Jedro

Tožnik ne more uživati sodnega varstva z ureditveno začasno odredbo zgolj zato, ker mu ni omogočen dostop po poti, po kateri želi dostopati, oziroma, ki je zanj najugodnejša. Užival bi ga lahko le v primeru, da bi z verjetnostjo izkazal, da mu traktor na omenjeni poti onemogoča edini dostop do hiše v kateri biva, oziroma na kateri mora izvesti nujno potrebna krovska dela.

Pritožbena argumentacija, da je regulacijska začasna odredba lahko izdana tudi v primeru, če je izpolnjena (le) predpostavka iz 3. alineje drugega 272. člena ZIZ ali predpostavka iz tretjega odstavka 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ, je nezdružljiva s samim namenom ureditvene začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče preizkuša pravilnost odločitve ob upoštevanju dejanskega stanja ob izdaji izpodbijanega sklepa.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z 9. 12. 2020 se zavrže. II. Pritožbi zoper sklep z 22. 1. 2021 (redovna št. 13) in sklep z 22. 1. 2021 (redovna št. 14) se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z 9. 12. 2020 delno ugodilo tožnikovemu predlogu za izdajo začasne odredbe in tožencema naložilo, da v 24 urah odstranita traktor z reg. št. ... in ostale premičnine, ki tožniku onemogočajo dostop do novogradnje na parceli 1111, katastrska občina X, ter jima prepovedalo vsakršno nadaljnje onemogočanje dostopa do novogradnje, oboje pod grožnjo denarne kazni v višini 200 EUR za primer kršitve začasne odredbe (I. točka izreka). V presežku je tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (II. točka izreka). S sklepom z 22. 1. 2021 (redovna št. 13 v spisu) je zavrnilo tožnikov predlog za izrek denarne kazni, s sklepom, izdanim istega dne (redovna št. 14 v spisu), pa je ugodilo ugovoru tožencev, razveljavilo I. točko izreka sklepa o začasni odredbi in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

2. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sklepa z 9. 12. 2020 ter zoper sklepa z 22. 1. 2021. Vse sklepe izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, napačno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče ne povzema vsebine pritožbe zoper sklep z 9. 12. 2020, saj je bila, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, vložena po izteku pritožbenega roka.

V pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče zavrnilo njegov predlog za izrek denarne kazni, tožnik navaja, da toženca nista spoštovala izdane začasne odredbe (izvršiti bi jo morala 12. 12. 2020). Sklep o ugovoru zoper začasno odredbo ni pravnomočen, zato bi moralo sodišče postopek nadaljevati in predlogu nemudoma ugoditi.

Sklep, s katerim je sodišče razveljavilo sklep o začasni odredbi, je za tožnika odločitev presenečenja. Sodišče je mimo ugovornih navedb spremenilo svoje stališče glede pravnega standarda težko nadomestljive škode. Tožniku je onemogočen edini dostop do zgornjega dela nepremičnine, kjer se nahaja njegova novogradnja. Dostop z večjimi vozili je potreben zaradi izvedbe nujnih in vzdrževalnih del na hiši. Dejstvo, da tožnik v novogradnji ne živi, ne vpliva na obstoj težko nadomestljive škode. Samovoljno onemogočanje edinega ustreznega dostopa je zadosten razlog za izdajo začasne odredbe. Razlogi sklepa so tudi v medsebojnem nasprotju. Sodišče je povzelo tožnikove navedbe o potrebnosti nujnih del na novogradnji (ker je del novogradnje zaščiten le s polivinilom in lahko v objekt vdre voda, je treba izvesti krovska dela, za izvedbo takšnih del pa je na parcelo treba pripeljati material z večjimi vozili), nato pa je zaključilo, da tožnik ni konkretiziral materialne škode niti njene težke nadomestljivosti. Zaradi neizvedbe ustrezne zaščite je v objekt že vdrla sova. Sodišče bi moralo presojati tudi obstoj predpostavke iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ1, in sicer samostojno oziroma neodvisno od obstoja predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Ob ustreznem tehtanju interesov bi ugotovilo, da bi bile neugodne posledice, ki bi tožencema nastale z izdajo začasne odredbe, enake ali milejše od tistih, ki bi nastale tožniku v primeru neizdaje začasne odredbe. Sodišče se prav tako ni opredelilo do trditev, da bosta toženca z izdajo začasne odredbe utrpela le neznatno škodo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep (o ugovoru) spremeni, tako da ugovor tožencev zavrne, oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

3. Toženca v odgovoru na pritožbe predlagata njihovo zavrnitev.

4. Pritožba zoper sklep z 9. 12. 2020 je prepozna, pritožbi zoper sklepa z 22. 1. 2021 (redovna št. 13 in 14) pa sta neutemeljeni.

_O pritožbi zoper sklep z 9. 12. 2020_

5. Iz vročilnice v spisu (pripete k listovni št. 19) izhaja, da je tožnik sklep z 9. 12. 2020 prejel 11. 12. 2020. Sklep izpodbija s pritožbo, vloženo 9. 2. 2021. 6. Skladno s prvim in tretjim odstavkom 9. člena ZIZ je zoper sklep, izdan na prvi stopnji, dovoljena pritožba (razen če zakon določa drugače), ki jo je treba vložiti v osmih dneh od vročitve sklepa sodišča prve stopnje (če ni v zakonu drugače določeno). Po Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije s 13. 11. 2020,2 procesni roki v nenujnih zadevah (to so zadeve, ki niso bile kot nujne določene z odredbami predsednika Vrhovnega sodišča RS ali zakonom), niso tekli od 16. 11. 2020 dalje. Ponovno so začeli teči prvi naslednji dan po javno objavljenem preklicu predsednika Vrhovnega sodišča RS, to je 1. 2. 2021. Postopek zavarovanja je v omenjenem obdobju štel za nujno zadevo (5. točka tretjega odstavka 83. člena ZS3), zanje pa so procesni roki v času epidemije tekli normalno. Pritožnik se sklicuje na napačen pravni pouk, saj naj bi ga sodišče prve stopnje ob vročitvi izpodbijanega sklepa obvestilo, da procesni roki v obravnavani zadevi ne tečejo. Da ga sodišče prve stopnje z omenjenim obvestilom ni zavedlo (kot je razumeti njegovo pritožbeno navedbo), oziroma, da mu je bilo znano, da procesni roki v postopku zavarovanja tečejo normalno, izhaja iz vsebine tožnikove pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izrek denarne kazni (točka 1.5. pritožbe).

7. Prvostopenjski sklep, izdan v nujni zadevi, je bil tožniku vročen med razglašeno epidemijo. Rok za vložitev pritožbe, ki je za tožnika začel teči 12. 12. 2020, je iztekel z dnem 21. 12. 2020.4 Tožnik je pritožbo vložil po izteku pritožbenega roka, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo kot prepozno (1. točka 365. člena ZPP5 v zvezi s prvim odstavkom 343. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

_**O pritožbi zoper sklep z 22. 1. 2021 (redovna št. 14)**_

8. Izpodbijani sklep temelji na ugotovitvah, da je vtoževana terjatev sicer verjetno izkazana (v odsotnosti dogovora med solastniki o uporabi poti, ki poteka pod nadstreškom, tožnik utemeljeno zahteva varstvo svoje solastninske pravice na podlagi 99. člena SPZ6), ni pa podana zatrjevana predpostavka iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (ni izkazano, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode). Tožnik v novogradnji ne stanuje, zato je njegovo prikrajšanje lahko le premoženjske narave. Škoda, ki jo je mogoče izraziti v obliki denarnega zneska - odškodnine (kar bo v primeru škode zaradi neizvedbe ustreznih krovskih del tudi mogoče), pa ni težko nadomestljiva. Poleg tega tožnik po presoji sodišča prve stopnje ni konkretiziral obsega materialne škode niti njene težke nadomestljivosti.

9. Regulacijska začasna odredba je sredstvo zavarovanja in ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva. S predlogom za izdajo začasne odredbe, ki se pokriva s tožbenim zahtevkom, lahko tožnik uspe, če je predlagano začasno varstvo nujno potrebno, da kasnejše sodno varstvo ne bi ostalo brez pomena (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-275/977). Sodišče prve stopnje se je pri presoji pogojev za ohranitev izdane regulacijske začasne odredbe v veljavi utemeljeno sklicevalo na pomen restriktivnega pristopa pri napolnitvi vsebine pravnega standarda težko nadomestljive škode.

10. Sodišče prve stopnje je tožencema z izdano začasno odredbo naložilo, da odstranita traktor izpod nadstreška objekta, ter s tem tožniku omogočita prosto pot oziroma dostop do njegove novogradnje. Za presojo, da lahko tožniku brez izdane začasne odredbe nastane težko nadomestljiva škoda, sta bili ključni ugotovitvi, da mora tožnik na novogradnji zaradi prihajajoče zime opraviti nujna kleparska dela, in da pot, ki poteka pod nadstreškom objekta, predstavlja edino urejeno pot (edini dostop) do zgornjega dela novogradnje. V ugovornem postopku je sodišče prve stopnje na podlagi procesnega gradiva, ki sta ga v spis prispevala tudi toženca, ponovno določilo vsebino pravnega standarda težko nadomestljive škode. Izpodbijani sklep zaradi spremenjenega materialnopravnega stališča o tem, ali je tožnik z verjetnostjo izkazal grožnjo nastanka težko nadomestljive škode, nima značilnosti odločitve presenečenja (kot neutemeljeno očita pritožba), ki pomeni kršitev strankine pravice do izjave (tožnik se je imel možnost opredeliti do ugovornih navedb v odgovoru na ugovor).

11. Toženca sta v ugovoru zoper začasno odredbo navedla, da novogradnja ni končana (hiša ni vseljena, niti drugače v uporabi), da njena solastnika (tožnik in njegova bivša žena A. A., ki sta v več sodnih sporih) glede uporabe hiše nista sklenila nobenega dogovora, da se pot pod nadstreškom nikoli ni uporabljala za dostop do zgornjega dela parcele 1111, da sta že pred leti naredila in vzdrževala drugo pot, ki poteka do novogradnje, da je dostop do zgornjega dela parcele možen tudi preko javne poti, in da pot pod nadstreškom ni edina pot, po kateri je mogoče do novogradnje dostaviti večje količine pločevine. Bistvo njunih ugovornih navedb je najti v dejstvu, da traktor, parkiran pod nadstreškom objekta, tožniku ne onemogoča edinega dostopa do hiše. Tožnik v odgovoru na ugovor ni zanikal, da v novogradnji ne biva, prav tako ni zanikal obstoja drugih poti, trdil je le, da te poti niso ustrezne, saj se po njih ne da pripeljati z osebnim vozilom, še manj s kombijem. Okoliščino, da tožnik v novozgrajeni hiši ne biva, je sodišče prve stopnje v okviru presoje, ali so podani pogoji za ohranitev začasne odredbe v veljavi, pravilno štelo za pravno pomembno dejstvo. Na to dejstvo je nato pravilno oprlo tudi ugotovitev, da lahko tožniku v primeru neizvedbe krovskih del nastane le premoženjska škoda, ki pa jo je mogoče nadomestiti. Pravilna je tudi nadaljnja ugotovitev, da tožnik o tem, da bi bilo nastalo škodo težko nadomestiti in zakaj, ni podal nobenih trditev. Argumentaciji sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče dodaja, da predložena listinska dokumentacija (fotografije v prilogi A13) ne izkazuje, da pot pod nadstreškom predstavlja del edine poti, po kateri je mogoče dostaviti material za izvedbo krovskih del. Tožnik ne more uživati sodnega varstva z ureditveno začasno odredbo zgolj zato, ker mu ni omogočen dostop po poti, po kateri želi dostopati, oziroma, ki je zanj najugodnejša. Užival bi ga lahko le v primeru, da bi z verjetnostjo izkazal, da mu traktor na omenjeni poti onemogoča edini dostop do hiše v kateri biva, oziroma na kateri mora izvesti nujno potrebna krovska dela.

12. Neutemeljena je pritožbena graja stališča sodišča prve stopnje, da je regulacijsko začasno odredbo (ob izpolnjeni predpostavki iz prvega odstavka 272. člena ZIZ) mogoče izdati le v primeru, če je izpolnjena predpostavka iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (točka 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožbena argumentacija, da je regulacijska začasna odredba lahko izdana tudi v primeru, če je izpolnjena (le) predpostavka iz 3. alineje drugega 272. člena ZIZ (dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se med postopkom izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) ali predpostavka iz tretjega odstavka 270. člena v zvezi s tretjim odstavkom 272. člena ZIZ (upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo), je nezdružljiva s samim namenom ureditvene začasne odredbe (začasna ureditev spornega razmerja, če terjatev ogroža ravnanje, zaradi katerega bi sodno varstvo ostalo brez pomena). Širjenje možnosti izdaje ureditvene začasne odredbe z razlogi, ki utemeljujejo izdajo zavarovalnih začasnih odredb, je tudi v nasprotju z napotkom Ustavnega sodišča o restriktivnem pristopu pri presoji pogojev za njeno izdajo (ter pri razlagi pojma težko nadomestljive škode). Tehtanje interesov strank, kot ga predlaga pritožnik, ne bi pomenilo tehtanja položajev iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, temveč (ob izkazani težko nadomestljivi škodi) presojo možnosti vzpostavitve prejšnjega stanja.8

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

_**O pritožbi zoper sklep z 22. 1. 2021 (redovna št. 13)**_

14. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da ni pogojev za izrek denarne kazni zaradi kršitve začasne odredbe, saj je bil sklep o začasni odredbi z 9. 12. 2020, istega dne, ko je sodišče prve stopnje odločalo o tožnikovem predlogu za izrek denarne kazni, razveljavljen. Četudi bi bilo mogoče pritrditi pritožbeni navedbi, da so bili ob prejemu tožnikovega predloga (22. 12. 2020) podani pogoji za izrek denarne kazni, saj vloženi ugovor zoper sklep o začasni odredbi ni imel suspenzivnega učinka (prim. šesti odstavek 9. člena v zvezi z 239. členom ZIZ), je treba poudariti, da pritožbeno sodišče preizkuša pravilnost odločitve ob upoštevanju dejanskega stanja ob izdaji izpodbijanega sklepa. Ob izdaji izpodbijanega sklepa toženca nista bila več dolžnika po sklepu z 9. 12. 2020, zato jima ni (več) mogoče očitati, da sta ravnala v nasprotju s sklepom o zavarovanju, kar je pogoj za to, da sodišče dolžniku izreče denarno kazen (4. alineja prvega odstavka 33. člena ZIZ). Pravilnost izpodbijane odločitve podpira tudi pravilo o nesuspenzivnosti pritožbe (v času izdaje izpodbijanega sklepa sklep z 22. 1. 2021 (redovna št. 14) še ni bil pravnomočen).

15. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

_**O pritožbenih stroških**_

16. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98, s spremembami in dopolnitvami. 2 Ur. l. RS, št. 165/20 in 2/21 3 Zakon o sodiščih, Ur. l. RS, št. 19/94, s spremembami in dopolnitvami. 4 Zadnji dan roka je bila sobota, zato je rok iztekel s pretekom prvega prihodnjega delavnika. 5 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami in dopolnitvami. 6 Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/02, s spremembami in dopolnitvami. 7 Odločba, v kateri je govora o nenadomestljivi škodi, je bila izdana v času prej veljavnega Zakona o izvršilnem postopku. ZIZ je standard škode spremenil iz „nenadomestljive“ v „težko nadomestljivo“. 8 Primerjaj VSL I Cp 1654/2020.