prvostopno odločbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v več svojih sklepih (na primer: Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Tožeča stranka pa niti ne navaja pomembnega pravnega vprašanja, niti ne navaja, da sodišče prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, odstopa od prakse Vrhovnega sodišča, niti ne navaja neenotnost prakse sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, bistvenega za določitev, o katerem naj Vrhovno sodišče še ne bi odločilo, zato razlog za dovoljenost po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni podan.

7. Tožeča stranka v reviziji navaja vrednost spora 21.000 eurov. Tožeča stranka je v upravnem postopku zahtevala vračilo carinskega dolga v višini 3.884.227,00 SIT (16.208,59 eurov) skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Ker je vrednost zahtevka za vračilo carinskega dolga manjša od 20.000 eurov, tudi ni podan razlog za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Ker je Vrhovno sodišče presodilo, da zatrjevani pogoj za dopustitev revizije ni izpolnjen, je revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. V skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.