Jedro

Stališče, da je voznik, ki vozi po prednostni cesti, kazensko odgovoren kot povzročitelj prometne nesreče v križišču z neprednostno cesto samo, če je vozil tako hitro, da ga voznik, ki je pripeljal v križišče z neprednostne ceste, sploh ni mogel opaziti, je preveč posplošeno in zato ni pravilno za vse prometne situacije: če se je prometna nesreča v križišču prednostne in neprednostne ceste zgodila zato, ker je voznik na prednostni cesti močno prekoračil dopustno hitrost, omejeno s prometnim znakom, bo (tudi) voznik na prednostni cesti kazensko odgovoren za prometno nesrečo in njene posledice, čeprav je drugi voznik pripeljal v križišče z neprednostne ceste, kadar bo sodišče ugotovilo, da bi voznik na prednostni cesti ob pravilni vožnji z dopustno hitrostjo nesrečo lahko preprečil (ustavil pred trčenjem ali oviro obvozil).

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 9.9.2004 kršilo določbe 2. in 1. odstavka 325. člena KZ na način po 1. točki 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi zagovornika obd. M.B. in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je obdolženca zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo enega leta in treh mesecev zapora s preizkusno dobo treh let tako, da ga je oprostilo iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, torej zato, ker dejanje, ki ga je obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je pritožbeno sodišče štelo, da se je prometna nesreča zgodila izključno zaradi nepravilnega ravnanja oškodovanke, ki kot kolesarka v nasprotju z določbami Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) v križišču s prednostno cesto ni pustila mimo obdolženca, ki je po njej vozil osebni avtomobil, ampak je zapeljala v križišče, s čimer je pretrgala vzročno zvezo med obdolženčevo prehitro vožnjo in prometno nesrečo. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, torej kršitev v vprašanju, ali je dejanje obdolženca kaznivo dejanje. Izpodbija stališče sodbe, da je oškodovankina kršitev določb ZVCP o vključevanju v promet na prednostni cesti, pretrgala vzročno zvezo med obdolženčevo prehitro vožnjo in prometno nesrečo. Če se je prometna nesreča zgodila zaradi nepravilnega ravnanja obeh udeležencev v njej, je treba ugotavljati elemente kazenskopravne odgovornosti za vsakega od njiju, ob taki presoji pa bi moralo sodišče ugotoviti, da ima ravnanje obdolženca vse znake očitanega mu kaznivega dejanja. Predlaga da se ugotovi, da je bil v korist obdolženca kršen kazenski zakon.

Obdolženec na zahtevo za varstvo zakonitosti ni odgovoril. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbah 3. odstavka 420. člena ZKP vrhovni državni tožilec lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi vsake kršitve zakona. V obravnavanem primeru jo je vložil zaradi kršitve kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP, ker je pritožbeno sodišče zmotno presodilo, da dejanje obdolženca nima vseh znakov kaznivega dejanja. Kaznivo dejanje po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ stori udeleženec v prometu, ki s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzroči prometno nesrečo, ki ima za posledico smrt ene ali več oseb. Formalni preizkus opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe (in obtožnice) pokaže, da se obdolžencu očita, da se je v navedenih časovnih in krajevnih okoliščinah v naselju, kjer je bila hitrost vožnje kot najvišja omejena na 50 km/h, kot voznik osebnega avtomobila na prednostni cesti približeval križišču z neprednostno cesto s hitrostjo približno 95 km/h, zaradi česar na razdalji preglednosti kljub zaviranju ni mogel ustaviti vozila, ko je oškodovanka kot kolesarka z neprednostne ceste z desne strani pripeljala v križišče, temveč je trčil vanjo, zaradi česar je kolesarka na kraju nesreče podlegla poškodbam. Zahteva za varstvo zakonitosti ima torej prav, da ima opisano ravnanje obdolženca vse znake kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ.

Tudi v delu, kjer zahteva vsebinsko izpodbija stališče sodbe, da je nepravilno ravnanje oškodovanke pretrgalo vzročno zvezo med obdolženčevo nepravilno vožnjo in prometno nesrečo, je utemeljena. Sklep o pretrganju vzročne zveze temelji na pravnem stališču pritožbenega sodišča iz prvotnega razveljavitvenega sklepa, ki se izpodbijana sodba nanj sklicuje. Stališče pritožbenega sodišča v tem sklepu je, da je voznik, ki vozi po prednostni cesti, kazensko odgovoren kot povzročitelj prometne nesreče v križišču z neprednostno cesto samo, če je vozil tako hitro, da ga voznik, ki je pripeljal v križišče z neprednostne ceste, sploh ni mogel opaziti. Tako stališče pa je preveč posplošeno in zato ni pravilno za vse prometne situacije: če se je prometna nesreča v križišču prednostne in neprednostne ceste zgodila zato, ker je voznik na prednostni cesti močno prekoračil dopustno hitrost, omejeno s prometnim znakom, bo (tudi) voznik na prednostni cesti kazensko odgovoren za prometno nesrečo in njene posledice, čeprav je drugi voznik pripeljal v križišče z neprednostne ceste, kadar bo sodišče ugotovilo, da bi voznik na prednostni cesti ob pravilni vožnji z dopustno hitrostjo nesrečo lahko preprečil (ustavil pred trčenjem ali oviro obvozil). Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v svoji sodbi z dne 27.10.2005, opr. št. I Ips 284/2005, ko je obravnavalo podobno prometno nesrečo. Tako se lahko zgodi v tem in drugih podobnih primerih, kjer je v naselju križišče slabše pregledno, da bodo udeleženci v prometu na neprednostni cesti zaradi izkušenj, ali zaradi zaupanja, da vozniki motornih vozil na prednostni cesti ne bodo tako hudo prekoračili dovoljeno hitrost, zaradi krajšega časa ali drugih danih okoliščin (ponoči, ko so vidne le luči vozila objektivno ne bo mogoče zanesljivo oceniti hitrosti vozila), stopili ali zapeljali v križišče z neprednostne ceste v prepričanju, da ga bodo prešli brez nevarnosti zase ali za voznika na prednostni cesti in bi torej ravnali objektivno in tudi brez subjektivnega občutka, da "izsiljujejo" prednost v križišču. Posplošeno stališče pritožbenega sodišča o pretrganju vzročne zveze zaradi ravnanja oškodovanke je v taki prometni situaciji nepravilno in ne ustreza ne ekvivalenčni teoriji ne teoriji o adekvatni vzročnosti ter pravilom o prekinitvi vzročne zveze zaradi ravnanja oškodovanca ali drugih oseb.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. odstavka 392. člena ZKP zaradi navedenega napačnega pravnega izhodišča o dolžnostih obeh udeležencev v prometni nesreči in pretrganju vzročne zveze drugače ocenilo dejanske okoliščine kot vzrok prometne nesreče, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo zlasti na podlagi časovno-potne analize, ki jo je napravil izvedenec dr. N.Č., in napačno zaključilo, da ni vzročne zveze med obdolženčevo nepravilno vožnjo in prometno nesrečo. Zaradi tega je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker pa je bila vložena v obdolženčevo škodo, je Vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 426. člena le ugotovilo, da so bile kršene določbe 2. in 1. odstavka 325. člena KZ na način, predviden v 1. točki 372. člena ZKP.