Jedro

V tožbi tožnica trdi, da objekt, tak kot je danes, stoji že več kot 40 let. Organ druge stopnje sicer pravilno ugotavlja, da predmet tega postopka ni planinski stan, ki je stal na mestu današnjega počitniškega objekta, vendar ta ugotovitev sama po sebi ne zadošča za sklep, da počitniški objekt ni obstajal že pred 31. 12. 1967, kar tožnica po vsebini uveljavlja že ves čas postopka, upravna organa pa se do tega vprašanja nista opredelila, saj je ostalo popolnoma neugotovljeno dejansko stanje o bistveni okoliščini, to je, ali je bil objekt grajen pred navedenim datumom in ali je bila pred navedenim datumom spremenjena tudi njegova namembnost.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-3277/2010 z dne 8. 8. 2011 se odpravi in se zadeva vrne Inšpektoratu RS za promet, energetiko in prostor v ponovni postopek.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje počitniškega objekta na parc. št. 1660/2 k. o. …. V 1. točki izreka ji je naložila, da takoj po prejemu odločbe ustavi njegovo nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da mora objekt odstraniti v roku dveh mesecev po prejemu te odločbe, sicer bo to v skladu s 3. točko izreka storilo pooblaščeno podjetje v izvršilnem postopku. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnica na zaslišanju 31. 3. 2011 in 30. 5. 2011 med drugim povedala, da sta z možem objekt kupila leta 1974, da je prejšnji lastnik že pred tem sam obnovil streho, z možem pa sta preuredila notranjost objekta, vgradila okna in vrata ter prizidala dimnik. Organ prve stopnje ugotavlja, da je objekt, ki je predmet tega inšpekcijskega postopka, že obravnavala urbanistična inšpekcija, ki je tožnici izdala odločbo o ustavitvi del št. 350-16/81 z dne 3. 8. 1981, in da je v času gradnje počitniškega objekta veljal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), na podlagi katerega bi moral investitor za legalno postavitev objektov pridobiti lokacijsko in gradbeno dovoljenje, ki pa nista bili izdani.

Tudi v 4. členu akta o legalizaciji za Občino Bohinj je objekt pod zaporedno številko … naveden kot objekt, ki ga ni mogoče legalizirati. Ker gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, gre za nelegalno gradnjo. Iz uvoda odločbe je še razvidno, da je upravni organ z aktom o legalizaciji poimenoval Uredbo o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora na območju Triglavskega narodnega parka v Občini Bohinj (Uradni list RS, št. 119/02, v nadaljevanju Uredba).

Drugostopenjski upravni organ je tožničino pritožbo zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je v času gradnje obravnavanega objekta veljal Zakon o urbanističnem planiranju, ki je obveznost investitorja, da za graditev objektov pridobi lokacijsko dovoljenje, določal v 17. členu, nadalje pa je obveznost pridobivanja ustreznega upravnega dovoljenja za gradnjo določal ZUN, za dela in objekte iz 51. člena pa le priglasitev del. Obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja določa tudi ZGO-1, tožnica pa ustreznega dovoljenja za gradnjo ni pridobila.

Pritožbene navedbe, da je planinski stan stal, še preden ga je tožnica kupila, zavrača med drugim s pojasnilom, da na tem mestu prvotno stoječi planinski stan ni predmet tega postopka, ker se obravnava objekt, ki je popolnoma drugačen in se šteje za novogradnjo. Poleg tega je namen bivanja v pastirskem stanu in počitniški hišici drugačen, saj je pastirski stan povezan s pašnjo živine, počitniški objekt pa služi za oddih.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da objekt, tak kot je, stoji že več kot 40 let, zanj pa naj bi pok. prodajalec A.A. dobil odobritev na takratni Občini Radovljica. Oporeka ugotovitvam, da je bil obravnavani objekt v času nakupa planinski stan, namenjen za pašnjo živine. Trdi, da gre za isti objekt, kakršnega je kupila, le da je malo bolje vzdrževan, sicer bi se podrl. Navaja, da odločbe urbanističnega inšpektorja iz leta 1981 ne pozna, da je ni prejela, kar je inšpektorju tudi povedala. Nasprotuje tudi sklicevanju na Uredbo, saj pri uvrstitvi njenega objekta med objekte, ki jih ni mogoče legalizirati, mogoča pa je vzpostavitev prvotnega stanja, ni sodelovala. Poleg tega v času, ko je objekt kupila, Vogar ni bil v Triglavskem narodnem parku. Zato meni, da ZGO-1 ne more veljati za 40 let nazaj.

Ne strinja se niti s stališčem organa druge stopnje, da legalen nakup nepremičnine, uradno dodeljena hišna številka in odmerjena parcela s počitniško hišico, vpis v zemljiško knjigo, plačilo davkov in prispevkov ter turistične takse ni pravno pomembno. Zavajajoč naj bi bil tudi poziv vsem „vikendašem“ naj plačajo depozit za legalizacijo, ki jo je sama plačala, ker ji je referentka na takratni občini tako prigovarjala, češ da nimajo spremenjene namembnosti. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo meritorno odloči ali podrejeno, vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor med drugim odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani (152. člen ZGO-1).

Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, se je tožnica že v postopku na prvi stopnji sklicevala na 197. člena ZGO-1, ki v 1. točki prvega odstavka določa, da se šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. 12. 1967, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila /.../. Po 197. členu ZGO-1 se torej pod določenimi pogoji šteje, da imajo stavbe, zgrajene pred 31. 12. 1967, uporabno (in s tem tudi gradbeno) dovoljenje po samem zakonu ter jih zato ni mogoče šteti za nelegalne gradnje.

Tudi v tožbi tožnica trdi, da objekt, tak kot je danes, stoji že več kot 40 let. Organ druge stopnje sicer pravilno ugotavlja, da predmet tega postopka ni planinski stan, ki je stal na mestu današnjega počitniškega objekta, vendar ta ugotovitev sama po sebi ne zadošča za sklep, da počitniški objekt ni obstajal že pred 31. 12. 1967, kar tožnica po vsebini uveljavlja že ves čas postopka, upravna organa pa se do tega vprašanja nista opredelila, saj je ostalo popolnoma neugotovljeno dejansko stanje o bistveni okoliščini, to je, ali je bil objekt grajen pred navedenim datumom in ali je bila pred navedenim datumom spremenjena tudi njegova namembnost. Upravni organ prve stopnje namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v času gradnje veljal ZUN, a ne pojasni, na podlagi česa je ugotovil, da je bil objekt grajen leta 1984 ali kasneje, tj. v času veljavnosti omenjenega ZUN. Te pomanjkljivosti tudi organ druge stopnje ni odpravil. Poleg tega navaja celo drugače kot organ prve stopnje, saj ugotavlja, da je v času gradnje veljal drug zakon, tj. Zakon o urbanističnem planiranju (ki je bil uveljavljen leta 1967).

Prvostopenjski organ se sicer sklicuje tudi na odločbo urbanistične inšpekcije iz leta 1981, vendar ne navaja, da bi iz te odločbe izhajalo, kdaj je bil objekt grajen. Poleg tega tožnica trdi, da te odločbe ni prejela in da za ta postopek ni vedela, drugostopenjski organ pa se do enakega pritožbenega ugovora ni opredelil. Ugotovitev, da je objekt nelegalna gradnja, je oprl le na okoliščino, da je obravnavani objekt naveden tudi v Uredbi (št. elaborata 109/VII -2002) kot objekt, ki je uvrščen med posege, ki jih ni mogoče legalizirati, možna pa je vzpostavitev v prejšnje stanje.

Tako je ostalo neugotovljeno dejansko stanje o bistveni okoliščini, to je, kdaj so bili posegi, za katere bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje, storjeni oz., ali je bil objekt zgrajen in njegova namembnost spremenjena pred 31. 12. 1967. Glede na 197. člen ZGO-1 je namreč kljub temu, da je obravnavani objekt naveden v Uredbi, treba ugotoviti, ali je bil zgrajen pred 31. 12. 1967, in kasneje ni bil predmet gradbenih posegov ali spremembe namembnosti, za katere bi moral investitor pridobiti upravno dovoljenje.

Glede na navedeno je sodišče zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja tožbi ugodilo, odločbo odpravilo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V njem bo moral upravni organ po dopolnjenem ugotovitvenem postopku ugotoviti, kdaj je bil obravnavani objekt zgrajen oziroma, kdaj je prišlo do gradnje, za katero je bilo potrebno gradbeno dovoljenje, in kdaj je bila spremenjena njegova namembnost, ter po tako ugotovljenem dejanskem stanju presoditi utemeljenost tožničinih navedb o uporabnem dovoljenju po 197. členu ZGO-1. Sodišče pa glede na tožbene navedbe pojasnjuje še, da ZGO-1 ne daje podlage za širitev fikcije legalnosti na morebitne nadaljnje posege na objektu, do katerih je prišlo po 31. 12. 1967. Če je bila po tem datumu rekonstrukcija na takem objektu ali sprememba njegove namembnosti opravljena brez gradbenega dovoljenja, čeprav je bilo gradbeno dovoljenje predpisano, gre za nelegalno gradnjo, ne glede na legalnost njegovega nakupa, dodelitve hišne številke ali plačila davkov in prispevkov.