Jedro

Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je glede odločitve o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Izrek

Predlog za dopustitev revizije zoper odločitev o tožbenem zahtevku po tožbi se zavrže, zoper odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi pa zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi, da je toženka dolžna tožnikoma prepustiti parcelo št. 23/7 k. o. ... prosto oseb in stvari ter se vzdržati nadaljnje uporabe boksa s svojimi ali drugimi avtomobili. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da se ugotovi, da obstaja osebna služnost (užitka oziroma rabe) na parceli št. 23/7 k. o. ... v korist toženke. Odločilo je tudi o stroških postopka. Odločitev je oprlo na določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), saj Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih osebnih služnosti ni urejal. Na podlagi ODZ pa je bilo mogoče priposestvovati tako stvarne kot osebne služnosti (paragraf 480 ODZ), za kar je bila potrebna pristna, pravična in poštena posest (paragrafi od 1452 do 1477 ODZ). Obrazložilo je, da je bila toženka že leta 1985 v slabi veri, saj je že takrat vedela, da si parkirni prostor lastijo stanovalci R. in da je njena uporaba vsaj sporna, če že ne neupravičena. Toženka je zatrjevala, da je V. G. garažni boks predal v uporabo D. S., zato je eventualno zgolj slednji pridobil osebno služnost. Osebne služnosti pa niso prenosljive, zato je le-ta s smrtjo D. S. prenehala. Tudi če bi sodišče štelo za verodostojno toženkino izjavo, da je pridobila osebno služnost neposredno od G., so njene navedbe pomanjkljive, saj ni pojasnila, na kakšni pravni podlagi pa je G. imel garažni boks v posesti in uporabi, zato sodišče ni moglo ugotoviti, ali je sploh imel pravico razpolaganja. Sodišče je tako zaključilo, da toženkina posest ni bila pristna in poštena. Ker torej toženka ni uspela izkazati upravičenja do posesti (92. člen Stvarnopravnega zakonika), tožnika kot solastnika sporne nepremičnine pa sta bila od njene uporabe izključena, je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da ne sledi izpovedbi toženke, da je neposredno od V. G. pridobila pravico uporabe parkirnega boksa, zato, ker že glede na njene navedbe (ki jih je v teku postopka spreminjala glede na potrebe pravde) in njeno izpoved (da je vozniški izpit opravila leta 1976, k D. S. pa se je preselila šele leto pred tem) izhaja, da toženka in D. S. nista skupaj pridobila osebne služnosti. Zaradi navedenega je tudi ocenilo, da zaslišanje prič A. G. in M. B. o dogovoru, sklenjenem med D. S. in V. G., ne bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga predlog za dopustitev revizije in postavlja dve vprašanji: (1) ali je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji pravilno uporabljeno materialno pravo glede nastanka služnosti po paragrafu 479 ODZ v povezavi s paragrafi 1460, 1461, 309, 316 in 326 ODZ; in (2) ali je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki bi izpovedale o tem, da je V. G., ki je parkirni boks zgradil, tudi toženki osebno dovolil uporabo parkirnega boksa.

4. Predlog zoper odločitev o tožbenem zahtevku po tožbi ni dovoljen, zoper odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi pa ni utemeljen.

5. V praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da sta tudi glede presoje o dovoljenosti revizije tožba in nasprotna tožba samostojni ter se vrednosti spornega predmeta po tožbi in nasprotni tožbi ne seštevata.(1) Vrednost spornega predmeta glede tožbenega zahtevka po tožbi (izselitev garažnega prostora) znaša 500,00 EUR, glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi (ugotovitev obstoja osebne služnosti rabe garažnega prostora) pa 2.500,00 EUR. Če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR, sodišče revizije sploh ne more dopustiti (četrti odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Vrednost spornega predmeta glede tožbenega zahtevka po tožbi torej ne dosega spodnjega praga za dopustitev revizije, zato je Vrhovno sodišče predlog v tem delu zavrglo (četrti odstavek 367. člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je glede odločitve o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodne odločbe VS RS II DoR 351/2010, III DoR 36/2010, III Ips 130/2009, II Ips 111/2012, II Ips 201/2012, II Ips 347/2014 itd..