Jedro

V postopku etažiranja po ZVEtL sodišče v sporih udeležencev glede lastninske pravice ne odloči z učinki materialne pravnomočnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na stavbi z ident. št. ... v Ljubljani, ki stoji na parcelah št. 1/164, 1/165 in 1/255 k. o. X dokončalo etažno lastnino tako, da je določilo posamezne dele stavbe, splošne skupne dele stavbe, ugotovilo kdo ima lastninsko pravico na posameznem delu stavbe ter bremena na njih, solastninske deleže posameznih lastnikov in jih vpisalo pri splošnih in posebnih skupnih delih stavbe.

2. Laično pritožbo je vložila predlagateljica AA. Navaja, da se strinja z v sklepu navedeno kvadraturo stanovanjske površine njenega stanovanja, ne pa glede terase. Terasa je v kupni pogodbi zajeta le delno, v kvadraturi 5,68 m2, dejansko pa gre za atrij, ki leži tudi na drugi parceli – 1/172. Istočasno s stanovanjem je prevzela celoten atrij. V zvezi z nakupom so se dogovarjali z vodjem prodaje in si na objektu ogledali stanovanje, dislociran prostor v pritličju, klet in parkirni prostor. Na osnovi ogleda se je odločila za nakup, stanovanje je plačala po ceni, ki je veljala za vse ogledano. Vse kupljeno je prevzela 10. 11. 1977 in nato nemoteno uporabljala, dokler se ni v sosednje stanovanje vselil BB. Zahteva, da se tudi ta dislociran prostor prepiše v njeno lastništvo, saj ne gre za skupni prostor, pač pa prostor, ki ga je pošteno kupila in prevzela skupaj s stanovanjem. Da ji pripada atrij v celoti, je razvidno tudi iz načrta. Opisuje probleme, ki jih ima po vselitvi BB z uporabo dislociranega prostora.

3. Na pritožbo sta odgovorila upravnik D. d. o. o. in predlagateljica CC. Navajata, da si pritožnica neutemeljeno lasti skupno sušilnico v pritličju stavbe in zelenico, saj listine ne izkazujejo, da bi bila njihova izključna lastnica. Zato predlagata naj višje sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je na straneh 31 do 33 izpodbijanega sklepa pravilno odgovorilo na trditve, s katerimi je predlagateljica AA utemeljevala svojo lastninsko pravico na „dislocirani enoti“ v pritličju stavbe in atriju. Trditve ponavlja v pritožbi, zato se višje sodišče sklicuje na razloge prvostopenjskega sklepa in dodatno pojasnjuje:

6. V postopku etažiranja na podlagi Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL) pritožnica z zahtevo za ugotovitev njenega izključnega lastništva na samostojnem prostoru v pritličju stavbe, ki se etažira, in celotnem atriju, ne more uspeti. ZVEtL je bil sprejet, ker je zakonodajalec je ocenil, da je zaradi pomena, ki ga imata zemljiška knjiga ter usklajenost zemljiškega katastra in zemljiške knjige z dejanskim in pravnim stanjem za zagotovitev pravne varnosti prometa z nepremičninami in udeležencev na nepremičninskem trgu treba zagotoviti čimprejšnjo ureditev doslej neurejenih etažnolastninskih razmerij. Postopek se vodi po pravilih nepravdnega postopka (13. člen ZVEtL), ta pa ni primeren za razreševanje spornih lastninskopravnih vprašanj, razen tega uporaba določb Stvarnopravnega zakonika o vzpostavitvi etažne lastnine pride v poštev le, če ZVEtL ne predpisuje drugače (2. člen). ZVEtL pa v skladu s svojim namenom, da omogoči osebam, ki s pravnim naslovom izkazujejo upravičenje do pridobitve lastninske pravice na posameznem delu stavbe, vpis lastninske pravice na tem delu stavbe, čeprav niso izpolnjeni pogoji, ki jih za vpis lastninske pravice na posameznem delu stavbe določa zakon, ki ureja zemljiško knjigo (3. člen ZVEtL), postopek olajšuje z uzakonitvijo domnev in nižjim dokaznim standardom – verjetnostjo. V 17. členu določa, da v primeru, ko gre za taka sporna vprašanja, ko bi bilo potrebno po določilih nepravdnega postopka postopek prekiniti in udeležence napotiti na pravdo, sodišče postopka za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL ne prekine, temveč odloči v korist tistega, čigar pravica je bolj verjetno izkazana.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da je bolj verjetno, da je sporni prostor poseben skupni del stavbe, ne pa del stanovanja, ki ga je kupila pritožnica. Niti iz pogodbe za nakup enosobnega stanovanja, niti iz skice stanovanja ter načrta in opisa bloka ne izhaja, da sporni prostor v pritličju pripada stanovanju št. 4, ki ga je kupila pritožnica. Ostali predlagatelji oporekajo, da bi šlo za del stanovanja št. 4, pa tudi iz elaborata za vpis v kataster izhaja, da gre za samostojen prostor.

8. V postopku za vzpostavitev etažne lastnine po ZVEtL se za pripadajoče zemljišče k stavbi v primeru, kot je obravnavani, lahko šteje le zemljišče, na katerem stavba stoji (drugi odstavek 7. člena ZVEtL). Pritožnica pa v tem postopku zahteva tudi del atrija, ki leži na drugi parceli. Parcele, na katerih stoji stavba, so parc. št. 1/164, 1/165 in 1/255, ne pa parc. št. 1/172, kjer leži sporni del atrija, ki zato ne more biti predmet tega postopka.(1) Poleg tega kupna pogodba za stanovanje, ki jo je sklenila pritožnica, ne izkazuje, da je kupila atrij v izmeri 20 m2. Kaj takega tudi ne izhaja iz ostalih listin v spisu, zato ji v postopku po ZVEtL ni mogoče priznati lastninske pravice na spornem delu.

9. Bo pa pritožnica lahko na podlagi 25. člen ZVEtL uveljavljala svoje zahtevke v pravdi oziroma drugih ustreznih postopkih.

10. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani, ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžno višje sodišče po določilu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(2) paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): Bo predmet samostojnega postopka za določitev pripadajočega zemljišča po ZVEtL, če bo podan ustrezen predlog.

Op. št. (2): ZPP se uporablja v nepravdnih postopkih skladno s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku.