Jedro

Zmotno je stališče upnika, da sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju po razveljavitvi sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 6. 11. 2013 v delu, v katerem je bilo odločeno o delni ustavitvi postopa (I. točka izreka), ne bi smelo ustaviti postopa v večjem obsegu, kakor je to storilo v razveljavljenem delu sklepa z dne 6. 11. 2013. Prepoved reformatio in peius namreč velja samo za pritožbeno sodišče, ko spreminja sodbo sodišča prve stopnje. Prepoved pa ne velja za odločitev sodišča prve stopnje, ki jo sprejme v ponovljenem postopku. Če je sodna odločba v pritožbenemu postopku razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču v novo sojenje, ta prepoved preneha.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek glasi: „I. Zaradi delnega plačila v skupnem znesku 6.997,47 EUR (6.137,47 EUR in 860,00 EUR) se izvršilni postopek ustavi glede: - izvršilnih stroškov po sklepu In 31/2009 z dne 18. 3. 2009 v višini 132,29 EUR; - zakonskih zamudnih obresti od glavnice 2.503,75 EUR (prej 600.000,00 SIT) za čas od 1. 1. 2002 do prenehanja obveznosti v višini 2.503,75 EUR; - zakonskih zamudnih obresti od glavnice 803,10 EUR (prej 192.457,21 SIT) za čas od 5. 7. 2006 do 25. 1. 2012 v višini 469,02 EUR in od preostale glavnice pravdnih stroškov 274,44 EUR od 26. 1. 2012 do 13. 2. 2012 v višini 1,28 EUR; - glavnice v znesku 2.503,75 EUR (prej 600.000,00 SIT); - glavnice v znesku 803,10 EUR (prej 192.457,21 SIT): - dela nadaljnjih izvršilnih stroškov, odmerjenih po sklepu sodišča prve stopnje z dne 6. 11. 2013 v višini 584,28 EUR.

II. Dolžnik je dolžan upniku, ob neplačanem delu nadaljnjih izvršilnih stroškov po sklepu z dne 6. 11. 2013 v višini v znesku 333,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2013 dalje do plačila, povrniti še nadaljnje izvršilne stroške v višini 258,03 EUR v roku 8 dni od vročitve sklepa sodišča prve stopnje, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. Dolžnik mora upniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 17,97 EUR v roku 8 dni od vročitve sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom v I. točki izreka zaradi delnega plačila v skupnem znesku 7.190,16 EUR (6.330,16 EUR in 860,00 EUR) izvršilni postopek ustavilo glede: - izvršilnih stroškov po sklepu o izvršbi In 31/2009 z dne 18. 3. 2009 v višini 132,39 EUR; - zakonskih zamudnih obresti od glavnice 2.503,75 EUR (prej 600.000,00 SIT) za čas od 1. 1. 2002 do 22. 5. 2007 v višini 2.503,75 EUR in od glavnice 803,10 EUR ( prej 192.457,21 EUR) za čas od 7. 5. 2006 do 25. 1. 2012 v višini 468,75 EUR (skupaj 2.972,50 EUR); - glavnice v znesku 3.306,85 EUR; - dela nadaljnjih stroškov v višini 778,42 EUR. Odločilo je še, da mora dolžnik upniku v roku 8 dni od prejema prvostopenjskega sklepa upniku povrniti nadaljnje izvršilne stroške v višini 404,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Poudarja, da iz obrazložitve sklepa ni mogoče preizkusiti, na kaj naj bi se nanašala terjatev upnice S.Č. iz postopka Okrajnega sodišča v Mariboru In 105/2009. Sodišče v izpodbijanem sklepu, kljub upnikovem ponavljajočem opozarjanju, da mu ni znano, kolikšna je terjatev navedene upnice po sklepu o izvršbi iz omenjenega postopka, ponovno navaja le, kolikšna naj bi bila terjatev upnice po izvršilnem naslovu, ne pa tudi na podlagi pravnomočnega sklepa o dovolitvi izvršbe iz tega izvršilnega naslova. Zato prvostopenjskega sklepa ponovno ni mogoče preizkusiti in uveljavlja bistveno kršitev določb postopa iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno in skladno z 288. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) opravilo obračuna obveznosti, saj je najprej vračunalo glavnico stroškov po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 18. 3. 2009 v višini 132,29 EUR, ne pa tudi zakonskih zamudnih obresti od teh stroškov. Prav tako napačno naj bi vračunalo višino zakonskih zamudnimi obrestmi od glavnice v znesku 2.503,75 EUR, ki naj bi po navedbi sodišča za čas od 1. 1. 2002 do 22. 5. 2007 predstavljale znesek 2.503,75 EUR. Po priloženem obračunu zakonskih zamudnih obrestmi namreč za to obdobje te predstavljajo znesek 2.705,27 EUR in ne 2.503,75 EUR. Sodišče pa ne more limitirati tega zneska na dvakratnih glavnice, glede na to, da so obresti pričele teči po 1. 1. 2002 (odločba Ustavnega sodišča RS Up 699/05 z dne 5. 7. 2002). Opozarja še, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi ves čas navaja, da gre za izračun obresti od 1. 1. 2012 do 5. 7. 2007, torej retroaktivno, kar seveda ne more predstavljati zapadlosti in teka zamudnih obresti. Napačno pa je sodišče obračunalo tudi nadaljnje izvršilne stroške v višini 778,42 EUR, saj jih je obračunalo kot zadnje, moralo pa bi jih vračunati v drugem vrstnem redu, takoj za obrestmi od stroškov izterjevane terjatve. Graja še kršitev reformatio in peius. Ta naj bi bila storjena s tem, ko je s sklepom z dne 6. 11. 2013 sodišče prve stopnje delno ustavilo izvršbo, ki jo je nadaljevalo za znesek glavnice 1.012,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini izračuna na dan izdaje sklepa 1.166,72 EUR ter nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 917,62 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka 6 sklepa). V sedmem odstavku sedaj izpodbijanega sklepa pa nadaljuje izvršbo v manjšem obsegu, kot v predhodnem sklepu, saj jo nadaljuje zgolj za znesek še preostalih nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 404,84 EUR. Upnik sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, dolžniku pa naloži povrnitev priglašenih nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru utemeljenosti pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

5. S sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1341/2014 z dne 19. 2. 2014 je bil zaradi pomanjkanja razlogov o relevantnih dejstvih v I. točki izreka razveljavljen sklep Okrajnega sodišča v Mariboru In 31/2009 z dne 6. 11. 2013, torej v odločitvi o delni ustavitvi postopka zaradi delnega plačila. Medtem ko odločitev o nadaljnjih izvršilnih stroških v znesku 917,60 EUR, sprejeta v II. točki sklepa sodišča prve stopnje z dne 6. 11. 2013, v pritožbi ni bila izpodbijana in je s potekom pritožbenega roka že postala pravnomočna.

6. Zmotno je stališče upnika, da sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju po razveljavitvi sklepa prvostopenjskega sodišča z dne 6. 11. 2013 v delu, v katerem je bilo odločeno o delni ustavitvi postopa (I. točka izreka), ne bi smelo ustaviti postopa v večjem obsegu, kakor je to storilo v razveljavljenem delu sklepa z dne 6. 11. 2013. Prepoved reformatio in peius namreč velja samo za pritožbeno sodišče, ko spreminja sodbo sodišča prve stopnje.

Prepoved pa ne velja za odločitev sodišča prve stopnje, ki jo sprejme v ponovljenem postopku. Če je sodna odločba v pritožbenemu postopku razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču v novo sojenje, ta prepoved preneha.(1) V obravnavanem primeru je bil širši obseg ustavitve postopka zaradi plačila pri ponovni odločitvi posledica pravilnega upoštevanja pravila, da zapadle pa neplačane obresti v skladu z določbo 1060. člena OZ in odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04, prenehajo teči, ko so dosegle glavnico, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Upnik v pritožbi zmotno ocenjuje, da bi bil upravičen do zakonskih zamudnih obresti od glavnice 2.503,75 EUR v višini, kot so natekle od 1. 1. 2002 do 22. 5. 2007, torej v znesku 2.705,27 EUR in ne zgolj v znesku enakem glavnici - 2.503,75 EUR. Z dnem uveljavitve OZ (1.1.2002) je začelo veljati pravilo ne ultra alterum tantum. V 376. člen je namreč OZ določal, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, in ne plačanih obresti doseže glavnico. Glede na umestitev te določbe v odsek, ki je vseboval splošna pravila o obrestih, torej pravila, ki veljajo tako za pogodbene kot za zamudne obresti, je prevladalo stališče, da ta zakonska določba velja tudi za zamudne obresti (tako stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-300/04). Tudi zamudne obresti so tako v času veljavnosti omenjenega zakonskega določila prenehale teči, ko je vsota zapadlih, in ne plačanih zamudnih obresti dosegla glavnico. Z uveljavitvijo OZ-A, dne 22.5.2007, je bil 376. člen OZ črtan, načelo ne ultra alterum tantum pa umeščeno v nov 382. a člen in omejeno le za pogodbene obresti. Ker so zapadle in neplačane zamudne obresti od glavnice v znesku 2.503,75 EUR še v času veljavnosti 376. člena OZ dosegle glavnico, so torej ob tem po samem zakonu prenehale teči in jih tudi odprava pravila ne ultra alterum tantum za zamudne obresti z OZ-A ne bi mogla znova spraviti v tek. Zato je upnik ob glavnici v znesku 2.503,75 EUR, upravičen do zakonskih zamudnih obresti od te glavnice v enakem znesku, 2.503,75 EUR. Zmoten zapis sodišča prve stopnje, da so zakonske zamudne obresti obračunane od 1. 1. 2012 (namesto pravilno 1. 1. 2002) do 22.5.2007 predstavlja zgolj napako v zapisovanju številk, ki na pravilnost obračuna obresti in materialnopravno pravilnost odločitve v ničemer ni vplivala.

8. Tokratna pritožbena graja o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih in posledično podani bistveni kršitvi določb postopa iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sklep mogoče preizkusiti, tudi v delu ugotavljanja obsega terjatve upnice S.Č. v izvršilnem postopku Okrajnega sodišča v Mariboru In 105/2009. V izvršilnem postopku upnice S.Č. In 105/2009 zoper dolžnika I.B. je bil izdan sklep o rubežu terjatve, ki jo v predmetnem izvršilnem postopku upnik I.B. uveljavlja zoper dolžnika I.Č. Posledično je bil dolžnik I.Č. izterjevano terjatev dolžan poplačati upnici S.Č. do višine njene terjatve iz izvršilnega postopka In 105/2009, v preostanku pa upniku tega izvršilnega postopka I.B. Terjatev upnice S.Č. po vpogledu v izvršilni spis Okrajnega sodišča v Mariboru In 105/2009, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, predstavlja: - glavnico v višini 3.635,28 EUR (prej 871.160,40 SIT) (sodišče prve stopnje je napačno zapisalo 3.635,38 EUR); - zakonske zamudne obresti od navedene glavnice za čas od 5. 7. 2006 do 25. 1. 2012 (trenutek plačila) v znesku 2.123,05 EUR(2) (sodišče prve stopnje je izračunalo 2.121,80 EUR); - izvršilne stroške v znesku 140,51 EUR z zakonskimi zamudne obresti v skupni višini 186,29 EUR (namesto izračunanih 186,25) in nadaljnje izvršilne stroške postopka v znesku 191,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v skupni višini 192,85 EUR (namesto izračunanih 192,80 EUR). Dolžnik I.Č. je bil tako upnici S.Č. dolžan plačati terjatev, ki je na dan plačila 25. 1. 2012 skupno znašala 6.137,47 EUR, višjega plačila dolžnik I.Č. upnici S.Č. ni bil dolžan plačati, saj to presega višino njene terjatve, zato presežka ni mogoče upoštevati kot plačila v predmetnem izvršilnem postopku. Preostanek dolga do I.B. (kar presega 6.137,47 EUR) je bil dolžnik I.Č. dolžan plačati I.B. 9. Sodišče prve stopnje je pri opravljenem obračunu terjatve zaradi delnega plačila upoštevalo napačen znesek plačila dne 25. 1. 2012 v višini 6.330,16 EUR namesto 6.137,47 EUR, ob plačilu še 860,00 EUR dne 13. 2. 2012. Prav tako ni ustrezno upoštevalo, da celotna terjatev, ki je obstajala v času plačila dne 25. 1. 2012 s tem plačilom ni bila poravnana, ampak je bil del neporavnan do plačila v višini 860,00 EUR dne 13. 2. 2012. Ob tem pa je dodati, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo program Vrhovnega sodišča RS za izračun zamudnih obresti, saj je kot dan zapadlosti vpisalo datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti, zato v vsakem izmed izračunov obresti za začetni dan te niso obračunane. Ob pravilnem upoštevanju navedenega sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je s plačilom upnici S.Č. v višini 6.137,47 EUR (ne 6.330,16 EUR) dne 25. 1. 2012 in upniku I.B. v višini 860,00 EUR dne 13. 2. 2012, skupno torej 6.997,47 EUR, terjatev upnika poplačala v naslednjem vrstnem redu:

10. S plačilom 6.137,47 EUR dne 25. 1. 2012: - izvršilni stroški v znesku 132,29 EUR (ne 132,39 EUR kot zmotno zapiše in obračuna sodišče prve stopnje) po pravnomočnem in izvršljivem sklepu o izvršbi, medtem ko zakonskih zamudnih obresti od stroškov izvršilnega predloga upnik v njem ni zahteval in mu s sklepom o izvršbi tudi niso bile prisojene, zato v nasprotju s prizadevanji pritožbe upniku tudi ne pripadajo; - zakonske zamudne obresti od glavnice v znesku 2.503,75 EUR za čas od 1. 1. 2002 do prenehanja obveznosti zaradi načela ne ultra alterum tantum, v višini 2.503,75 EUR; - zakonske zamudne obresti od glavnice - pravdnih stroškov v znesku 803,10 EUR (192.457,21 SIT) za čas od 5. 7. 2006 do 25. 1. 2012 v višini 469,02 EUR (ne pa prvostopenjsko zmotno obračunanih od 7. 5. 2006 do 25. 1. 2012, v višini 489,75 EUR); - glavnica v znesku 2.503,75 EUR; - glavnica pravdnih stroškov v znesku 528,66 EUR (od 803,10 EUR).

S plačilom 860,00 EUR dne 13. 2. 2012 pa so se poplačale: - zakonske zamudne obresti od preostale glavnice - pravdnih stroškov v znesku 274,44 EUR (od skupno 803,10 EUR) za čas od 26. 1. 2012 do 13. 2. 2012 v višini 1,28 EUR; - preostala glavnica pravdnih stroškov 274,44 EUR.

Po opravljenem izračunu po delnih plačilih je bila s plačilom dne 13. 2. 2012 obstoječa terjatev upnika v celoti poravnava, dolžnik jo je celo preplačal in njegovo preplačilo znaša 584,28 EUR.

11. Dolžnikova obveznost plačila nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 917,60 EUR pa je nastala šele s sklepom sodišča prve stopnje z dne 6. 11. 2013, s katerim mu je bilo v II. točki izreka naloženo plačilo teh stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker ta obveznost v trenutku delnih plačil (25. 1. 2012 in 13. 2. 2012) še ni obstajala je sodišče prve stopnje v okviru vrstnega reda vračunavanja po 288. členu OZ ni moglo upoštevati. Iz zneska preplačila se tako poplačajo upnikovi nadaljnji stroški postopka v znesku 584,28 EUR, medtem ko razlika do 917,60 EUR, torej znesek 333,32 EUR še ni bil plačan, zato za ta znesek od poteka 8 dnevnega roka od vročitve sklepa sodišča prve stopnje z dne 6. 11. 2013 dolžniku, tečejo še zakonske zamudne obresti.(3)

12. Sodišče druge stopnje v okviru uradnega pritožbenega preizkusa ugotavlja bistveno kršitev določb postopka iz 12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ker je bilo o stroških izvršilnega postopka pred sodiščem prve stopnje do vključno vloge z dne 22. 3. 2013 s pripadajočim DDV- jem in stroških za delo cenilca v znesku 406,78 EUR že odločeno s pravnomočno II. točko izreka sklepom sodišča prve stopnje z dne 6. 11. 2013, zato sodišče prve stopnje o njih ne bi smelo ponovno odločati. Kot o nadaljnjih stroških izvršilnega postopka je lahko odločalo le o stroških, o katerih v postopku še ni bilo (pravnomočno) odločeno in to so stroški, ki so nastali kasneje in ki s pritožbo niso grajani, in sicer: stroški postopka za sestavo pritožbe z dne 15. 11. 2013 v višini 84,60 EUR, za sestavo vloge z dne 15. 9. 2014 v višini 63,45 EUR in vloge z dne 15. 6. 2015 v višini 63,45 EUR, ki skupno s pripadajočim 22 % DDV znašajo 258,03 EUR in jih je bil dolžnik dolžan povrniti upniku v roku 8 dni od prejema sklepa sodišča prve stopnje, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

13. Dolžnik tako upniku v predmetnem izvršilnem postopku še vedno dolguje nadaljnje stroške izvršilnega postopka (po sklepu sodišča prve stopnje z dne 6. 11. 2013) v znesku 333,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2013 dalje do plačila in 258,03 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, o katerih je bilo odločeno s sedaj izpodbijanim sklepom sodišča prve stopnje, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega roka po vročitvi sklepa sodišča prve stopnje dolžniku.

14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ delno ugodilo pritožbi upnika in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka.

15. Upnik je s pritožbo delno uspel, v višini 186,51 EUR, medtem ko se je zavzemal za nadaljevanje izvršbe v znesku 2.084,34 EUR, kot je izhajal iz obrazložitve razveljavljene prvostopenjske odločitve z dne 6. 11. 2013, zato je njegov uspeh le 8,94 %. O stroških njegove pritožbe je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP, 155. členom ZPP, 15. členom ZIZ in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Kot potrebne mu je priznalo naslednje priglašene stroške: nagrado za pritožbo v višini 300 točk v znesku 137,70 EUR in 22 % DDV v znesku 30,29 EUR ter sodno takso za pritožbo v znesku 33,00 EUR. Skupaj znašajo pritožbeni stroški upnikov 200,99 EUR in jih je upoštevaje uspeh upnikove pritožbe 8,94 % dolžnik dolžan upniku povrniti v znesku 17,97 EUR v roku 8 dni od vročitve sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do prenehanja obveznosti.

Op. št. (1) : Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu I Ips 278/2012 z dne 3. 7. 2014 in v sodbi II Ips 690/1995 z dne 28. 5. 1997. Op. št. (2) : Pri izračunih zakonskih zamudnih obresti je sodišče prve stopnje v program Vrhovnega sodišča RS za izračun zamudnih obresti, kjer se kot začetni datum vpiše dan zapadlosti terjatve, vpisalo datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti, zato v vsakem izmed izračunov obresti za začetni dan te niso obračunane.

Op. št. (3) : Vročitev tega sklepa dolžniku je bila opravljena dne 7. 11. 2013 (vročilnica pripeta list. št. 189), 8 dnevni rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti je potekel dne 15. 11. 2013, zato za neplačan znesek stroškov od 16. 11. 2013 dalje tečejo zakonske zamudne obresti.