Jedro

Niti ZŠtip niti Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij niti Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izdaje izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno prijaviti začasno prebivališče. Tega tudi ni vseboval javni poziv za dodelitev oz. nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oz. študijsko leto 2012/2013. Opustitev prijave in posledično nepredložitev dokazila o prijavljenem začasnem prebivališču zato ne pomeni izgube dodatka za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča (dodatka za bivanje).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2013 in tožnici za študijsko leto 2012/2013 priznalo dodatek k Zoisovi štipendiji za bivanje izven kraja stalnega prebivališča v znesku 1.026,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska dodatka k Zoisovi štipendiji za bivanje izven kraja stalnega prebivališča do plačila od posameznega zapadlega mesečnega zneska 85,53 EUR za čas od 16. 10. 2012 do 16. 9. 2013, vse do plačila, v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti je zavrnilo ter toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni povrne tožnici njene stroške postopka v višini 179,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Skladno s 44. členom Zakona o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/2007 s spremembami) se o dodelitvi Zoisove štipendije vedno odloči z dnem vpisa v izobraževalni program. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZŠtip lahko štipendist prejema Zoisovo štipendijo eno leto za posamezen letnik na isti stopnji izobraževanja. Javni sklad vedno dodeli štipendijo z dnem vpisa v izobraževalni program, torej s prvim dnem šolskega oziroma študijskega leta, saj vlaganje zahtevkov zunaj poziva ni mogoče. Kdor zamudi rok za oddajo vloge, Zoisove štipendije za tekoče šolsko oziroma študijsko leto ne more pridobiti. Tako se Zoisova štipendija za dijake dodeli od 1. septembra dalje in za študente od 1. oktobra dalje, torej od vpisa v posamezen letnik izobraževalnega programa dalje. Ker se o Zoisovi štipendiji odloči od prvega dne šolskega oziroma študijskega leta dalje, morajo biti na ta dan izpolnjeni tudi vsi pogoji za pridobitev in nadaljnje prejemanje štipendije, kakor tudi pogoji za priznanje posameznega dodatka. Na ta dan mora vlagatelj izpolnjevati splošne pogoje iz 9. člena ZŠtip, ki morajo biti izpolnjeni ves čas prejemanja štipendije. Do dodatka za bivanje je štipendist upravičen, če se je v kraju izobraževanja zunaj kraja stalnega prebivališča nastanil najkasneje 1. dan šolskega oziroma študijskega leta in je najkasneje v treh dneh od dneva te nastanitve uredil tudi prijavo začasnega prebivališča na tem naslovu. Nadalje opozarja na napačno tolmačenje 30. člena Zakona o štipendiranju, ki je veljal v času odločanja o dodeljevanju Zoisovih štipendij za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. Namen zakonodajalca je bil dodelitev dodatka le tistim štipendistom, ki imajo večje stroške, povezane z izobraževanjem zaradi vsakodnevne vožnje v kraj izobraževanja oziroma zaradi bivanja v kraju izobraževanja. Na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prevozih v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 57/12 - ZPCP-2D) pa je bil dodatek za prevoz nadomeščen s subvencioniranim prevozom in sicer že za šolsko leto 2012/2013. Namen dodatka za bivanje tako še naprej ostaja enak in predstavlja pomoč štipendistu za kritje stroškov, povezanih z bivanjem v kraju izobraževanja. V skladu s 14. členom ZPCP-2D se kandidatom, ki so vložili vlogo za dodelitev ali nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije na podlagi javnega poziva za dodelitev oziroma nadaljnje prejemanje Zoisovih štipendij za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 na podlagi Zakona o štipendiranju in Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij in so v tej vlogi zaradi izobraževanja zunaj stalnega prebivališča zaprosili za dodatek za prevoz v primestnem ali medkrajevnem prometu v oddaljenosti 5 km in več do kraja izobraževanja od kraja stalnega prebivališča, ta dodatek ni odmeril, so pa pod pogoji iz tega zakona bili upravičeni do nakupa subvencionirane vozovnice. Navaja, da je bil javni poziv za dodelitev Zoisove štipendije objavljen že junija 2012, zato ga za nazaj ni bilo več mogoče spremeniti, niti popraviti obrazcev, ki so bili še vedno prilagojeni za obe vrsti dodatkov. Opozarja na določbo 3. člena Pravilnika, v skladu s katerim mora javni poziv vsebovati navedbo pogojev za dodelitev Zoisove štipendije in meril, s pomočjo katerih se med tistimi kandidati, ki izpolnjujejo pogoje, izberejo prejemniki Zoisove štipendije. Poziv mora tako pogoje le navesti, ne sme in ne more pa jih določiti, kot to napačno navaja sodišče prve stopnje. Pogoje določa ZŠtip, kot takšni pa se v pozivu le navedejo in ne določijo. Zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja, različnih organov, ki sta odločala o upravičenosti do dodatka za bivanje oziroma subvencioniranega prevoza in zaradi preprečevanja možnosti dvojnega financiranja sta se oprla na podatke iz uradne evidence na podlagi 139. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Tožnica je s podpisom vloge izjavila, da je seznanjena, da na podlagi 66. člena in 139. člena ZUP uradna oseba, ki vodi postopek, iz uradnih evidenc pridobiva podatke, ki so potrebni za ugotavljanje dejanskega stanja in dejstev, pomembnih za odločanje in da se s tem tudi strinja. Ker morajo biti pogoji za dodelitev pravice izpolnjeni z dnem dodelitve, je tožena stranka kot pravočasno prijavo začasnega prebivališča za študente upoštevala prijavo do vključno 4. 10. 2012, saj se je v skladu z Zakonom o stalnem prebivališču štipendist v kraju izobraževanja dolžan prijaviti v začetku šolskega oziroma študijskega leta. Nadalje se sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 571/2013 z dne 6. 3. 2014, v kateri je zavzelo stališče, da je pogoj za pridobitev dodatka za bivanje, prijava začasnega prebivališča in da vlagatelj šele z dnem prijave začasnega prebivališča izpolni pogoje za pridobitev dodatka za bivanje. Tožena stranka opozarja tudi na napačno interpretacijo 47. člena ZŠtip, ki opredeljuje medletne spremembe. Poleg tega pa Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij v 23. členu in v 35. členu določa, da so spremembe in druge okoliščine iz tretjega odstavka 47. člena ZŠtip, ki vplivajo na štipendijsko razmerje, takšne spremembe in okoliščine, ki vplivajo na to, ali bo štipendist še prejemal štipendijo ali ne. Prijava začasnega prebivališča v kraju izobraževanja ni takšna sprememba oziroma okoliščina, ki bi vplivala na status posameznika in bi zaradi tega lahko vplivala na obstoj štipendijskega razmerja, zato v tem primeru ne gre za medletno spremembo. Dodatek za bivanje vpliva samo na njeno višino, ne gre pa za nekaj, kar bi lahko vplivalo na to, ali štipendist sploh prejema štipendijo ali ne. Hkrati je tožena stranka že v pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2014 opozorila na določbo četrtega odstavka 47. člena ZŠtip, po kateri se lahko medletno spremembo upošteva šele od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe oziroma po vložitvi zahteve. Ker tožnica 4. 10. 2012 ni imela prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, temveč je to storila šele 19. 12. 2012, pogoje za dodelitev dodatka za bivanje z dnem vpisa v izobraževalni program ni izpolnjevala, kar pomeni, da do njega ni bila upravičena.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 30. 5. 2013 v zvezi z odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije z dne 15. 2. 2013, s katero je vlogi tožnice za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije ugodil in ji dodelil Zoisovo štipendijo v študijskem letu 2012/2013 v višini 169,99 EUR na mesec, ni pa ji priznal dodatka za bivanje, ker je štel, da bi morala imeti prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja 1. 10., to je na začetku študijskega leta.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica na podlagi javnega poziva za dodelitev oziroma nadaljnje prejemanje Zoisovih štipendij za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013 dne 28. 6. 2012 podala vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije. V vlogi je navedla, da se bo izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča in bo stanovala na naslovu A. 32, B. Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v ZŠtip, ki je veljal v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke. ZŠtip v 30. členu določa, da pripada štipendistu, ki se izobražuje zunaj kraja stalnega prebivališča, dodatek za bivanje v višini 85,53 EUR. Zakon torej pogojuje dodatek za izobraževanje zunaj stalnega prebivališča z dejanskim bivanjem v kraju izobraževanja. Sodišče prve stopnje je pravilno razlogovalo, da se dejansko bivanje v kraju izobraževanje ne dokazuje le s predložitvijo potrdila o prijavi začasnega prebivališča, temveč tudi z drugimi dokazi, kot na primer s pogodbo o najemu stanovanja in potrdili o plačilu najemnine, kot je to storila tožnica in s tem zadostila zakonskim pogojem, opredeljenim v javnem razpisu. V javnem razpisu, ki ga je objavil Javni sklad 28. 6. 2012, so bili opredeljeni pogoji za dodelitev in nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije. V točki 5 je bila opredeljena osnovna višina mesečne štipendije ter dodatki, ki se lahko dodeljujejo k osnovni štipendiji. Razen tega ZŠtip, Pravilnik o dodeljevanju Zoisovih štipendij ter Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij, ki so veljali v času izpodbijanih odločb, niso zahtevali, da ima štipendist za priznanje dodatka za bivanje prijavljeno začasno prebivališče v kraju izobraževanja, prav tako niso bili predpisani nobeni roki, do kdaj bi bilo potrebno imeti začasno prebivališče urejeno. Navedeno ni izhajalo niti iz javnega poziva za dodelitev oziroma nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije za šolsko oziroma študijsko leto 2012/2013. V konkretnem primeru ne gre za spremembo ali okoliščino, ki bi vplivala naknadno na samo pravico do štipendije oziroma višino te štipendije, temveč za to, da je tožena stranka v okviru upravnega postopka nepopolno ugotovila dejansko stanje in v posledici nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, tožnici ni priznala spornega dodatka, čeprav je tožnica že v vlogi za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije navedla, da se bo izobraževala izven kraja svojega stalnega prebivališča na naslovu A. 32, B., kar je dokazovala z aneksom k najemni pogodbi, sklenjenim 1. 5. 2008 in potrdili o plačanih najemninah za mesec oktober in november 2012 najemodajalcu C.C. Kasneje je tožnica predložila še prijavo o začasnem prebivališču na naslovu D. 85, B. ter pojasnila, da na tem naslovu dejansko biva od 1. 12. 2012 dalje na podlagi najemne pogodbe sklenjene z E.E. dne 20. 11. 2012, ki jo je tudi predložila.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožnica izpolnila pogoje za dodelitev dodatka za bivanje v kraju študija. Pritožbeno sodišče je že v več zadevah kot na primer opr. št. Psp 79/2014 z dne 12. 6. 2014, Psp 191/2014 z dne 21. 8. 2014, Psp 172/2014 z dne 28. 8. 2014 poudarilo, da potrdilo o prijavi začasnega prebivališča pomeni le enega izmed dokazov za ugotovitev kraja bivanja, ne pa edinega. Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do 44. člena ZŠtip, da je napačno stališče v zvezi z razlago 30. in 47. člena ZŠtip. Stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča, da štipendist, ki 1. oktobra še ni imel prijavljenega začasnega prebivališča v kraju izobraževanja, ni upravičen do tega dodatka od začetka šolskega oziroma študijskega leta, ampak od prijave začasnega prebivališča dalje, pa je bilo kasneje spremenjeno in zavzeto stališče kot v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je dodatek priznalo skladno z določbami že citiranih predpisov, zaradi česar so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.