Jedro

Okoliščina, da so tožniki vložili prošnjo za azil osmi dan po prihodu v Republiko Slovenijo (6.12.2005), ni sama po sebi sestavni in nujni del prošnje za azil, ampak gre za "dejstvo oziroma okoliščino, ki je pomembna za odločitev", ali je izpolnjen pogoj iz 5. alinee 36. člena ZAzil, ki omogoča toženi stranki odločanje po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da prošnje za azil ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene, v skladu z določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zgolj na podlagi okoliščine, da je bila podana osmi dan po prihodu v državo, ne da bi bilo prosilcu omogočeno, da pojasni okoliščine, v katerih je podal prošnjo za azil ter v zvezi s tem pojasni tudi, zakaj je prošnjo za azil vložil šele osmi dan po prihodu v Republiko Slovenijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) ugodilo tožbi tožnikov in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 23.10.2007, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljene zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji, hkrati je tudi odločila, da mora družina nemudoma zapustiti državo po pravnomočnosti odločbe. V obrazložitvi te odločbe tožena stranka navaja, da je odločila v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. U 324/2006, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up 1229/2006 z dne 7.2.2007, in sodbo pritožbenega sodišča, št. I Up 283/2007. Tožena stranka je zaslišala tudi prvega tožnika in drugo tožnico in svojo odločitev oprla na 1. alineo 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/2006-UPB, v nadaljevanju ZAzil). Tožena stranka v obrazložitvi navedene odločbe navaja, da ZAzil ne določa roka za vložitev prošnje za azil, vendar opozarja na 8. člen ZAzil in tudi na točko d) 5. odstavka 4. člena Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite, št. 2004/83/EC z dne 29.4.2004. Tožena stranka ugotavlja, da so tožniki izrazili namen vložiti prošnjo za priznanje azila šele osmi dan bivanja v Centru za tujce (6.12.2005). Kljub pojasnilom na zaslišanju 31.8.2007 pa tožena stranka sklepa, da nikakor ne morejo upravičiti svojih ravnanj. Tožena stranka šteje za neopravičljivo izjavo prvega tožnika, da je na policijski postaji izrazil namen zaprositi za azil, ker, če bi to dejansko izjavil, ga policisti ne bi odpeljali v Center za tujce, ampak bi ga prepeljali v Azilni dom. V primeru resnične ogroženosti v izvorni državi bi po mnenju tožene stranke za azil zaprosil takoj ob vstopu v Slovenijo oziroma takoj ob nastanitvi v Centru za tujce.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku odločila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil, torej na podlagi določb ZAzil, ki so veljale v času odločanja tožene stranke (dne 23.10.2007). Tožena stranka je odločila v ponovljenem postopku na podlagi sodbe pritožbenega sodišča, opr. št. I Up 283/2007, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. U 324/2006. Pritožbeno sodišče je odločilo v ponovljenem postopku na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up 1229/2006 z dne 7.2.2007 (v nadaljevanju: odločba US). V svojih napotilih je pritožbeno sodišče navedlo, da tožena stranka pri sprejemanju prošnje za azil na predpisanem obrazcu tožnikov ni vprašala, zakaj so vložili prošnjo šele osmi dan po nastanitvi v Centru za tujce in da s tem dejansko stanje ni bilo v celoti ugotovljeno.

Po presoji sodišča prve stopnje je sklepanje tožene stranke, da prvi tožnik ni izrazil namena zaprositi za azil, ker drugače ne bi bil odpeljan v Center za tujce, preuranjeno. Pritožbeno sodišče je v svojih napotilih navedlo, da tožena stranka tožnikov ni vprašala, zakaj so vložili prošnjo šele osmi dan po nastanitvi v Centru za tujce. Sodišče prve stopnje meni, da je tožena stranka sicer na zaslišanju 31.8.2007 prvemu tožniku postavila to vprašanje, prav tako je postavila še dodatno vprašanje, zakaj policija v M. ni reagirala, ko jim je tožnik povedal, da želi azil. Vendar tožena stranka ni z nadaljnjimi dodatnimi vprašanji oziroma podvprašanji poskušala razjasniti relevantno dejansko stanje in s tem ni sledila napotilu pritožbenega sodišča, da je potrebno popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje. Že v navedeni odločbi US je ustavno sodišče navedlo, da "ponovno opozarja, da zahteva iz 2. odstavka 35. člena ZAZil, da mora pristojni organ v skladu s to določbo odločati takoj, tožene stranke ne odvezuje od tega, da popolnoma ugotovi relevantno dejansko stanje". Okoliščina, da so tožniki vložili prošnjo za azil osmi dan po prihodu v Republiko Slovenijo, po mnenju sodišča prve stopnje ni sama po sebi sestavni in nujni del prošnje za azil, ampak gre za "dejstvo oziroma okoliščino, ki je pomembna za odločitev", ali je izpolnjen pogoj iz 5. alinee 36. člena ZAzil, ki omogoča toženi stranki odločanje po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po mnenju sodišča prve stopnje iz vsega navedenega izhaja, da prošnje za azil ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene v skladu z določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zgolj na podlagi okoliščine, da je bila podana osmi dan po prihodu v državo, ne da bi bilo prosilcu omogočeno, da pojasni okoliščine, v katerih je podal prošnjo za azil ter v zvezi s tem tudi pojasni, zakaj je prošnjo za azil vložil "šele osmi dan po prihodu v Republiko Slovenijo" (9. točka obrazložitve odločbe US).

V svojem napotilu je pritožbeno sodišče dalo napotke o zaslišanju tožnikov glede relevantne okoliščine. Pri tem pa bi se morala tožena stranka ravnati tako, kot to določajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/2006 in nadaljnji) v zvezi s 23. členom ZAzil in pri tem upoštevati vsa načela postopka. Dokazno breme je sicer na strani tožnika, vendar, kot je navedeno v odločbi US, to ne odvezuje tožene stranke, da popolnoma ugotovi relevantno dejansko stanje, to pa pomeni, da mora spoštovati načela materialne resnice (8. člen ZUP) in zaslišanja stranke (1. odstavek 9. člena ZUP). Po mnenju sodišča prve stopnje mora tožena stranka v ponovljenem postopku z dodatnim zaslišanjem omogočiti, da se ugotovijo vse relevantne okoliščine, to pa pomeni, da, kljub temu, da je dokazno breme na strani tožnikov, je to ne odvezuje, da postavlja dodatna vprašanja, odgovori na ta vprašanja pa ji služijo kot podlaga za dokazno oceno oziroma da presodi, katera dejstva šteje za dokazana. Po mnenju sodišča prve stopnje prav tako tožena stranka tožnikom ni omogočila, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, relevantnih za odločitev glede na njihovo izjavo. Na to je opozorjeno v 10. točki obrazložitve odločbe US. Po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka zato ni popolnoma ugotovila relevantnega dejanskega stanja v zvezi z dogodki na Š. Zato mora tožena stranka v ponovljenem postopku zaslišati oba tožnika (to je: prvega tožnika in drugo tožnico). Če se njuni izpovedbi razlikujeta, jima mora razlike tudi predočiti. Šele nato bo po mnenju sodišča prve stopnje tožena stranka lahko sklepala, ali so tožniki izkazali upravičen razlog ali ne, zaradi katerega prošnje za azil niso vložili takoj oziroma v najkrajšem možnem času po prihodu v Slovenijo (28.11.2005). Pri tem pa mora obrazložitev tožene stranke obsegati to, kar določa 214. člen ZUP, opredeliti pa se mora tudi do vseh dejstev in navesti, katera dejstva šteje za dokazana, vse na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP). Po mnenju sodišča prve stopnje se mora pri tem tožena stranka opredeliti do vseh podatkov in zbranih dejstev.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ker je ugotovilo, da so v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljena. Sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, kot so predlagali tožniki, ker bo po njegovem mnenju tožena stranka hitreje in ekonomičneje odpravila nakazane pomanjkljivosti in ponovno odločila o zadevi. Sodišče prve stopnje tudi ni prekinilo postopka in zahtevalo oceno ustavnosti, ker je tožbi ugodilo. S tem šteje, da ni pravne podlage za ta predlog tožnikov v tej fazi postopka.

Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1 in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo tožnikov zavrne. Tožniki so podali namero za vložitev prošnje za azil šele osmi dan po vstopu v Republiko Slovenijo in to dejstvo ni sporno. Ne more sprejeti dejstva prvega tožnika, da je že na Policijski postaji Š. zaprosil za mednarodno zaščito, ker so nanj kričali, saj se sklicuje na ravnanje osebe, ki je v postopku zaupanja vredna oseba. Hkrati pa ugotavlja, če bi tožniki imeli namen podati prošnjo za mednarodno zaščito, bi to storili že pri samem vstopu v Republiko Slovenijo dne 28.11.2005, takoj, ko so bili nastanjeni v Centru za tujce, Izpostava P., pa tega niso storili, ampak šele nekaj dni po tem, ko so bili premeščeni v Center za tujce v P. dne 6.12.2005. Mnenja je, da bi tožniki v primeru resnične ogroženosti v izvorni državi zaprosili za azil takoj ob vstopu v Republiko Slovenijo oziroma vsaj takoj ob nastanitvi v Centru za tujce v P. Če bi imeli tožniki kakršenkoli opravičljiv razlog, zaradi katerega niso vložili prošenj takoj ob prihodu v Republiko Slovenijo, bi po njenem mnenju ta razlog v skladu s 5. odstavkom 29. člena ZAzil morali navesti ob podaji prošenj za azil, saj je ta podatek pomemben za postopek. Ne zdi se ji smiselno tožnike ponovno zasliševati ter šele nato ugotoviti, ali so izkazali upravičen razlog ali ne, zaradi katerega prošnje za azil niso vložili takoj oziroma v najkrajšem možnem času, saj so bili tožniku v skladu z napotili pritožbenega sodišča zaslišani in vprašani, zakaj so za azil zaprosili šele po osmih dnevih prebivanja v Centru za tujce v P. V zvezi s tem posebej poudarja, da ni mogoče sprejeti niti pojasnila tožnikov, da v Centru za tujce v P. niso zaprosili za mednarodno zaščito takoj po nastanitvi, ker niso vedeli, da morajo napisati lastnoročno izjavo. Meni namreč, da bi tožniki, če bi imeli namen zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji v Centru za tujce v P. in nato še v P., svoj namen ponovno izrazili oziroma vsaj povprašali, kako naj to storijo. Glede na dejstvo, da je Center za tujce v P. njihovo namero, izraženo dne 6.12.2005, nemudoma posredoval njej, je tudi mnenja, da navedeno ravnanje policistov kaže na njihovo zakonito ravnanje. Tožniki so pred dejansko izraženim namenom vložitve prošnje za azil imeli večkrat možnost, da svoj namen izrazijo že prej, zato po njenem mnenju sklicevanje na ravnanje policistov Policijske postaje Š. ne more biti opravičljivo tudi, če bi bilo resnično, saj tožniki svojega namena niso izrazili niti v Izpostavi Centra za tujce v P., niti v času prebivanja v Centru za tujce v P. Glede na vse navedeno meni, da je celovito ugotovila dejansko stanje v konkretni zadevi in da pojasnilo tožnikov v zvezi s časom izražene namere za mednarodno zaščito ne more spremeniti njene odločitve, kar je v izpodbijani odločbi tudi obrazložila. Pri tem še pripominja, da tožniki glede na vse navedeno za svoje ravnanje krivde ne morejo uspešno prevaliti na uradne organe Republike Slovenije, ne da bi za to imeli konkretne dokaze.

Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da prehodna določba 1. odstavka 140. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/2007), po kateri se postopki, začeti po ZAzil, nadaljujejo in končajo po določbah ZMZ, velja le za upravni organ in za postopke odločanja na prvi stopnji v upravnem postopku, ne pa tudi za uresničevanje sodnega varstva, zato je tudi sodišče prve stopnje pravilno presojalo zakonitost odločitve tožene stranke na podlagi ZAzil. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita.

Glede na navedeno odločbo US je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da okoliščina, da so tožniki vložili prošnjo za azil osmi dan po prihodu v Republiko Slovenijo (6.12.2005), ni sama po sebi sestavni in nujni del prošnje za azil, ampak gre za "dejstvo oziroma okoliščino, ki je pomembna za odločitev", ali je izpolnjen pogoj iz 5. alinee 36. člena ZAzil, ki omogoča toženi stranki odločanje po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po mnenju pritožbenega sodišča je zato tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da prošnje za azil ni mogoče zavrniti kot očitno neutemeljene, v skladu z določbo 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zgolj na podlagi okoliščine, da je bila podana osmi dan po prihodu v državo, ne da bi bilo prosilcu omogočeno, da pojasni okoliščine, v katerih je podal prošnjo za azil ter v zvezi s tem pojasni tudi, zakaj je prošnjo za azil vložil "šele osmi dan po prihodu v Republiko Slovenijo" (9. točka obrazložitve odločbe US).

Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, saj izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka sicer prvega tožnika ponovno zaslišala (31.8.2007), vendar ni z dodatnimi vprašanji omogočila prvemu tožniku, da pojasni okoliščine in podrobnosti, v katerih je podal prošnjo za azil in razloge zanjo, kar bo tožena stranka lahko izvedla v rednem azilnem postopku. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da mora obrazložitev tožene stranke obsegati to, kar določa 214. člen ZUP in da se mora tožena stranka opredeliti tudi do vseh dejstev in navesti, katera dejstva šteje za dokazana, vse na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP). Tudi pritožbeno sodišče meni, da se mora pri tem tožena stranka opredeliti do vseh podatkov in zbranih dejstev.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 76. člena ZUS-1.