Jedro

Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je lahko predmet revizijske presoje le v okviru pritožbene in revizijske trditvene podlage.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je od tožencev s tožbo zahtevala plačilo zneska 5.699.842 SIT, kolikor bi morala plačati pokojni S. C. za nakup idealnega deleža 1/5 celote vl. št. 30 k. o... na podlagi pogodbe z dne 27.5.1996, sklenjene v M. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo iz revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijani sodbi očita, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, da so si ti razlogi v medsebojnem nasprotju (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) in da sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe ni presodilo navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP). Pri tem očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka meri predvsem na razloge sodbe sodišča prve stopnje. Pojasnjeno je sicer, zakaj naj bi pokojna C. tožnici prikrivala prodajo enega dela hiše tožencema, ni pa pojasnjeno, zakaj naj bi tajila prejetje denarja, ko je tožnica za prodajo zvedela. Tako ni pojasnjeno, zakaj je C. dosledno vsem, ki so jo o tem spraševali, govorila, da ji toženca kupnino dolgujeta.

Končno je to potrdila v zapisu izročilne pogodbe z dne 31.7.1997 - s tem pa je bila preklicana tudi izjava iz 2. člena prodajne pogodbe z dne 27.5.1996 o tem, da je od kupcev tožencev prejela celotno kupnino. Notarski zapis o izročilni pogodbi ima večjo dokazno vrednost od običajne prodajne pogodbe. C. je preklicala tudi potrdilo o prejetju kupnine z dne 13.9.1997 z izjavami, ki jih je dala tožnici in pričam. Potrdilo je preklicala celo v navzočnosti toženca. Zakaj kupnina, če bi bila res plačana, ni bila izročena pokojni C. v navzočnosti notarskega kandidata? Sodišče prve stopnje utemeljuje plačilo kupnine s potrdilom z dne 13.9.1997, pri čemer pa temu nasprotno ugotavlja, da je plačilo bilo izvršeno dne 27.5.1996. Če vsak dokaz posebej utemeljuje drugačen čas plačila kupnine, ne morejo skupno potrjevati, da je bila kupnina res plačana. Izpodbijana sodba se ni ravnala po določbi 8. člena ZPP, saj je posamezne dokaze presojala enako pomanjkljivo kot sodišče prve stopnje. K dejanskemu stanju, ugotovljenemu na prvi stopnji, je sodišče druge stopnje dodatno ugotovilo, da naj bi S. C. tajila prejetje kupnine iz zadrege, ker je tožnici obljubila, da ji bo prepustila svoje premoženje, a je del tega prodala. To novo odločilno dejstvo bi lahko sodišče druge stopnje ugotovilo le na pritožbeni obravnavi. Sicer pa sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene trditve, da notarski kandidat ni bil prisoten pri izročitvi kupnine, da se je kupnina izročila pred njegovim prihodom, čeprav se je vedelo da bo prišel in da so priče - posojilodajalci - pred njegovim prihodom izginile. Končno ni bila upoštevana pritožbena trditev, da se pokojna C. ni bala tožnice, temveč tožencev.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je po oceni revizijskega sodišča presodilo vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (360. člen ZPP). Ob tem mu ni mogoče očitati, da ne bi ravnalo po določbi 2. odstavka 350. člena ZPP (preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti). Ne glede na obseg in meje preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je prav glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pomembno in odločilno, kakšna je v tej smeri pritožbena trditvena podlaga. Sodišče prve stopnje je namreč korektno povzelo vse izvedene dokaze in v skladu z dokaznim bremenom pravdnih strank upoštevalo nasprotujoče si izpovedi in listine ter jih dokazno ocenilo. V okviru uporabe določbe 8. člena ZPP je navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in zakaj daje verodostojnost tistim dejstvom, ki potrjujejo v odgovoru na tožbo izražena stališča. Pritožba proti sodbi sodišča prve stopnje je bila vložena izključno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer je dan poudarek nekaterim dejstvom, ki naj bi jemala verodostojnost dokazom, ki potrjujejo stališče tožene stranke: denar za plačilo kupnine naj bi si toženca sposodila, pa ga nato relativno hitro vrnila pričam, ki naj bi istočasno bile navzoče pri izročitvi kupnine pokojnici, nato pa "izginile" pred prihodom notarke, ki je prišla overit podpis na pokojničini izjavi, da je prejela kupnino.

Revizijsko sodišče v tem obsegu ne sledi trditvi, izraženi v reviziji, da sodišče druge stopnje do navedenih pritožbenih navedb ni zavzelo stališča. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne in razumljive razloge, zaradi česar ni narobe, ko je pritožbeno sodišče ob njihovem preizkusu zapisalo, da "nima pomislekov in povzema prvostopne razloge kot pravilne".

Izpovedi prič, ki so potrdile izročitev kupnine, so bile ocenjene kot "skladne in dovolj prepričljive", pri tem pa je bilo poudarjeno, da je plačilo kupnine prodajalka potrdila ob podpisu pogodbe (člen 2 pogodbe z dne 27.5.1996) in nato še v lastni pisni izjavi z dne 13.9.1997. Ocena izpovedi prič, ki so podprle tožbene navedbe, da kupnina ni bila plačana in ocena zapisa v izročilni pogodbi z dne 31.7.1997 o odstopu terjatve v sodbah nižjih sodišč ni izostala.

Pojasnjeno je, da je bilo "morda ravnanje prodajalke protislovno, ko je na eni strani pisno potrdila prejem kupnine, na drugi strani pa tožnici in pričama J. in P. trdila nasprotno", istočasno pa je za navedeno protislovnost poiskana ustrezna razlaga v takratnem prodajalkinem položaju, ko je tožnici obljubila, da ji bo prepustila svoje premoženje, del tega premoženja pa je že prodala tožencema, od katerih pomoči je bila odvisna. V tem pogledu revizijsko sodišče ne najde v reviziji zatrjevane spremembe dejanskih ugotovitev ob sojenju na drugi stopnji.

Revizija sicer izpodbijani sodbi očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutne in relativne narave (339. člen ZPP), vendar vsebinsko izpodbija oceno izvedenih dokazov. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče obravnavati (3. odstavek 370. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče postopalo po določbi 378. člena ZPP in revizijo zavrnilo.