Jedro

Vprašanje, ali je imel organ, ki je odločal o ugovoru v disciplinskem postopku, mandat za odločanje, oziroma ali je bil imenovan ali izvoljen v skladu s predpisi, je v disciplinskem postopku bistveno vprašanje materialnega prava za pravilno odločitev, kar pomeni, da je pravno pomembno.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v zavrnilnem delu in sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na sklep disciplinske komisije v točkah 2, 3 in 5, razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavita sklepa tožene stranke, s katerima je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, zato je bil zavrnjen tudi njegov reintegracijski zahtevek.

Drugostopenjsko sodišče je delno ugodilo pritožbi tožnika zoper prvostopenjsko sodbo in spremenilo izpodbijana sklepa tožene stranke tako, da je tožnika oprostilo hujše kršitve delovne obveznosti po 1. in 4. točki, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ponovno je navajal, da je o ugovoru zoper odločitev disciplinske komisije odločal organ, ki ni imel več mandata. Dalje je navajal, da glede 5. točke disciplinske odločbe ni vzročne zveze s posledico iz prvega odstavka 29. člena kolektivne pogodbe, da očitane disciplinske kršitve bodisi niso bile storjene ali pa sploh ne gre za disciplinske kršitve. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP (1977) - Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94), ki se glede na določbo 498. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem postopku še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP (1977)).

Revizijsko sodišče še enkrat ugotavlja, da je revident v pritožbi, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje, izrecno navedel, da mu "je znano, da je mandat članov delavskega sveta ob odločanju o ugovoru že potekel in da zato delavski svet na seji dne 17.2.1993 ni bil zakonsko konstituiran oz. je odločal brez mandata".

Vprašanje, ali je imel organ, ki je odločal o ugovoru v disciplinskem postopku, mandat za odločanje, oziroma ali je bil imenovan ali izvoljen v skladu s predpisi, je v disciplinskem postopku bistveno vprašanje materialnega prava za pravilno odločitev, kar pomeni, da je pravno pomembno in v tem delu zato revizijsko sodišče ne sprejema stališč pritožbenega sodišča. Problem, s katerim se v izpodbijani sodbi ukvarja pritožbeno sodišče, je razlogovanje o utemeljenosti pritožbenih navedb, kar je nekaj drugega, kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere je revizijsko sodišče s sklepom VIII Ips 207/2001 z dne 17.9.2002 reviziji ugodilo in razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča z dne 15.2.2001. V tisti sodbi je pritožbeno sodišče prezrlo pritožbeno navedbo, ki bi lahko (zadošča možnost in ne gotovost) vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP (1977)). Sodišče ni zavzelo stališča do dela pritožbe, kar je bil razlog razveljavitve sodbe sodišča druge stopnje.

Vprašanje, kaj pomeni v pritožbi novo dejstvo brez konkretno ponujenih dokazov, bi lahko bilo pomembno, če bi zaradi tega, da je potrditvah tožnika v disciplinskem postopku na drugi stopnji pri toženi stranki odločal organ brez mandata (podobne trditve so bile postavljene že v pripravljalnih vlogah v spisu Sodišča združenega dela v M. S., opr. št. S 89/93, sicer med drugimi pravdnimi strankami, vendar sodišče v tistem postopku do tega vprašanja ni zavzelo stališča), prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.

Postavilo bi se lahko vprašanje dokončnosti sklepa in pravilne uporabe določb kolektivne pogodbe in vzporednih zakonskih določb glede izreka disciplinskega ukrepa. Neupoštevanje take navedbe bi pomenilo kršitev prvega odstavka 7. člena ZPP (1977) glede materialne resnice, še posebej v zvezi z določbo tretjega odstavka tega člena, po katerem je sodišče tudi samo izvajalo dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če so bili dokazi pomembni za odločitev. Ugotavljanje zatrjevanega dejstva, da organ, ki je potrdil prenehanje delovnega razmerja tožniku, za odločanje ni imel mandata, je tako pomembno, da bi ga sodišče moralo ugotavljati tudi samo, tudi če za to ne bi bili ponujeni ustrezni dokazi.

Revizijsko sodišče v svojem sklepu ni sprejelo stališča o spremembi vrste izrečenega disciplinskega ukrepa in zato ni jasno, s kakšnim stališčem revizijskega sodišča se sodišče druge stopnje ne strinja.

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, če je v disciplinskem postopku na drugi stopnji odločal organ z vsemi pooblastili in nato v zadevi ponovno odločiti.

Revizijsko sodišče ne sprejema revidentovih navedb glede točk 2, 3 in 5 sklepa disciplinske komisije. Točki 2 in 3 se med seboj ne izključujeta, saj gre za dve povsem različni in samostojni disciplinski kršitvi, določbe 29. člena kolektivne pogodbe v zvezi s 5. točko disciplinskega sklepa pa revizija povzema netočno. V 29. členu je določeno, da se obvezen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja izreče za hujše kršitve delovnih obveznosti med drugim tudi v primeru, če bi bil lahko bistveno moten delovni proces. Revizijsko sodišče pri tem soglaša s stališčem disciplinskih organov, da neizpolnjevanje delovnih obveznosti, naloženih s strani direktorja, lahko povzroči hujšo (bistveno) motnjo v delovnem procesu, kar pomeni, ob ugotovitvi očitane hujše kršitve delovnih obveznosti, osnovo za izrek najhujšega disciplinskega ukrepa.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP (1977) reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsegu, ki je naveden v 1. točki izreka, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo v skladu z določbo tretjega odstavka 166. člena ZPP (1977).

Sodišče je določbe ZPP (1977) uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).