Jedro

Ob razdelitvi solastnega stanovanja ima prednost za dodelitev stanovanja tisti solastnik, ki ni lastnik nobenega drugega stanovanja, pred solastnikom, ki ima v lasti še drugo stanovanje, poleg tistega, ki je predmet delitvenega postopka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je naloženo plačilo M.P., spremeni tako, da je M.P. poleg zneska, ki mu je naložen v plačilo (6,097.148,00 SIT) dolžan predlagateljici M.P. plačati še znesek 300.637,00 SIT z obrestmi, po katerih se v kraju, kjer leži nepremičina, obrestujejo bančni depoziti za dobo treh mesecev, za čas od 10.3.2004 dalje do plačila.

V ostalem delu se pritožba zavrne in sklep sodišča prve stopnje v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razdružilo stanovanje št. 9 v I. nadstropju stanovanjske stavbe v Ljubljani (v nadaljevanju sporno stanovanje), tako, da stanovanje prejme v celoti v last M.P., kateremu pa je tudi naložilo, da je dolžan predlagateljici M.P. izplačati njen solastniški delež v znesku 6,097.148,00 SIT, odločilo o skupnih stroških in plačilu sodne takse.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je vložila pritožbo predlagateljica iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvo pritožbenih navedb je: - solastnika imata na stanovanju enak solastniški delež, zato je pri odločitvi upoštevati dosedanji način rabe stvari in potrebe solastnikov. Predlagateljica uporablja pretežni del stanovanja, nasprotni udeleženec pa le eno sobo, kar se pri odločitvi ni upoštevalo. Po tem kriteriju bi predlagateljica imela prednost; potrebe solastnikov je sodišče pomanjkljivo ugotovilo; - predlagateljica je v težkem duševnem stanju in je nesposobna samostojnega reševanja stanovanjskega problema, kar izhaja iz strokovnega mnenja izvedenca psihiatra, ki je bilo sodišču že predloženo. Sodišče je dokaz z izvedencem psihiatrom zavrnilo.

Iz nadaljnjega mnenja psihiatra D.Ž. izhaja, da predlagateljica ni v stanju, da bi kupila novo stanovanje, niti ni zmožna preselitve. Tudi to je razlog, ki govori v prid predlagateljice; - zmotno je ugotovljeno, da ima predlagateljica možnost preselitve. V drugem stanovanju stanuje hči predlagateljice, na temelju najemne pogodbe za dobo desetih let; - razlog, da se stanovanje dodeli nasprotnemu udeležencu, ker je na stanovanju imel stanovanjsko pravico, je presojati z vidika, da se je predlagateljica v stanovanje priselila v letu 1983 in v njem stanovala od takrat dalje. To dejstvo zato ne more biti prednost pri dodelitvi stanovanja; - med stanovanjem hčerke nasprotnega udeleženca, ki je poleg spornega stanovanja, so samo prebita vrata. Odprtina je zazidljiva le z majhnim posegom; - zmotna je ugotovitev, da stanovanje ni deljivo; - predlagateljica je invalidska upokojenka, nasprotni udeleženec pa redno zaposlen z visokimi mesečnimi dohodki in ima zato drugačne možnosti in izhodišče za ureditev stanovanjskega vprašanja.

Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo ugovarja v pritožbi priloženemu psihiatričnemu mnenju, ki je sestavljeno z namenom vplivanja na odločitev o pritožbi. Po obravnavi se je ugotovilo, da je nasprotni udeleženec zbolel za rakom. Predlagateljica neokusno poudarja način rabe stanovanja. Predlagateljici ni treba iskati rešitve stanovanjskega problema, zgolj preseliti bi se morala v Rožno dolino. Kolikor je nasprotnemu udeležencu znano, predlagateljica drugo stanovanje oddaja, njena hčerka pa živi pri partnerju. S predlogom za postavitev izvedenca psihiatrične stroke se pretirava.

Predlagateljica je hodila na naroke na sodišče, sposobna je bila spremljati postopek na sodišču, zato ji preselitev v drugo stanovanje ne more pomeniti neke velike življenjske spremembe. Najemna pogodba je navidezna, sestavljena za potrebe tega postopka. Nasprotni udeleženec ima večje dohodke od predlagateljice, je pa predlagateljica premožnejša, saj ima v lasti 120 m2 veliko lastniško stanovanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dvosobno stanovanje v

I. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani, ki je solast predlagateljice in nasprotnega udeleženca, vsakega do ene polovice (v nadaljevanju sporno stanovanje), ni fizično deljivo. Stanovanje je skupina prostorov, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom (4. člen Stanovanjskega zakona). Stanovanje je fizično deljivo, če se iz enega stanovanja lahko dobita dva stanovanja. Dve skupini prostorov, ki imata vsaka svoj samostojen vhod. Takšne pritožbene trditve ni. Pritožbena trditev, da bi se iz spornega stanovanja izločila ena soba za nasprotnega udeleženca, ki bi se priključila sosednjemu stanovanju, katerega lastnica je hči nasprotnega udeleženca, predlagateljica pa obdržala ostale prostore kot samostojno stanovanje, ni sprejeti kot možnost fizične delitve, ker se z njo ne dobi dveh stanovanj. Predlog ni sprejemljiv tudi iz razloga, ker bi se s takšnim načinom delitve poseglo v stanovanje, ki ni predmet delitve tega postopka. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da je zmotno ugotovljeno, da sporno stanovanje ni fizično deljivo.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da se opravi v tem primeru civilna delitev in sicer na tak način, da se namesto prodaje stanovanja to dodeli enemu od solastnikov, ki je drugemu solastniku dolžan izplačati njegov solastniški delež (peti odstavek 70. člena Stvarnopravnega zakonika), glede na to, da sta oba solastnika predlagala tak način delitve. Pritožba pravilno ugotavlja, da je pri odločitvi, kateremu od solastnikov dodeliti stanovanje, upoštevati: - velikost idealnih deležev; - dosedanji način rabe; - potrebe solastnikov.

Po kriteriju velikosti idealnih deležev nima prednost noben solastnik, ker sta njuna deleža enaka.

Po kriteriju dosedanjega načina rabe stanovanja, sta solastnika enakovredna, saj sta stanovanje uporabljala oba, v skladu z dogovorom, ki sta ga sklenila. Pritožba zato nima prav, ko trdi, da ima predlagateljica po tem kriteriju prednost, ker je uporabljala večji del stanovanja.

Glede kriterija potrebe solastnikov pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ima večjo potrebo po stanovanju nasprotni udeleženec, ker nima v lasti nobenega drugega stanovanja, kakor predlagateljica, ki ima v lasti stanovanjsko enoto v stanovanjski hiši v Ljubljani, se pravi dokaj blizu spornega stanovanja, ki je predmet delitve. Vse ostale okoliščine, s katerimi predlagateljica utemeljuje svojo večjo potrebo, ne prevagajo tega odločilnega dejstva.

Na naroku dne 3.7.2003 predlagateljica ni izpovedala, da je njeno drugo stanovanje zasedeno. Izpovedala je, da je stanovanje urejeno in zmožno za bivanje, da jo moti le hrup. Glede ugovora, da je stanovanje oddala hčerki za dobo deset let in da najemna pogodba še ni potekla, je ugotoviti, da to ne vpliva na ugotovitev, da je lastnica drugega stanovanja v stanovanjski hiši. Kako predlagateljica z njim razpolaga, je v njeni domeni (ali ga bo oddajala ali pa sama uporabljala). Dejstvo je, da je lastnica stanovanja in da ima zato manjše potrebe po sodelitvi spornega stanovanja kot nasprotni udeleženec, ki ni lastnik nobenega stanovanja.

Pravilno je ocenjeno, da bolezen predlagateljice ni tako odločilen razlog, ki bi narekoval dodelitev stanovanja njej. V mnenju psihiatrične ambulante (A7) je ugotovljeno, da predlagateljica potrebuje stalni nadzor in pomoč. Izhajajoč iz tega mnenja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predlagateljica te zahteve oziroma potrebe ne bo mogla zadostiti zgolj s pomočjo sosedov. Utemeljeno je zato zavrnilo dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, ker ni podvomilo, da predlagateljica potrebuje stalen nadzor in pomoč. Glede pritožbene navedbe, da zaradi bolezni ni v stanju, da bi kupila novo stanovanje in da ni zmožna preselitve, je odgovoriti, da ji je verjeti, da bo nakup stanovanja (če se bo zanj odločila) in preselitev za predlagateljico velik napor, enako pa to velja tudi za nasprotnega udeleženca. Se pravi, kdorkoli od solastnikov se bo moral izseliti, bo to storil z odporom in naporom. Konec koncev je predlagateljica tista, ki je predlagala delitev in ki je ob vložitvi predloga morala računati tudi z dejstvom, da bo stanovanje lahko dodeljeno nasprotnemu udeležencu in da se bo v tem primeru iz spornega stanovanja morala izseliti. Bolezen predlagateljice torej ni tako odločujoč razlog, ki bi odločilno nagnil tehtnico na njeno stran. To tudi iz razloga, ker ni možno zanikati interesa nasprotnega udeleženca, da se mu dodeli sporno stanovanje iz razloga, ker v sosednjem stanovanju biva njegova hči. Glede premoženjskih možnosti predlagateljica nima nič slabšega položaja kot nasprotni udeleženec. Oba sta izkazala, da razpolagata s sredstvi za izplačilo solastniškega deleža, kar pomeni, da imata možnost nakupa novega stanovanja (s sredstvi, ki jih ima in s sredstvi, ki jih bo dobil ob izplačilu).

Pritožba tako neutemeljeno uveljavlja, da potrebe solastnikov niso pravilno in popolno ugotovljene in da je zmotna ocena, da se sporno stanovanje dodeli nasprotnemu udeležencu, ker izkazuje večje potrebe po dodelitvi spornega stanovanja kot predlagateljica. Pritožbo v tem delu je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno.

Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je pri določitvi izplačila prišlo do napake. Stanovanje je vredno 12,725.569,00 SIT, polovični delež pa znaša 6,397.785,00 SIT. Z izpodbijanim sklepom je nasprotnemu udeležencu naloženo, da je predlagateljici dolžan izplačati 6,097.148,00 SIT, torej 300.637,00 SIT premalo. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi in nasprotnemu udeležencu naložiti, da je poleg že naloženega zneska 6,097.148,00 SIT dolžan predlagateljici plačati še znesek 300.637,00 SIT skupaj z obrestmi v višini, kot je to določeno v šestem odstavku 70. člena stvarnopravnega zakonika.