Jedro

Obstoj kvalifikatornih okoliščin, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je dejansko vprašanje, zato ga mora ob dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč upoštevati tudi revizijsko sodišče kot podlago presoji, da je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, navedeno v uvodu, zavrnilo tožbeni zahtevek A. S. na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 16.5.1996 in 10.6.1996, na podlagi katerih mu je bil zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti po 24. točki 103. člena Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP) v zvezi s 107. členom izrečen disciplinsi ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je presodilo, da je bil tožniku zaradi dokazanih storitev očitanih hujših kršitev delovnih obveznosti, storjenih zaradi neopravičenega zamujanja na delo in neupravičenega zapuščanja dela vratarja med delovnim časom, njihove teže in narave, zakonito izrečen najstrožji disciplinski ukrep.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Proti tej pravnomočni sodbi je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 (1. točka 1. odstavka 385. člena), relativne bistvene postopkovne kršitve in zmotno uporabo materialnega prava (3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP/77). V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in da je nekritično sledilo dokazni oceni izpovedb v postopku zaslišanih prič, zlasti glede ugotovitev, da bi zaradi tožnikovega ravnanja prišlo do oviranja normalnega dela. Sodišči sta tudi zmotno uporabili določbo 107. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, saj morajo v njej naštete kvalifikatorne okoliščine obstajati kumulativno. V zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka proti tožniku in obeh sklepov disciplinskih organov je bilo tožniku očitano zgolj povzročanje motenj oziroma oviranje normalnega dela, teh okoliščin pa ni mogoče upoštevati kot kvalifikatornih v smislu 3. odstavka 107. člena PKP oziroma 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR), saj niso bile bistvene. Kršitev materialnega prava vidi revizija tudi v nespoštovanju določbe 103. člena ZDR, v zvezi s 1. odstavkom 286. člena ZPP/77 (očitno v zvezi s pritožbenimi navedbami, da tožnik ni imel na voljo osem dni za pripravo na sejo ugovornega organa - temveč le šest dni). Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi. Hkrati prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP/77 - ki jo je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP - še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljene. Revizija formalno opredeljeno in vsebinsko obrazloženo zatrjuje le kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, vsebinsko pa je zatrjevana tudi kršitev iz 2. točke 1. odstavka 385. člena v zvezi s 1. odstavkom 375. člena oziroma 2. odstavkom 365. člena ZPP/77. Revizijska graja očitanih postopkovnih kršitev ni utemeljena. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano dejansko podlago prvostopne sodbe in presodilo pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, ter svojo zaključno oceno obrazložilo s potrebnimi razlogi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da se vzdrži v veljavi tožniku izrečeni najstrožji disciplinski ukrep, sprejelo na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka potem, ko je prosto presojalo verodostojnost izpovedb v postopku zaslišanih prič in dokazno vrednost njihovih izpovedb kot tudi listin v spisu. Takšna dokazna presoja sodišča, sprejeta po njegovem prepričanju, ni vzbujala dvoma v pravilnost odločitev, zato sodišče druge stopnje zgolj zaradi pritožbenih zatrjevanj o napačni dokazni oceni, ni imelo podlage za razveljavitev prvostopne sodbe. Sodišče druge stopnje se je zato v okviru preizkusa pravilnosti in zakonitosti prvostopne sodbe v mejah razlogov iz 2. odstavka 365. člena ZPP/77 pravilno oprlo na ugotovljeno dejansko podlago. Z revizijskimi trditvami o neverodostojnosti in nepopolnosti dokazov, njihovi oceni in dokaznih sklepih, se tožeča stranka spušča v grajo pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP/77 izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kot podlage spora na revizijski stopnji ni več dopustno.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek glede bistvene kršitve določb postopka, izrecno uveljavljene kot kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Izpodbijana sodba po presoji revizijskega sodišča nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, saj so v njej navedeni odločilni nalogi za sprejeto odločitev sodišča druge stopnje. Z razlogi, s katerimi je utemeljilo uporabo materialnopravnih določb o izreku najstrožjega disciplinskega ukrepa, je zavrnilo pritožbena zatrjevanja o neobstoju tožnikove disciplinske odgovornosti za očitana ravnanja in nastanku hujših posledic iz teh ravnanj. Zato je revizijski ugovor, da je podana bistvena kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, neutemeljen.

Pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah tega revizijskega razloga upošteva revizijsko sodišče dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 385. člena). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke potem, ko je ugotovilo, da je podana disciplinska odgovornost tožnika za dokazane hujše kršitve delovnih obveznosti, storjenih s tem, da je v času od 11.3.1996 do 11.4.1996 štirinajstkrat zamudil na delo in bil med delovnim časom šestkrat z dela neupravičeno odsoten (24. točka 103. člena PKP). Svojo odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitev, izhajajočih iz podatkov predloženega disciplinskega spisa in v postopku zaslišanih prič A. G., R. Ž., M. Z., D. K., M. Z., J. R., J. K., J. R., F. P., J., D. G. in tožnika. Ugotovljena dejstva so narekovala sodišču pravilno materialnopravno presojo, da je bil tožniku za očitana in dokazana nedopustna ravnanja - opredeljena v PKP kot hujše kršitve delovnih obveznosti - zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, saj je bil z njihovo kršitvijo moten delovni proces in bistveno oteženo poslovanje v smislu 3. alinee 107. člena PKP oziroma 89. člena ZDR. Teh ugotovitev tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti.

V reviziji po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP/77 ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev in so zato neupoštevne navedbe, ki se nanašajo na obstoj kvalifikatornih okoliščin, oziroma hujših posledic, ki pogojujejo izrek najstrožjega ukrepa. Vse naštete okoliščine pomenijo dejanske ugotovitve, v katere pa revizijskemu sodišču zaradi prepovedi iz omenjenega zakonskega določila ni dovoljeno več posegati.

Po določbi 89. člena Zakona o delovnih razmerjih se izreče najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je zaradi njih nastala ali bi lahko nastala z zakonom določena hujša posledica. S to določbo je realizirana pooblastilna norma iz 2. odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR). Po določilu 89. člena ZDR se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja lahko izreče za vse hujše kršitve delovnih obveznosti, če je bilo s storitvijo ali opustitvijo dejanja ogroženo življenje in zdravje delavcev ali drugih delovnih ljudi, povzročena ali bi lahko bila povzročena večja škoda, ogrožen, ali bi lahko bil bistveno moten delovni proces v organizaciji oziroma pri delodajalcu ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje ogranizacije oziroma delodajalca. V tem členu so torej določeni pogoji glede odgovornosti za hujšo posledico, ki je nastala iz temeljne kršitve delovne obveznosti.

Zmotno je stališče revizije, da bi moral biti v 89. členu ZDR oziroma v 107. členu PKP nastanek kvalifikatornih okoliščin podan kumulativno. V obravnavani zadevi sta sodišči preizkusili obstoj že v disciplinskem postopku ugotavljanih in ugotovljenih kvalifikatornih okoliščin in ob ugotovitvi hujših posledic, nastalih zaradi kršitev - saj je bil zaradi tožnikovih ravnanj pri toženi stranki bistveno moten delovni proces in bistveno oteženo poslovanje (zadnji odstavek na strani 8 obrazložitve prvostopne sodbe) - je pravilna pravna presoja sodišča druge stopnje o zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa. Obstoj kvalifikatornih okoliščin, ki morajo biti podane za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, je dejansko vprašanje, zato ga mora ob dejanskih ugotovitvah obeh nižjih sodišč upoštevati tudi revizijsko sodišče kot podlago presoji, da je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno.

O uveljavljeni postopkovni kršitvi disciplinskega postopka pri toženi stranki (103. člen ZDR v zvezi s prvim odstavkom 286. člena ZPP/77) je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da je relativnega značaja, zato ni vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sprejetih odločitev.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP/77).

O oprostitvi plačila sodnih taks bo na podlagi 1. odstavka 173. člena ZPP/77 v zvezi z 3. odstavkom 172. člena in 61. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS) moralo odločiti sodišče prve stopnje.

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji sodba revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).