Jedro

Tožnicama bi bila v primeru naselitve v kakšen drug varen del matične države, kjer ni oboroženega spopada, zagotovljena učinkovita notranja zaščita.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je s sklepom upravni zadevi obeh tožnic združila v en postopek in nato z izpodbijano odločbo prošnji tožnic za mednarodno zaščito zavrnila. V svoji obrazložitvi navaja, da je prvotožnica (mati drugotožnice) ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 20. 8. 2014 svojo istovetnost izkazala s potnim listom Ukrajine, izdanim dne 8. 9. 2006 z veljavnostjo do 8. 9. 2016 in s tako imenovanim notranjim potnim listom državljana Ukrajine, izdanim dne 14. 10. 1999. Nato tožena stranka podrobno povzema navedbe, kot jih je prvotožnica navedla tako v svoji prošnji, kot tudi na osebnem razgovoru. Povedala je, da je izvorno državo zapustila 1. 8. 2014 in v Slovenijo prispela legalno, na podlagi izdanega Schengenskega vizuma z veljavnostjo od 1. 8. 2014 do 30. 10. 2014. Vizum ji je bil izdan za zasebni obisk hčerke A.A., ki živi v Sloveniji. Njeno bivanje v Sloveniji je bilo načrtovano, vendar je potem, ko je prišla v Slovenijo, menila, da se bo politična situacija v vzhodni Ukrajini umirila in se bo vrnila domov, stanje pa se je samo še slabšalo, zato jo je bilo vrnitve domov strah. Njej se v Ukrajini ni nič zgodilo, bila je le prisotna, ko so začeli streljati, strelov pa je bilo zadnje čase vedno več. Strah jo je bilo tudi, ko so letala bombardirala Doneck, od koder prihaja. Strah jo je bilo tudi za njeno stanovanje in da bi se kaj hudega lahko zgodilo njej ali hčerki (drugotožnici). Lahko bi sicer živela v zahodnem delu Ukrajine, vendar ne bi mogla komunicirati z ostalimi ljudmi in tudi službe ne bi dobila. Je upokojenka z majhno pokojnino, sorodnikov v Ukrajini nima, sorodnike ima le v Kazahstanu, v Ukrajini pa ima prijateljico. Poleg tega bi tudi zelo težko dobila stanovanje. Ukrajino je zapustila zaradi vojne.

2. Drugotožnica je navedla, da je v Slovenijo prispela legalno, na podlagi izdanega Schengenskega vizuma za obdobje od 1. 8. 2014 do 30. 10. 2014. Prišla je skupaj z mamo (prvotožnico) na obisk k sestri A.A., ki živi v Sloveniji. V izvorni državi še živi njen oče, vendar ima z njim zelo malo stikov. V času njenega in maminega obiska v Sloveniji se je situacija v Ukrajini samo še poslabšala, bilo ju je strah vrniti se nazaj in zato je zaprosila za mednarodno zaščito. Njej osebno se ni nič zgodilo, vendar je slišala bombardiranje letališča Doneck. Izvedela je tudi, da so ubili njenega sošolca. Na vprašanje, ali bi lahko živela v zahodnem delu Ukrajine, je odgovorila, da se tam zelo težko dobi stanovanje in zaposlitev in da iz izkušenj prijateljev ve, da jih lokalni prebivalci niso sprejeli. Sama v zahodnem delu Ukrajine nima nobenih daljnih sorodnikov ali znancev, ki bi ji morebiti pomagali. Ukrajino je zapustila zaradi strahu pred vojno.

3. Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da sta tožnici izvorno državo zapustili zaradi varnostne situacije v njuni matični državi, to je v Ukrajini. Tožnici nista navedli nobenih razlogov, ki bi jih bilo treba presojati v okviru statusa begunca, zato ne izpolnjujeta pogojev za priznanje tega statusa, saj ne izkazujeta strahu pred preganjenjem.

4. Zato je tožena stranka v nadaljevanju ugotavljala, ali tožnici izpolnjujeta pogoje za priznanje subsidiarne zaščite v smislu 28. člena ZMZ. V ta namen je pridobila in proučila različna poročila in članke, ki jih v odločbi tudi navaja in glede na te preučene informacije ocenjuje, da v delu Ukrajine, predvsem v regiji Doneck, od koder tožnici prihajata, še vedno poteka oborožen spopad. Prekinitev ognja, ki je bila sprejeta dne 12. 2. 2015 kot del paketa ukrepov za izvajanje sporazuma iz Minska, se docela ne spoštuje. Takoj po sklenitvi sporazuma o prekinitvi ognja so se nadaljevali napadi oboroženih skupin na ukrajinsko vojsko v regiji Doneck. Tako je prišlo do novih žrtev med civilisti. Razmere na vzhodu se slabšajo zaradi ekonomske blokade območij pod nadzorom separatistov, ki jo je vsilila ukrajinska vlada. Ustavljeno je bilo nakazilo in izplačilo pokojnin, kar krajevnemu prebivalstvu otežuje nakup osnovnih dobrin. Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da so trenutne humanitarne razmere v domači regiji prosilk, to je v Donecku, take, da njuna vrnitev ni realna možnost, saj je na podlagi preučenih informacij mogoče zaključiti, da tam ne bi imeli zagotovljenih vsaj minimalnih pogojev za preživetje. Zato ocenjuje, da obstaja utemeljen razlog, da bi bili prosilki v primeru vrnitve v domačo regijo Doneck soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpita škodo zaradi nečloveškega in poniževalnega ravnanja.

5. Tožena stranka je zato ugotavljala tudi, ali bi tožnici lahko bivali v kakšnem drugem kraju v Ukrajini, pri čemer je ugotavljala tako splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, kot tudi osebne okoliščine obeh prosilk. Na podlagi proučenih (navedenih) informacij ugotavlja, da je notranje razselitve vedno več, vendar je odziv javnosti kljub temu pozitiven. Ljudje so darovali hrano in oblačila. Dolgoročno rešitev glede nastanitve je sicer težko najti, tako da večina ljudi živi pri prostovoljcih ali gostujočih družinah. Težko je tudi najti zaposlitev, vendar pa si ukrajinska vlada prizadeva urediti začasne razmere za notranje razseljene osebe. V parlamentu je bil sprejet Zakon o notranje razseljenih osebah, šolanje je bilo neovirano in tudi težav z dostopom do javnega zdravstva ni bilo, saj je to omogočala pravica notranje razseljenih oseb do obveznega državnega zavarovanja. UNCHR je julija 2015 poročal o novem projektu hitrega učinka (Quick Impact Project), ki ga bodo pričeli izvajati in s katerim bodo pomagali notranje razseljenim osebam in prizadetim gostujočim skupnostim. Cilj tega projekta je krepitev miroljubnega sožitja med ljudmi. Izvajali ga bodo po vsej državi, pri čemer bodo imela prednost območja, ki gostijo največje število notranje razseljenih oseb. Vlada je sprejela tudi Zakon o varstvu pravic in svoboščin notranje razseljenih oseb, ki notranje razseljenim osebam poleg finančne pomoči zagotavlja tudi pomoč pri zaposlovanju. V Ukrajini obstaja humanitarni program in so mednarodne organizacije okrepile sodelovanje in podpisale sporazum o sofinanciranju. Za pomoč ljudem v stiski je operativno prisotnih 49 partnerjev po vsej Ukrajini. Ministrstvo za socialno politiko sodeluje z UNCHR. Tudi številne druge organizacije so vključene v nudenje pomoči notranje razseljenim osebam.

6. Tožena stranka na podlagi navedenega ocenjuje, da se tožnici lahko preselita v kak drug kraj v Ukrajini. Lahko bi si poiskali najemniško stanovanje ali se preselili v zbirni center. Glede na informacijo, da v zbirnih centrih živi samo 20 % notranje razseljenih oseb, je zasebna nastanitev realna možnost. Prvotožnica prejema pokojnino, ki je sicer res ne bi mogla dvigniti v Donecku, jo pa lahko dvigne v ostalih delih Ukrajine. Drugotožnica je visoko izobražena in ima dva poklica, kar ji daje določeno prednost pri iskanju dela. To pomeni, da ima drugotožnica realne možnosti za zaslužek. Tudi članek BBC, ki ga je predložil pooblaščenec tožnic, navaja, da za mlade izobražence preselitev na neznano delovno tržišče ne predstavlja tako velikega problema. Jezikovne ovire, kot jo je navedla prvotožnica, ni mogoče šteti kot resne ovire za notranjo razselitev, saj je v nekaterih drugih delih Ukrajine ruski jezik še vedno precej prisoten, tako da bi to tožnicama omogočilo normalno komunikacijo z ostalimi ljudmi. Tožena stranka glede na navedeno ugotavlja, da morebitne težave pri iskanju stanovanja in zaposlitve ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP in imata tožnici v kraju razselitve povsem realne možnosti ekonomske in socialne eksistence.

7. Tožnici se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinjata. V tožbi navajata, da ni utemeljen zaključek tožene stranke, da bi se lahko preselili v kakšen drug kraj v Ukrajini. Navajata, da je Vrhovno sodišče v nekaterih svojih judikatih (npr. sklep I Up 258/2014 z dne 9. 10. 2014) natančno pojasnilo, kakšni pogoji morajo biti podani za notranjo zaščito. V okviru testa razumnosti je treba ugotoviti, ali so glede prosilca v kraju razselitve izpolnjeni določeni pogoji, kot jih tudi navajata. V primerih notranje razselitve je tako ob upoštevanju prosilčevih osebnih okoliščin treba ugotoviti, ali ima prosilec realno možnost ekonomskega preživetja v razseljenem delu matične države. Na podlagi že predloženih poročil in poročil, na katere se tožnici sklicujeta v tožbi, izhaja, da tožnicama, če bi se naselili v kateri drug del Ukrajine, kjer ne poteka oboroženi spopad, ne bi bila zagotovljena učinkovita notranja zaščita v smislu 68. člena ZMZ, ker ni mogoče pričakovati, da bi se, glede na kriterije iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, lahko tam naselili. Nato navajata vire, ki opisujejo, zakaj tožnici ne moreta pridobiti zadostne zaščite s preselitvijo v drug kraj. Tožnici sta samski ženski, od katerih je ena od njiju starejša, brez možnosti pridobitve zaposlitve zaradi starosti, ki ima sicer priznano pravico do pokojnine, ki pa je pred odhodom iz izvorne države dalj časa ni mogla uresničevati, saj je bilo izplačevanje pokojnin ustavljeno in ni mogoče izključiti možnosti, da se bo prepoved izplačevanja pokojnin raztezala na celotno Ukrajino. Poleg tega sta tožnici pojasnili, da v varnih delih Ukrajine nimata sorodnikov, ki jima bi lahko ponudili nastanitev. Pojasnili sta tudi, da nimata lastnih sredstev za preživetje, zato je odločitev tožene stranke, da jima je zagotovljena realna možnost ekonomskega preživetja, nepravilna. Glede na navedeno tožnici sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo tožene stranke razveljavi in tožnicama podeli status subsidiarne oblike zaščite, oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje.

8. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in uveljavljeno sodno prakso in meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Že v izpodbijani odločbi je podrobno obrazložila razloge, zaradi katerih meni, da se tožnici lahko vrneta v njuno izvorno državo in je na podlagi informacij o izvorni državi ocenila, da je njuna razselitev v drug del Ukrajine realna možnost, kjer jima bo zagotovljena varnost in zaščita in bodo spoštovane njune osnovne človekove pravice. Pri odločitvi je upoštevala tudi možnost njunega ekonomskega preživetja in njune osebne okoliščine, da upokojena prvotožnica prejema pokojnino in da ima drugotožnica dva poklica, zaradi česar ima več možnosti za zaposlitev kot ostali. Tožnici sta v tožbenem postopku tudi predložili informacije o njuni izvorni državi, ki pa vse datirajo z mesecem avgustom in septembrom 2014 in so torej obstajale že v času izdaje izpodbijane odločbe. Razmere v njuni izvorni državi pa so se glede notranje razseljenih oseb v letu dni po njihovi izdaji bistveno spremenile. Država se je od začetka ukrajinskega konflikta bistveno bolj organizirala in pripravila in sprejela več ukrepov za zagotavljanje pomoči notranje razseljenim državljanom. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ) v 34. členu določa, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje mednarodne zaščite za priznanje statusa begunca in šele potem, če ti pogoji niso izpolnjeni, še pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

11. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila prošnji tožnic za priznanje mednarodne zaščite, torej obeh uvodoma navedenih oblik zaščite.

12. Po določbi drugega odstavka 2. člena ZMZ se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju nahaja izven države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se v skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZMZ prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bila ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

13. V obravnavani zadevi je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da sta tožnici prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v obliki statusa begunca utemeljevali s splošno varnostno situacijo v Ukrajini in ne s kakšnimi konkretnimi dejanji, oziroma dogodki, ki bi ustrezala preganjanju. Pravilno je ugotovila, da tožnici nista navedli nobenih dogodkov, da bi bili v Ukrajini preganjani zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Zato je tožena stranka po presoji sodišča naredila pravilen zaključek, da tožnici pogojev za izpolnjevanje statusa begunca ne izpolnjujeta.

14. Po presoji sodišča je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da bi bili tožnici ob vrnitvi v izvorno državo, v domačo regijo Doneck, soočeni z utemeljenim tveganjem, da utrpita resno škodo v smislu 28. člena ZMZ. Zato sodišče v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev za status begunca in v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogojev za status subsidiarne zaščite, lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, zato se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in jih sodišče, v izogib ponavljanju, ne bo posebej navajalo (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

15. Med strankama je sporno, ali bi se tožnici lahko preselili v kakšen drug varen kraj v Ukrajini.

16. ZMZ v 68. členu določa, da notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo, ali če ima prosilec dostop do zaščite v skladu s 25. členom tega zakona, če lahko v ta del države varno in zakonito potuje in ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil. Pri ugotavljanju notranje zaščite se upoštevajo tako splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, kot tudi osebne okoliščine prosilca. Glede na navedeno določbo je odločitev, da prosilec zaradi notranje zaščite ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem, ali utemeljeno nevarnostjo, da utrpi resno škodo (merilo varnosti), in je mogoče pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti). Tudi Vrhovno sodišče je v nekaterih svojih odločitvah (npr. sklep I Up 258/14 z dne 9. 10. 2014), na katero se sklicujeta tudi tožnici v tožbi, navedlo, da je odločitev, da prosilec zaradi notranje zaščite ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljeno nevarnostjo, da utrpi resno škodo in je mogoče pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen. V istem sklepu je Vrhovno sodišče navedlo, da iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, da je v primeru notranje razdelitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji, ali lahko posameznik varno potuje na alternativno – relevantno območje, ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet in ali se lahko tam nastani. Test razumnosti se nanaša na nastanitev, zajema pa oceno, ali je od prosilca glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in njegove osebne okoliščine mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil (ustalil), oziroma bo kraj nastanitve zaradi nečloveških ali ponižujočih razmer prisiljen zapustiti. V okviru tega testa je tako treba ugotoviti, ali so glede prosilca v kraju razselitve izpolnjeni naslednji pogoji: varnost in zaščita, spoštovanje osnovnih človekovih pravic in možnost ekonomskega preživetja ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Ugotoviti je torej treba, ali ima prosilec realno možnost ekonomskega preživetja oziroma ali mu je v mestu razselite omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki presega prag kršitve 3. člena EKČP. 17. Glede na vsebino preučenih poročil, ki so v spisu, sodišče meni, da je zaključek kot ga je naredila tožena stranka, da bi bila tožnicama v primeru naselitve v kakšen drug varen del matične države, kjer ni oboroženega spopada, zagotovljena učinkovita notranja zaščita v smislu 68. člena, utemeljen, ker je razumno pričakovati, da bi se tožnici glede na s strani Vrhovnega sodišča določene kriterije, lahko tam naselili.

18. Prvotožnica je v prošnji in na razgovoru navajala, da v Ukrajini nima sorodnikov, ker ima sorodnike le v Kazahstanu, v Ukrajini ima prijateljico; medtem ko je drugotožnica navajala, da ima v Ukrajini očeta (s katerim ima sicer malo stikov) in prijatelje. Tožnici bi si tako tudi po mnenju sodišča s pomočjo prijateljev v varnem delu Ukrajine lahko poiskali nastanitev in tudi zaposlitev oziroma delo. Tožena stranka je pri svoji odločitvi upoštevala tudi okoliščino, da je ruski jezik, ki ga tožnici govorita (iz podatkov v spisu je razvidno, da drugotožnica govori tudi ukrajinski jezik), v nekaterih drugih delih Ukrajine še precej prisoten in tožnici tako ne bi imeli večjih težav s sporazumevanjem. Upoštevala je tudi dejstvo, da prvotožnica prejema pokojnino (katere izplačevanje je bilo na območju Donecka sicer res ustavljeno, ne pa tudi na območju drugih regij), in dejstvo, da ima drugotožnica dva poklica ter s tem večje možnosti za zaposlitev. Prav tako je tožena stranka upoštevala dejstvo, da so se razmere v Ukrajini, ob upoštevanju novejših informacij o oceni stanja v matični državi tožnic, v zadnjem letu bistveno spremenile in je ukrajinska vlada bistveno bolj dejavna pri zagotavljanju pomoči notranje razseljenim osebam, tako finančne pomoči, kot tudi pomoči pri zaposlovanju. Glede na kriterije, kot jih je Vrhovno sodišče zavzelo v več svojih zadnjih judikatih, vključno z izpostavljenim sklepom I Up 258/14 z dne 9. 10. 2014, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ocenila, da je razumno pričakovati, da bi se tožnici lahko razselili v kak drug varen del Ukrajine, ker bi tam imeli realno možnost ekonomskega in socialnega preživetja.

19. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnic na podlagi 1. točke prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.