Jedro

Za odločitev o stroških postopka je zaradi umika tožbe nepomembno, kakšen razlog je tožeča stranka imela za umik tožbe. Le če bi tožeča stranka tožbo umaknila zaradi izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke, bi bila upravičena do povrnitve stroškov.

Ker o zadevi ni bilo in ne bo meritorno odločeno, ni mogoče reči, da so bili določeni stroški nepotrebni.

Sodišče je pravilno priznalo tudi potne stroške pooblaščenk tožene stranke. V postopkih za odvzem premoženja nezakonitega izvora odloča le Okrožno sodišče v Ljubljani. Toženca imata stalno prebivališče v Kopru, za zastopanje v tej pravdi pa sta pooblastila odvetnici iz Portoroža in Kopra, torej iz kraja svojega stalnega prebivališča oziroma kraja v njegovi bližini. Stranka ima pravico do proste izbire odvetnika, še posebej pa to velja v primeru, ko je stranka izbrala odvetnika iz kraja svojega prebivališča, zakonodajalec pa se je odločil, da bo za odločanje v sporih za odvzem premoženja nezakonitega izvora pristojno le eno sodišče, to je sodišče v Ljubljani. Ni stranka tista, ki je zaradi določitve pristojnosti sodišča v Ljubljani dolžna pooblastiti za zastopanje ravno odvetnika iz Ljubljane. Upravičena je, da si izbere odvetnika iz svojega kraja, potne stroške pooblaščenca za prihod na naroke v Ljubljano pa je treba šteti za potrebne stroške.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki 2 izreka spremeni tako, da se znesek 32.819,01 EUR nadomesti z zneskom 30.880,31 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1 izreka sklenilo, da se postopek ustavi. V točki 2 izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 32.819,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper 2. točko sklepa (odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka oziroma podredno stroške tožene stranke zniža na znesek, do katerega je upravičena po Odvetniški tarifi oziroma na znesek, ki je bil za pravdo dejansko potreben. Navaja, da je izrecno navedla, da tožbo umika zaradi upoštevanja odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-6/15-25, Up-33/15-34 in Up-1003/15-29 z dne 6.7.2018. Nesporno je, da v konkretnem primeru do izpolnitve zahtevka ni prišlo. Vendar takšne situacije, kot je v obravnavanem primeru, ZPP v 158. členu ne ureja. Zato stroškovna posledica za takšen primer ni na mestu, saj je imela tožeča stranka podlago za vložitev tožbe in vodenje pravde v zakonu in sicer v ZOPNI. Stroškovna posledica je v nasprotju z načelom poštenega sojenja (9. člen ZPP), zato ni prav, da bi morala tožeča stranka nositi vse stroške nasprotnih dveh strank, vključno s stroški izvedbe dokazov, ki sta jih toženca predlagala sama. Drži, da je pooblaščenka toženih strank odvetnica M. M. naknadno prevzela zastopanje obeh tožencev, vendar sodišče zato ne bi smelo priznati povečanja nagrade za 1.589,10 EUR, saj je za zastopanje po pooblaščenki odvetnici S. T. iz Kopra priznalo celotno nagrado za postopek in celotno nagrado za narok, kar je povsem neupravičeno glede na to, da je bilo priznano povečanje nagrade zaradi zastopanja obeh tožencev. Obema pooblaščenkama je priznalo tudi povečanje stroškov za 22% DDV, čeprav tožeča stranka ne razpolaga s podatkom, da bi bili navedeni odvetnici zavezanki za DDV. Priznani so bili tudi visoki potni stroški obeh pooblaščenk, čeprav se skladno z ustaljeno sodno prakso kot potrebni priznavajo le izdatki pooblaščencev, ki imajo sedež na delovnem območju sodišča. V konkretnem primeru sta imela namreč oba toženca možnost za zastopanje pooblastiti odvetnike iz območja Ljubljane, tako pa sta izbrala pooblaščenki iz svojega območja, česar nista utemeljila, zato morata sama nositi njune potne stroške. Tožeča stranka se pritožuje tudi proti stroškom izvedencev, tolmačev in prič, saj ne gre za stroške, ki bi bili za pravdo potrebni. Kot potrebni stroški se štejejo le tisti stroški, brez katerih ni mogoče opraviti dejanj obrambe tožene stranke. Kot takšnih pa ni mogoče šteti stroškov postavitve dveh izvedencev, tolmača in prič.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločilo skladno z določbo 1. odstavka 158. člena ZPP, ko je tožeči stranki naložilo v plačilo stroške tožene stranke. Za odločitev o stroških postopka je zaradi umika tožbe nepomembno, kakšen razlog je tožeča stranka imela za umik tožbe. Le če bi tožeča stranka tožbo umaknila zaradi izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke, bi bila upravičena do povrnitve stroškov. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem pogledu pravilna, očitki tožeče stranke o nepoštenem sojenju pa niso utemeljeni.

6. Prav tako se ni mogoče strinjati s pritožbo, da so bili stroški, ki so nastali z izvedbo dokazov, ki jih je predlagala tožena stranka, nepotrebni. Ker o zadevi ni bilo in ne bo meritorno odločeno, ni mogoče reči, da so bili določeni stroški nepotrebni. Zato jih je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno priznalo.

7. Utemeljeno je priznalo tudi davek na dodano vrednost od opravljene storitve, saj sta obe odvetnici zavezanki za DDV, kot izhaja že iz njunih navedb na stroškovniku, to dejstvo pa je razvidno tudi iz Imenika zavezancev za DDV, Ministrstva za finance, Finančne uprave RS, ki je prosto dostopen na svetovnem spletu.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno priznalo tudi potne stroške njenih pooblaščenk. V postopkih za odvzem premoženja nezakonitega izvora odloča le Okrožno sodišče v Ljubljani (4. odst. 7. člena Zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora - ZOPNI1). Toženca imata stalno prebivališče v Kopru, za zastopanje v tej pravdi pa sta pooblastila odvetnici iz Portoroža in Kopra, torej iz kraja svojega stalnega prebivališča oziroma kraja v njegovi bližini. Pritožbeno sodišče meni, da ima stranka pravico do proste izbire odvetnika, še posebej pa to velja v primeru, ko je stranka izbrala odvetnika iz kraja svojega prebivališča, zakonodajalec pa se je odločil, da bo za odločanje v sporih za odvzem premoženja nezakonitega izvora pristojno le eno sodišče, to je sodišče v Ljubljani. Ni stranka tista, ki je zaradi določitve pristojnosti sodišča v Ljubljani dolžna pooblastiti za zastopanje ravno odvetnika iz Ljubljane. Upravičena je, da si izbere odvetnika iz svojega kraja, potne stroške pooblaščenca za prihod na naroke v Ljubljano pa je treba šteti za potrebne stroške v smislu določbe 155. člena ZPP. Sodna praksa višjega sodišča pa glede tega vprašanja sicer ni enotna in usklajena.

9. Stranka ima pravico, da za zastopanje pooblasti tudi več odvetnikov hkrati ali sprva pooblasti enega, kasneje pa izbere drugega. Vendar pa je kot njen potreben strošek v smislu določbe 155. člena ZPP šteti le eno nagrado za postopek, ne pa večih nagrad za postopek. Pritožba tožeče stranke utemeljeno navaja, da je sodišče toženi stranki neupravičeno priznalo tudi povečanje nagrade zaradi zastopanja večih strank v znesku 1.589,10 EUR, saj je vsak od tožencev upravičen le do ene nagrade za postopek, sodišče prve stopnje pa je vsakemu od tožencev priznalo po eno nagrado za postopek (skupaj dve nagradi za postopek), dodatno pa še povečanje nagrade zaradi zastopanja večih strank. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep o stroških spremenilo tako, da je znesek stroškov, ki jih je priznalo sodišče prve stopnje, znižalo za znesek povečanja nagrade v višini 1.589,10 EUR in pripadajoči DDV od te nagrade 349,60 EUR, skupaj za znesek 1.938,70 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Pravilen skupen znesek priznanih stroškov tako znaša 30.880,31 EUR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v točki 2 izreka spremenilo tako, da je znesek 32.819,01 EUR nadomestilo z zneskom 30.880,31 EUR.

10. V ostalem delu pa je pritožba tožeče stranke neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka je uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP), stroški tožene stranke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur.l. RS, št. 91/2011