Jedro

Če revident ne izkaže obstoja kakšnega od pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, se taka revizija zavrže kot nedovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetniku dne 6. 4. 2009 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da se denacionalizacijski zahtevek primarno nanaša na vračilo premoženja v naravi, podrejeno pa na plačilo odškodnine, ki bi po njeni oceni znašala 130.000,00 EUR. Izpodbijana odločitev ima zanjo tudi zelo hude posledice, saj je od nje odvisno vračilo obsežnega premoženja. Priglaša stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper odločbo Upravne enote Slovenske Konjice z dne 1. 10. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 9. 12. 2008, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper prvostopenjsko odločbo. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ zavrnil revidentkino zahtevo za denacionalizacijo v izreku odločbe navedenega premoženja, podržavljenega A.A. oziroma B.B. in C.C., ker je ugotovil, da prejšnji lastnik oziroma njegova pravna naslednika ne izpolnjujejo pogojev o državljanstvu iz prvega odstavka 9. člena ZDen.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in tudi Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni določbi dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 eurov.

6. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, zato v tem obsegu ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti. Revidentka v reviziji sicer navaja, da je poleg zahteve za vračilo premoženja v naravi za primer, če vračilo v naravi ne bi bilo možno, postavila tudi podrejeni zahtevek za plačilo odškodnine, ki bi po njeni oceni znašala 130.000,00 EUR, vendar pa zatrjevanega zneska niti ne obrazloži niti z ničemer ne izkaže. Tega ni storila niti v tožbi, v kateri je sicer v uvodu navedla isto sporno vrednost. Zatrjevani znesek tudi ni naveden v dokončnem upravnem aktu, ki je predmet izpodbijanja v obravnavanem upravnem sporu. Ker je trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na njeni strani, revidentka pa glede na navedeno tega bremena ni izpolnila, niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča pa revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Pri denacionalizaciji gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zato revidentka samo s sklicevanjem na zatrjevano vrednost premoženja ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogoja za dovoljenost revizije.

8. Glede na to da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 9. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentka na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.