Jedro

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje slovenska zakonodaja in pravo EU. Iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 pa izhaja, da mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV davčni zavezanec izpolnjevati določene pogoje: a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blago ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona. V obravnavanem primeru so podane objektivne okoliščine, ki kažejo na to, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, glede katerih je uveljavljal pravico do odbitka, povezane z goljufijo. Zato tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV ne gre, saj ne izpolnjuje 4. pogoja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za obdobje 1. 5. 2007 do 29. 2. 2008 in pripadajoče obresti v skupnem znesku 64.592,90 EUR, z rokom plačila 30 dni, po preteku katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I izreka); zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki II in III izreka). Davčni organ je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) ter o ugotovitvah izdal zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih je davčni organ zavrnil. Tožniku ni priznana pravica do odbitka vstopnega DDV po prejetih računih družb: A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. za odkup raznega odpadnega materiala (baker, aluminij, krom, prokrom, ostružki ipd.). Glede 6 računov A. d.o.o. izhaja, da je vse storitve opravila družba E. d.o.o.. Priloge računov so ročno napisani listki, tehtalni listi imajo navedbo „drobni odkup“, prevzemnice materiala so nepopolne, in iz registracijskih številk vozil izhaja, da gre za fizične osebe. Dobave se razlikujejo od dobav naključno izbranih dobaviteljev (npr. F. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o., I. d.o.o.). Pri slednjih obstaja pravilna dokumentacija, na tehtalnih listih je naziv dobavitelja (pravne osebe), obstajajo evidenčnimi listi o ravnanju z odpadki v skladu s predpisi. Iz DIN pri A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. izhaja, da gre za družbe tipa „missing trader“ (MT). Tožnik ni preveril poslovanja navedenih družb, kontaktna oseba za vse družbe je bila ena in ista oseba z imenom J.J., ki je običajno prinesel račun. Material je največkrat pripeljala oseba z imenom K.K.. V stik z osebami je prišel tožnik tako, da so neznane osebe poklicale in vprašale za ceno odkupa odpadnih surovin. Promet za A. d.o.o. pa je opravila družba E. d.o.o.. D. d.o.o. je izdajal račune z istimi zaporednimi številkami in je bil v času poslovanja s tožnikom že izbrisan iz registra davčnih zavezancev. Računi navedenih družb niso verodostojne listine. Davčni organ navaja prvi odstavek 3. člena, 33. člen, 62. člen, 67. člen in prvi odstavek 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), tretji odstavek 74. člena in prvi odstavek 31. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ter Slovenske računovodske standarde (SRS/2006) 21.1., 22.21., 21.12., ki se nanje sklicuje. Gre za goljufive transakcije ter navidezno poslovanje. Sklicuje se na prvi odstavek in a) točko drugega odstavka 17. člena Šeste Direktivo Sveta 77/388/EGS. Pripombe tožnika, ki so navedene na straneh 18 do 20 obrazložitve izpodbijane odločbe, davčni organ kot neutemeljene zavrne.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Navaja določbe Zakona o varstvu okolja (ZVO) in Pravilnika o ravnanju z odpadki (20. člen).

Tožnik v tožbi uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, kršitev določb postopka ter napačno uporabo materialnega prava. Tožnik nima pooblastil, ki bi mu omogočili preveritev poslovanja poslovnih subjektov. Blago mu je bilo dobavljeno, vsi računi so bili plačani na TRR, ne gre za fiktivne posle in aktivne račune. Ni mogoče sprejeti zaključka, da so promet opravile fizične osebe. Brezpredmetno je na kakšen način je bilo blago dobavljeno. Pravna oseba za izpolnitev svojih obveznosti potrebuje izpolnitvenega pomočnika. Dejstvo, da družbe niso izpolnjevale svojih obveznosti in imele kadrovskih zmožnosti, ne more biti znano tožniku. Ni običajno, da bi si tožnik ogledal prostore partnerjev in opravil pogovore z odgovornimi osebami. Preveril je ID številke in TRR. Ni mu mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da posluje z neplačujočimi gospodarskimi subjekti. Tožnik lahko posluje tudi s fizičnimi osebami, zato so nerazumljivi očitki glede drobnega odkupa. Za nepravilno izstavljene račune ni mogoče kriviti prejemnika računa. Listine s strani poslovnih partnerjev, je tožnik pregledal z zahtevano skrbnostjo. Standard SRS 21.12. lahko presoja le ustrezen izvedenec. Tožnik je dokumentiral vse poslovne dogodke. Surovine so bile dobavljene, o tem obstoji ustrezna dokumentacija, tehtalni listi ipd.. Drobni odkup pomeni, da so bile družbe očitno dobaviteljice manjše količine kovin. V primerjavi z drugimi dobavitelji kaže, da so slednji dobavljali tožniku odpadni material v precej večjih količinah. Tožena stranka je primerjala drobne odkupe z velikimi odkupi. Ni običajno, da se od vsake osebe, ki pripelje surovine, zahteva, da se izkaže z ustrezno pogodbo, da dokaže poslovni odnos z izstaviteljem računa. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi oz. podrejeno vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, tožniku pa povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Upravno sodišče je v ponovnem postopku po sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju VS) X Ips 167/20123 z dne 9. 5. 2013 (po stališču VS je izpodbijana sodba v ključnem delu neobrazložena, ker se davčna organa in sodišče prve stopnje niso posebej ukvarjali s subjektivnim elementom, in ga tudi niso ustrezno obrazložili oz. analizirali vsa objektivna dejstva in jih povezali v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je tožnik vedel oziroma vsaj moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi) s sodbo I U 838/2013-27 z dne 2. 7. 2013 zavrnilo tožbo tožnika.

VS je s sklepom X Ips 273/2013 z dne 19. 6. 2014 ugodilo tožnikovi reviziji ter sodbo Upravnega sodišča I U 838/2013-27 z dne 2. 7. 2013 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. Po presoji VS je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, ker je bilo kršeno načelo kontradiktornosti (tožnik ni bil seznanjen z odgovorom tožene stranke z dne 26. 6. 2013 na njegovo pripravljalno vlogo z dne 7. 6. 2013) in ker je sodišče prve stopnje odločalo brez glavne obravnave, čeprav bi jo po stališču VS moralo opraviti.

V pripravljalni vlogi tožnika in spremembi tožbe z dne 7. 6. 2013 tožnik poudarja, da noben organ ni ugotovil nobene okoliščine, ki bi kazale na njegov subjektivni element. Poudarja, da ni mogel vedeti, da so izdajateljice računov družbe tipa „MT“, ter da ni mogel vedeti ali so bile osebe, ki so dostavljale surovine tožniku, zaposlene pri navedenih družbah. Od njega ni mogoče pričakovati, da bo preverjal vsako fizično osebo, ki bo prinesla odpadke in surovine. Šlo je za posle drobnih odkupov, ki so potekali med tožnikom in spornimi družbami in ki niso v ničemer odstopali od običajne poslovne prakse tožnika. Ker je utrpel škodo, saj mu je bil odtegnjen zanj razmeroma visok znesek DDV, tožbeni zahtevek razširja z denarnim zahtevkom v smislu drugega odstavka 7. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za plačilo glavnice 64.760,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka 26. 6. 2013 v odgovoru na drugopis pripravljalne vloge tožnika vztraja, da je tožnik vedel oziroma, da bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih rezultat je pridobitev davčnih ugodnosti. Poslovanje s spornimi družbami je odstopalo od običajne poslovne prakse, tožnik ne razpolaga z evidenčnimi listi o ravnanju z odpadki, v vseh ostalih primerih vzorčnih dobav pa jih ima. Po obveznih predpisih o ravnanju z odpadki, ki jih navaja, so bile sporne družbe dolžne sestaviti evidenčne liste za posamezno dobavo oz. bi bil tožnik dolžan to od njih zahtevati, ker mora dokazati dejansko pot odpadnih surovin, kar pa ni zahteval. To potrjuje sum, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki so del zlorabe sistema DDV. Dodaten dvom pri tožniku glede dobav družbe A. d.o.o. bi moralo vzbuditi tudi dejstvo, da je dejansko prejel odpadne surovine od družbe E. d.o.o., ob tem pa naj bi odgovorna oseba družbe E. d.o.o. naročila, da se račun izda na družbo A. d.o.o.. Odpadne surovine so dejansko dobavile fizične osebe in ne sporne družbe, in jim je bila kupnina plačana v gotovini, kar je v nasprotju z 36. členom ZDavP-2. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi 17. 7. 2013 vztraja pri stališču, da je utemeljeno odbijal vstopni DDV po spornih računih družbe A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o.. Ni sporno, da so bile dobave opravljene, zato je nedvomno, da dobave niso bile fiktivne. O tem pričajo tehtalni listi. Račune je tožnik dejansko plačal pravnim osebam, ki so jih izstavile. Obstoj zlorabe mora dokazati davčni organ (drugi odstavek 76. člena ZDavP-2). Tožnik v primeru poslovanja z zgoraj navedenimi družbami ni imel nobene vednosti, da naj bi šlo za MT. Ne drži, da naj bi tožnik imel evidenčne liste z vsemi drugimi strankami, razen z zgoraj navedenimi družbami. Davčni organ je pri nadzoru tožnika kontroliral samo sporna podjetja in še nekaj podjetij, večine podjetij, s katerimi je tožnik posloval, pa ne. Izstavitev evidenčnih listov je breme povzročitelja odpadkov in ne tožnika (20. člen Pravilnika o ravnanju z odpadki). Ni bilo ugotovljeno, da bi bila v zvezi z izdajo evidenčnih listov na strani tožnika kršena kakršnakoli njegova zaveza ali opuščeno kakšno dolžno ravnanje. Samo dejstvo, da ni bil izpolnjen evidenčni list pa nima vpliva na dobavo. Gre za pavšale navedbe, da so odpadne surovine tožniku vozile fizične osebe in da je bila kupnina plačana v gotovini. Gre za novote.

Tožnik v pripravljalnih vlogah (15. 7. 2014 in 30. 7. 2014) navaja, da sodišče ne sme upoštevati vloge tožene stranke z dne 26. 6. 2013, temveč le navedbe iz njenega odgovora na tožbo z dne 23. 5. 2014 (prav 23. 5. 2011- op. sodišča), kjer navaja zgolj, da tožnik ni uspel dokazati, da so mu sporne družbe tudi dejansko dobavile odpadni material. Sklicuje se na določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom ZUS-1 glede prekluzije v smislu navajanja novih dejstev in novih dokazov. Tožena stranka v postopku DIN dejstev, ki jih zatrjuje v tem upravnem sporu v smislu, da naj bi poslovanje tožnika z drugimi poslovnimi subjekti odstopalo od poslovanja z družbami A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o. in D. d.o.o. ni ugotovila ter tudi ni bil izveden nadzor nad vsemi ostalimi primeri dobav. Tožena stranka v DIN ni ugotovila, da tožnik ni zahteval evidenčnih listov od omenjenih dobaviteljev. Tožnik ni imel možnosti podati odgovorov na te očitke. Tožnik predlaga zaslišanje direktorja. Davči organ v DIN poslov večine podjetij, s katerimi je tožnik posloval, sploh ni preverjal. V spornem obdobju tudi z manjšimi podjetji ni izpolnjeval evidenčnih listov oz. jih manjša podjetja niso dostavljala tožniku. Tako sam razlog, ali je v zvezi s posamezno dobavo bil dostavljen tudi evidenčni list ali ne, ni tisti, ki bi razlikoval poslovanje med spornimi družbami in drugimi poslovnimi partnerji tožnika. Kot primer prilaga dokazila o poslih z drugimi dobavitelji iz istega obdobja, pri katerih tudi ni prišlo do izdaj evidenčnih listov. Tožnik navaja, da je predložitev evidenčnega lista pomemben le s stališča okoljevarstvene tematike, za samo sklenitev posla in obravnavanje poslov z davčnega vidika pa je to neprimerno, saj s tem ni mogoče dokazovati resničnosti nastanka poslovnega dogodka, kot tudi ne, ali je v zvezi z njim navedena registrska številka vozila, s katerim je blago prepeljano in da je naveden na tehtalnih listih sam dobavitelj.

Tožena stranka 28. 8. 2014 v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika, v celoti prereka tožnikove navedbe. Navedbe v odgovoru tožene stranke (26. 6. 2013) niso nova dejstva, temveč gre za dejstva, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi. Vztraja na stališču, da je poslovno sodelovanje tožnika s spornimi družbami odstopalo od običajne poslovne prakse. Davčni organ je ugotovil, da njihovi računi izkazujejo navideznost pravnih poslov (stran 17 izpodbijane odločbe). Iz tehtalnih listov je razvidno, da je bila opravljena dobava surovin s strani fizičnih oseb, saj je navedeno „drobni odkup“, kar je potrdil tožnik sam, in sicer L.L., ki je opravljal tehtanja in odgovorna oseba (stran 11 obrazložitve izpodbijane odločbe). Računovodja L.L. je pojasnil tudi, da navedba „drobni odkup“ na tehtalnem listu pomeni, da je blago pripeljala fizična oseba, kateri je bilo plačano v gotovini in da je bila kontaktna oseba ena in ista z vsemi spornimi družbami. Kasneje je bilo ugotovljeno, da je ta oseba J.J.. Material je pripeljal največkrat K.K.. Računi so bili dostikrat prinešeni od kontaktne osebe (stran 10. obrazložitve prvostopenjske odločbe). V zvezi prejetih računov družbe A. d.o.o. pa je navedeno, da je material pripeljala družba E. d.o.o., ki je želela, da se izda račun na ime družbe A. d.o.o.. Vsa ta dejstva so tisti indici, ki bi tožniku, kot dobremu gospodarju, morali vzbuditi močan dvom o tem s kom posluje. Tudi ne drži, da ni bila izvedena primerjava z ostalimi dobavitelji. Davčni organ je preveril, kako je tožnik posloval z določenimi naključno izbranimi dobavitelj (I. d.o.o., F. d.o.o., G. d.o.o., H. d.o.o. oz. M. d.o.o., strani 7-9 obrazložitve izpodbijane odločbe). Ugotovljeno je, da je na tehtalnih listih za odkup surovin navedeno njihovo ime, torej, da se listine medsebojno ujemajo. Tako je razvidno, da je poslovanje tožnika v primerih spornih družb odstopalo od običajne poslovne prakse pri poslovanju z drugimi dobavitelji. Prav tako je ugotovljeno, da ima tožnik pri poslovanju s temi naključno izbranimi drugimi dobavitelji sestavljene tudi evidenčne liste o ravnanju z odpadki, ki pa v primerih poslovanja s spornimi družbami niso bili sestavljeni.

Na naroku za glavno obravnavo 1. 9. 2014 stranki vztrajata pri dosedanjih navedbah in predlogih. Tožnik se je v ponovnem sojenju seznanil z odgovorom tožene stranke 26. 6. 2013 na njegovo pripravljalno vlogo ter odgovorom na pripravljalno vlogo 29. 8. 2014. Tožba ni utemeljena.

Skladno s sprejetim dokaznim sklepom je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v upravne spise in v vse listine, ki so bile predložene v davčnem postopku. Druge dokazne predloge je sodišče zavrnilo kot nepotrebne. Sodišče ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožnika N.N., ker je upoštevalo njegovo pisno izjavo davno v postopku DIN in je zato dodatno zaslišanje ocenilo kot nepotrebno. Izvedlo pa tudi ni dokaza z zaslišanjem L.L. glede načina poslovanja tožnika, saj je v postopku DIN prav tako že podal izjavo, ki se nahaja v upravnih spisih in ni sporna.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje slovenska zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa oz. drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.1 Iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 pa izhaja, da mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV davčni zavezanec izpolnjevati določene pogoje: a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blago ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona.2 Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik prejel račune družb A. d.o.o., B. d.o.o., C., d.o.o. in D. d.o.o. za dobavo različnih odpadnih surovin. V zadevi ni sporno, da so bile dobave opravljene. V obravnavani zadevi tudi ni sporno, da ima tožnik popolne račune v smislu 82. člena ZDDV-1 glede obveznih sestavin, ter da je tožnik blago uporabil za svoje obdavčljive transakcije. V obravnavani zadevi tudi ni (več) ključnega pomena vprašanje, s katerim sta se ukvarjala davčna organa, ali tožnik razpolaga z verodostojnimi listinami, ki naj bi dokazale, da je bila opravljena dobava prav s strani izdajateljev računov. Slednje glede na stališče novejše sodne prakse SEU ni relevantna okoliščina za pridobitev pravice do odbitka vstopnega DDV3 Glede na novejšo prakso SEU izhaja, da ni več pomembno, ali je storitev opravil prav izdajatelj računa oz. njegov podizvajalec ali nekdo drug, saj se lahko pravica do odbitka vstopnega DDV zavrne samo, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v verigi.

Sodišče se je ponovljenem postopku ukvarjalo z vprašanjem ali so v obravnavanem primeru izkazane objektivne okoliščine, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika, skladno z novejšo prakso SEU oz. z vprašanjem ali so izkazani indici, ki bi upravičeno kazali na goljufijo na področju dejavnosti izdajateljev računov. Tožnikovi očitki, da gre za prekluzijo na strani tožene stranke v smislu tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 pa ni utemeljen in ga sodišča zavrača. V obravnavanem primeru gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava glede na novejšo sodno prakso SEU in ne za situacijo, kot želi prikazati tožnik, da tožena stranka nedovoljeno navaja nova dejstva in dokaze glede očitka subjektivnega elementa na njegovi strani. Iz upravnih spisov izhajajo okoliščine, navedbe in dejstva, ki se očitajo tožniku že ves čas postopka. Očitani subjektivni element pa je zaključek, ki izhaja iz ugotovitev DIN in iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Gre za dejstva in okoliščine, ki so bila ugotovljene že v postopku DIN in ki tudi po presoji sodišča kažejo na indice pri tožniku, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da gre za goljufijo. Zato po mnenju sodišča ne gre za prepovedane novote in sodišče te tožnikove očitke kot neutemeljene zavrača. Po presoji sodišča so v obravnavanem primeru izkazane objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da se je tožnik pri sklicevanju na pravico do odbitka skliceval z goljufijo ali zlorabo. V takem primeru pa je treba z retroaktivnim učinkom zahtevati vračilo dolgovanih zneskov oz. je dolžnost nacionalnega sodišča zavrniti ugodnost pravice do odbitka, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da se na to pravico sklicuje goljufivo ali z zlorabo.4Objektivne okoliščine so v obravnavanem primeru razvidne iz dejanskih ugotovitev organa prve stopnje glede sklepanja poslov s spornimi družbami in sicer glede same izvedbe poslov, ki jih je ugotovil davčni organ prve stopnje, ki kažejo na nepravilnosti oz. goljufijo pri izdajateljih računov in bi pri tožniku morali vzbuditi dvom, kot pravilno opozarja tudi tožena stranka. Tožnik ni vedel, s katero pravno osebo je sodeloval, saj je ves čas in za vse sporne družbe kontaktiral le z eno samo in vedno isto osebo J.J.. Slednja ni bila pooblaščenka nobene od navedenih spornih družb, ki so tožniku izdale sporne račune. Tožnik je sam priznal, da je poznal le to osebo in da je z njo posloval, material pa je pripeljala največkrat oseba z imenom K.K. in da so računi bili dostikrat prinešeni od kontaktne osebe. Tožnik pa ni vedel povedati v kakšni povezavi je bila ta oseba z družbami B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o. in A. d.o.o.. Tožnik v teh primerih dobav nima evidenčnih listov, kar pomeni, da mu jih te družbe niso izdale, tožnik pa tudi ni izkazal, da jih je zahteval. Okoliščina, da evidenčni listi za samo davčno obveznost niso relevantni, kar opozarja tožnik, po presoji sodišča ne vpliva na ugotovitev glede (drugačnega) načina poslovanja tožnika v primerih spornih računov.

Na vseh tehtalnih listih pri spornih računih je navedeno, da gre za „drobni odkup“, čeprav so nato račune izdale pravne osebe. Sodišče ne vidi razloga za dvom glede izjave računovodje L.L., ki je v postopku pojasnil, da „drobni odkup“ na splošno pomeni, da je blago pripeljala fizična oseba, kateri je bilo tudi izplačano v gotovini. Drugačnega načina poslovanja tožnik v postopku ni izkazal. V vseh primerih spornih računov je šlo za takšno situacijo. Tožniku so blago pripeljale fizične osebe kot „drobni odkup“, računi pa so bili izdani s strani spornih pravnih oseb - MT družb. To izhaja iz tehtalnih listov, kjer bilo vedno navedeno, da gre za „drobni odkup“. Po izjavi tožnika je blago pripeljala po navadi ena oseba (K.K.), tožnik pa je vedno sodeloval z eno in isto osebo (J.J.), katere vloge v postopku pa ni znal pojasniti. Očitek tožnika, da je šlo za izpolnitvenega pomočnika, iz ugotovitev dejanskega stanja ne izhaja. Po povedanem je izkazano, da se tožnik ni pozanimal, s kom je sodeloval v poslu nabave surovin. Tožnik ni vedel v kakšni povezavi je oseba J.J. s spornimi družbami. V primeru družbe A. d.o.o. pa iz tehtalnega lista izhaja, da je dobavo opravila družba E. d.o.o., račun pa je izdala družba A. d.o.o., kar tožnika ni nič motilo.

Sodišče ocenjuje, da bi se ob teh indicih, ki po presoji sodišča kažejo na nepravilnosti ali goljufijo izdajateljev računov, tožnik bil dolžan pozanimati o trgovcu, od katerega je kupil blago, da bi se prepričal o njegovi zanesljivost, in da je s tem opustil potrebno skrbnost, ki se zahteva od dobrega gospodarstvenika.5 Zato sodišče tudi ne sledi tožnikovim navedbam, da mu ni bilo treba preverjati poslovnih partnerjev oz. se pozanimati, kdo so njihovi pooblaščenci oz. zastopniki in kakšna so njihova pooblastila, oz. da je bil tožnik dolžan preverjati zgolj ID številke in TRR, kar naj bi tudi storil. Slednje pa tudi ne drži v celoti, saj je bila družba D. d.o.o. že v času poslovanja s tožnikom izbrisana iz registra zavezancev za DDV. Tudi po presoji sodišča ni običajno, da se tožnik ni pozanimal o dobavitelju odpadnega materiala, ko pa je hkrati kot zbiratelj odpadnega materiala vedel, da ima tudi po okoljevarstvenih predpisih dolžnost zagotavljanja poti in sledljivosti odpadnih surovin, pa je to skrbnost opustil. Glede na ugotovitve dejanskega stanja po povedanem izhaja, da tožnik ni kontaktiral z odgovornimi osebami spornih družb, niti z njihovimi pooblaščenci, kar tudi sam priznava, saj ni znal pojasniti vloge osebe osebe J.J. v teh poslih. V primeru družbe A. d.o.o. pa nesporno izhaja, da je surovine tožniku dobavila družba E. d.o.o., ki je navedena na tehtalnih listih. Glede računov je družba E. d.o.o. zahtevala, da jih izda družba A. d.o.o., ki pa tožniku ni ničesar dobavila, kar je tožnik vedel. Po presoji sodišča gre v ravnanjih tožnika v obravnavanem primeru za opustitev skrbnosti, ki se od dobrega trgovca lahko pričakuje in ne gre za situacijo, da bi tožnik odgovarjal za primanjkljaj v davčnih prihodkih, ki so ga povzročila goljufiva dejanja tretjih oseb, na katere ni mogel vplivati, kot želi prikazati tožnik6. Opredelitev ukrepov, ki jih je v posameznem primeru razumno zahtevati od davčnega zavezanca, ki želi uveljavljati pravico do odbitka DDV, da zagotovi, da njegove transakcije ne bodo del goljufije drugega trgovca, je odvisna od okoliščin posameznega primera7. Glede na okoliščine obravnavanega primera, kot so pojasnjene zgoraj, sodišče tudi ne sledi tožnikovim navedbam, da mu ni bilo treba vedeti s kom posluje in da je poslovanje tožnika vedno enako oz., da vedno neka fizična oseba pripelje blago, kdorkoli že to je in tej dobavi sledi izdaja računa.

Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnikovo poslovanje s spornimi družbami odstopalo od njegove običajne poslovne prakse. DDV po spornih računih znaša 62.447,57 EUR, kar tudi za tožnika predstavlja razmeroma visok znesek, kot pove tožnik tudi sam v pripravljalni vlogi 7. 6. 2013, čeprav obenem zatrjuje, da je šlo v zadevi (le) za posle drobnih odkupov in da ti posli niso v ničemer odstopali od običajne poslovne prakse v primerjavi z drugimi „drobnimi odkupi“ tožnika. Temu pa sodišče ne sledi, saj iz dejanskega stanja ne izhaja, da je šlo v zadevi za posel „drobnega odkupa“, kot je posel opisal tožnik oz. njegov računovodja v DIN. Davčni organ je primerjal poslovanje tožnika in drugih dobaviteljev, naključno izbranih izmed pravnih oseb, s katerimi je tožnik v spornem obdobju posloval. Gre za družbe G. d.o.o., I. d.o.o., H. d.o.o., M. d.o.o. in F. d.o.o. Slednje so tožniku dobavljale večje količine odpadnih surovin. Iz ugotovitev davčnega organa (strani 21 in 22 obrazložitve izpodbijane odločbe) izhaja, da so navedene družbe pravilno navedle na tehtalnih listih, da so odpadne surovine njihove, in da torej v teh primerih ni šlo za „drobni odkup“ ter so obstajali tudi evidenčni listi o ravnanju z odpadki, za razliko od zgoraj navedenega poslovanja z „MT“ družbami. Tožnik se v postopku pred sodiščem sklicuje tudi na druge primere dobave surovin, iz katerih naj bi izhajalo, da dobavitelji evidenčnih listov niso dobavili. S tem hoče prikazati, da ne gre za odstop od običajnega načina poslovanja tožnika, ter da to ni razlog za razlikovanje poslovanja med družbami A. d.o.o., B. d.o.o., C. d.o.o., D. d.o.o. in drugimi poslovnimi partnerji. Po presoji sodišča to ne drži, saj se računi, na katere se tožnik sklicuje, nanašajo na male samostojne podjetnike posameznike oz. fizične osebe in ne na pravne osebe in v večini primerov gre za manjše količine, na kar utemeljeno opozarja tudi tožena stranka. Zato sodišče ne sledi razlogom tožnika in jih kot pavšalne zavrača. Iz vsega navedenega izhaja, da so v obravnavanem primeru podane objektivne okoliščine, ki kažejo na to, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da so bile transakcije, glede katerih je uveljavljal pravico do odbitka, povezane z goljufijo. Zato tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV tudi po presoji sodišča ne gre, saj tožnik ne izpolnjuje 4. pogoja iz 15 točke obrazložitve te sodbe. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru tudi ne gre za situacijo, kot želi prikazati tožnik, da naj bi kot poslovni subjekt sprejel vse potrebne ukrepe, ki jih je od njega mogoče zahtevati, da bi zagotovil, da njegove transakcije niso del goljufije. V skladu s prakso SEU je pogoj, da se subjekti lahko zanesejo na zakonitost transakcij, ne da bi tvegali, da izgubijo pravico do odbitka vstopnega DDV le v primeru, če so sprejeli vse ukrepe, ki jih je od njih mogoče zahtevati, da zagotovijo, da njihove transakcije niso del goljufije8. Res je sicer, da Direktiva Sveta 2006/112 nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero davčni organ zavrne pravico do odbitka DDV, ker se davčni zavezanec ni prepričal, ali izdajatelj računa za blago, za katero se uveljavlja pravico do odbitka, ima status davčnega zavezanca in ali je imel blago na voljo ter ali ga je lahko dobavil in izpolnil vse obveznosti glede napovedi in plačila DDV. Vendar to velja le ob pogoju, da davčni zavezanec nima indicev, ki bi upravičeno kazali na nepravilnost ali goljufijo na strani tega izdajatelja,9 slednje pa v konkretnem primeru po povedanem ni izpolnjeno. V obravnavanem primeru so po presoji sodišča izkazani na strani tožnika konkretni indici, ki upravičeno kažejo na nepravilnosti na strani izdajateljev spornih računov, zato načelo nevtralnosti ne nasprotuje temu, da sodišče v tem sporu, upošteva tudi vse okoliščine obravnavanega primera10. Te je sodišče preverilo in ugotovilo, da obstajajo tako glede samega načina sklepanja poslov s spornimi subjekti, kot tudi glede njegove izvedbe. Po presoji sodišča izhaja iz vseh ugotovitev dejanskega stanja v obravnavani zadevi tudi, da gre tudi za neobičajno poslovanje tožnika. Druge okoliščine, ki jih navaja in dokazuje tožnik ob navedenih ugotovitvah, ne morejo prepričati o nasprotnem.

Po vpogledu upravnih spisov in na glavni obravnavi izvedenih dokazov sodišče pritrjuje presoji v davčnem postopku zbranih in izvedenih dokazov. Tudi v sodnem postopku izvedeni dokazi pravno relevantnega dejanskega stanja, ugotovljenega v davčnem postopku, ne spreminjajo. Podane pa tudi niso kršitve pravil postopka, ki jih zatrjuje tožnik. Tožeča stranka je bila v postopku seznanjena z vsemi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami in imela možnost, da se o njih izjavi. To velja tudi za vsebino v postopku danih izjav oseb, ki so po pooblastilu tožeče stranke sodelovale v postopku. V obrazložitvi davčnih odločb so navedena vsa v davčnem postopku ugotovljena dejstva ter tudi dokazi, na podlagi katerih so bila ugotovljena. Tožnik je bil seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami, ki vplivajo na odločitev. Tožnik je v postopku sodeloval, opravljena je bila javna glavna obravnava ter je tako tožnik imel možnost, da se o vsem izjasni.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, kot jih navaja sodišče, je sodišče tožbo na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje po drugem odstavku 7. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.