Jedro

Tožnik je za nastanek škode (v obliki neplačanih zakonskih zamudnih obresti) izvedel najkasneje, ko je sodišču prve stopnje predlagal, da pravnomočno sodbo, s katero je bilo odločeno o pravici do nadomestila za invalidnost, dopolni z odločitvijo o zahtevku za plačilo zamudnih obresti. Tedaj je začel teči subjektivni triletni zastaralni rok za uveljavljanje terjatve za plačilo zamudnih obresti, ker je ta rok ob vložitvi tožbe že potekel, tožnikov zahtevek ni utemeljen.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi in tretji odstavek izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo 3.999,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2009 dalje ter za plačilo stroškov postopka zavrne.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.999,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2009 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od 19. 1. 2006 do 24. 9. 2009 je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku v 15 dneh povrne 517,00 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožnik se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje zoper zavrnitev zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 19. 1. 2006 do 25. 9. 2009, torej zoper odločitev v drugem odstavku izreka sodbe. Navaja, da imajo obresti, v skladu z drugim odstavkom 276. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, UPB4, Ur. l. RS, št. 109/2006 s spremembami), naravo odškodnine. Sodišče je zmotno uporabilo 381. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in št. 40/2007), ker tožnik ne zahteva procesnih obresti, temveč odškodnino za materialno škodo, ki se po posebni zakonski določbi obračunava v višini zakonskih zamudnih obresti. Obrestni zahtevek je potrebno materialnopravno obravnavati po določbi 378. člena, 165. člena in prvega odstavka 299. člena OZ, ki določajo zapadlost odškodninske obveznosti. Obveznost tožene stranke izplačati tožniku odškodnino po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 je zapadla v plačilo po preteku 60 dnevnega roka od izplačila nadomestila tožniku, zato od tedaj dalje tožena stranka dolguje tudi zamudne obresti. Sodba opr. št. Ps 936/2003, s katero je sodišče naložilo plačilo nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, je bila strankama vročena 21. 10. 2005, tožena stranka je nato v 60 dneh znesek nadomestila za nazaj tudi izplačala. V zamudi s plačilom odškodnine je tožena stranka vsaj od 20. 3. 2006 dalje, od navedenega dne pa tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti. Za škodo je tožnik izvedel šele z vročitvijo odločbe z dne 11. 10. 2006 in od tega dne dalje lahko zahteva plačilo odškodnine. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v tem delu ugodi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugoditveni del prvostopenjske sodbe v prvem in tretjem odstavku izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) in smiselno predlaga, da jo sodišče druge stopnje v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da sodišče v socialnem sporu opr. št. Ps 936/2003, v katerem je tožnik že zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od posamičnega mesečnega zneska nadomestila do plačila, takšnemu zahtevku ni ugodilo, zoper odločitev v tem delu se tožnik ni pritožil in je postala pravnomočna. Prav tako tožnik ni uspel s predlogoma za izdajo dopolnilne sodbe, ker sta bila oba vložena prepozno in zato zavržena. Ker v tem socialnem sporu tožnik uveljavlja isti zahtevek, bi sodišče moralo tožbo zavreči. V smislu četrtega odstavka 276. člena ZPIZ-1 subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje premoženjske škode teče od 60 dne po plačilu denarnih dajatev. Ker je bilo tožniku nadomestilo za čas od 1. 7. 2002 do 20. 1. 2006 izplačano 20. 1. 2006, je jasno, da je bila tožba vložena po poteku subjektivnega zastaralnega roka in jo je potrebno zavreči. Odškodnina za nastalo škodo zastara v petih letih od nastanka škode. Tudi, če bi bila tožba vložena v okviru subjektivnega roka, za nadomestila, zapadla pred 28. 9. 2004, kar je 5 let pred vložitvijo tožbe, ni mogoče zahtevati odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti. Tožena stranka navaja tudi, da je tožnikov obračun zamudnih obresti nepravilen, poleg tega je sodišče strankam dalo nepravilen pravni pouk. Zahteva povračilo stroškov v višini sodne takse.

V odgovoru na pritožbo toženke tožnik navaja, da sodišče z ugoditvijo zahtevku za plačilo nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ni pravnomočno odločilo oziroma zavrnilo zahtevka za plačilo zamudnih obresti. Zmotno je tolmačenje tožene stranke določb ZPIZ-1 o zastaranju zahtevka. S 60 dnevnim rokom ni mišljeno, da je s potekom tega roka stranka seznanjena z nastalo škodo in povzročiteljem. Ugotovitev, da je 60 dnevni rok kakorkoli pomemben kot subjektivni rok za uveljavljanje odškodnine ne izhaja iz odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 465/2006 in VIII Ips 6/2009. Ker zakon določa rok izplačila odškodnine v 60 dneh od dokončne in izvršljive odločbe, ni mogoče trditi, da so zahtevki, nastali več kot 5 let pred vložitvijo tožbe, objektivno zastarali. Tožniku ni mogla nastati škoda preden bi mu sploh bila priznana pravica do plačila nadomestila za nazaj, torej za obdobje od leta 2002 do leta 2006. Škoda je nastala z zavrnitvijo predloga za izdajo dopolnilne odločbe dne 11. 10. 2006. Ker se z vložitvijo tožbe po 365. členu OZ zastaranje pretrga, terjatev, ki jo predstavlja odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti, obračunanih in zapadlih do 19. 1. 2006, ob vložitvi tožbe dne 25. 9. 2009 ni niti deloma zastarala. Tudi objektivni 5 letni zastaralni rok iz 365. člena (?) OZ pred pravnomočno ugotovitvijo neustreznosti odločb tožene stranke, kar je bilo 11. 10. 2006, ni pričel teči. Tožena stranka lahko odškodnino izplača samo v primeru, ko o odškodnini odloči in jo odmeri s posebno odločbo. Zastaralni rok je torej lahko pričel teči šele 11. 10. 2006, ko je bil tožnik seznanjen, da mu je zaradi zavrnitve zahteve za plačilo odškodnine nastala škoda. Pri izračunu obresti je tožnik pravilno do 28. 6. 2003 upošteval konformni način, po tem datumu pa linearni izračun obresti, pravilnost izračuna je prvostopenjsko sodišče preizkusilo z računalniškim programom, ki je dostopen na spletni strani Vrhovnega sodišča RS. Tožena stranka trditev o neustreznosti izračuna ni podala na prvi stopnji in tudi ni predlagala ustreznih dokazov. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je po pravilno ugotovljenem dejanskem stanju v delu, kjer je tožbenemu zahtevku ugodilo, zmotno uporabilo materialno pravo. V postopku sicer ni bilo bistvenih kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka sicer pravilno opozarja, da se sodišče v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do ugovora, da sodišče prve stopnje v pravnomočni sodbi opr. št. Ps 936/2003 z dne 11. 10. 2005 ni odločilo o zahtevku za plačilo zamudnih obresti za zapadle in neizplačane zneske nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kar naj bi pomenilo, da gre za zavrnitev zahtevka za plačilo obresti in bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči. Pravnomočen postane izrek sodbe in če sodišče prve stopnje v izreku zahtevku za plačilo zamudnih obrestmi ni niti ugodilo niti ga ni zavrnilo, to ne pomeni, da je bilo o takšnem zahtevku pravnomočno odločeno, zato je sodišče prve stopnje zahtevek utemeljeno obravnavalo in ne gre za bistveno kršitev, ki jo po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pomeni odločitev o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno.

Utemeljeno pa se tožena stranka pritožuje, da sodišče ni upoštevalo ugovora zastaranja, kot ga je podala v 9. točki pripravljalne vloge z dne 2. 9. 2011. Posebnost odškodninske odgovornosti tožene stranke določa 276. člen ZPIZ-1. Zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih, torej OZ. Če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj, kot je bilo v obravnavanem primeru odločeno s pravnomočno sodbo z dne 11. 10. 2005, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe, se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Zavod je tako obračunano odškodnino dolžan izplačati v 60 dneh po plačilu denarnih dajatev (četrti odstavek 276. člena ZPIZ-1). Škoda je tožniku dejansko nastajala ves čas, ko po 1. 7. 2002 ni prejemal nadomestila, pa do poteka 60 dni po plačilu denarnih dajatev dne 20. 1. 2006, ko je tožena stranka izvršila odločbo o odmeri nadomestila št. ... z dne 3. 1. 2006. Odškodninska obveznost se po 165. členu OZ šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Glede na specialno ureditev v četrtem odstavku 276. člena ZPIZ-1 se odškodninska obveznost v tem primeru šteje za zapadlo v celoti najkasneje v 60 dneh po izplačilu dajatev dne 20. 1. 2006, kar izhaja iz dokaza, ki ga je predložil tožnik – izpisa prometa na bančnem računu z dne 22. 6. 2009 (priloga A4). Šestdeset dnevni rok za plačilo odškodnine je torej potekel 21. 3. 2006, ko bi tožena stranka morala izpolniti obveznost plačila odškodnine. Za nastalo škodo in povzročitelja je tožnik nedvomno vedel že 12. 1. 2006, ko je predlagal prvostopenjskemu sodišču, da pravnomočno sodbo dopolni z odločitvijo o zahtevku za plačilo zamudnih obresti. Dodaten dokaz, da je vedel za škodo in povzročitelja je tožnikova vloga, vložena po pooblaščencu pri toženi stranki dne 19. 1. 2006, da izda dopolnilno odločbo o obveznosti plačila zamudnih obresti za neizplačane oziroma prepozno izplačane zneske nadomestila. Ker je tožnik tožbo za plačilo odškodnine v višini obračunanih zamudnih obresti vložil, kot izhaja iz sprejemne štampiljke na listu št. 1 sodnega spisa, šele 25. 9. 2009, je subjektivni rok, v katerem bi moral vložiti tožbo, da bi v smislu 365. člena OZ dosegel pretrganje zastaranja, že potekel. Pred 25. 9. 2006, kar je tri leta pred vložitvijo tožbe, so bile tožniku znane vse okoliščine v zvezi z nastalo škodo in povzročiteljem. Prvostopenjsko sodišče je zmotno presodilo, da je tožnik zahtevek za odškodnino lahko uveljavljal šele z oz. po izdaji odločbe z dne 11. 10. 2006, ko je tožena stranka zavrnila njegov predlog za izdajo dopolnilne odločbe. Zahtevek za plačilo zamudnih obresti je namreč tožnik pridobil najkasneje s potekom 60 dnevnega roka po plačilu denarnih dajatev, kot določa omenjeni četrti odstavek 276. člena ZPIZ-1. Po določbi 368. člena OZ za pretrganje zastaranja ne zadostuje, da upnik pisno ali ustno zahteva od dolžnika, naj izpolni obveznosti. Čeprav plačilo odškodnine ni pravica iz obveznega zavarovanja, kot so določene v 4. členu ZPIZ-1 in o katerih na podlagi 12. in 249. člena ZPIZ-1 tožena stranka odloča z uporabo določb Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP – UPB2, Ur. l. RS, št. 24/2006 s spremembami), to ne pomeni, da o zahtevi za plačilo odškodnine ne more odločiti z upravnim aktom. Način odločanja o zahtevi za plačilo odškodnine (lahko tudi brez izdaje odločbe), po prepričanju sodišča druge stopnje, ne vpliva na ugotovitev, kdaj je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja in s tem tudi ne na začetek subjektivnega zastaralnega roka, v katerem se lahko uveljavlja odškodninska terjatev.

Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno ni upoštevalo ugovora zastaranja odškodninske terjatve zaradi poteka subjektivnega roka. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

K pritožbi tožeče stranke: Ugoditev pritožbi tožene stranke pomeni, da je iz zgoraj navedenih razlogov v celoti neutemeljena pritožba tožeče stranke, da bi prvostopenjsko sodišče moralo obrestne obresti priznati vsaj od 20. 3. 2006 dalje. Zahtevek tožeče stranke je zaradi uspešnega uveljavljanja ugovora zastaranja potrebno v celoti zavrniti.

Tožena stranka je s pritožbo uspela. Zahtevala je povračilo stroškov v višini sodne takse. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da je takso plačala, zato sodišče druge stopnje o tem zahtevku ni odločilo.