Jedro

Skladno z 93. členom ZPIZ-1, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, imajo invalidi III. kategorije invalidnosti pravico do premestitve, oziroma v primeru, če je potrebna časovna razbremenitev, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega ter pravico do delne invalidske pokojnine. Za priznanje teh pravic je bistveno, da pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji, zagotavlja delodajalec (sedmi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Pravico do delne invalidske pokojnine pa zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi v primeru, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Upoštevaje, da tožnik živi tujini in da je tam tudi že upokojen, z zakonom določenih pogojev, ki se nanašajo na zaposljivost invalidov, ne izpolnjuje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., III., IV. in V. točka izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 14. 6. 2011 in št. ... z dne 10. 11. 2010 ter na razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanje ter povrnitev stroškov postopka, zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 14. 6. 2011 in št. ... z dne 10. 11. 2010 (I. točka) in zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v I. ali II. kategorijo invalidnosti od 20. 9. 2010 oziroma od 10. 11. 2010 dalje ter da se mu prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine oziroma druge pravice (II. točka izreka).

Sodišče je nato tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 11. 5. 2009 in mu od tedaj dalje priznalo pravico do premestitve na fizično lažje delovno mesto, nenormirano, brez dolgotrajne hoje in stoje, ne na višini, ne na lestvah in ogrodjih, ne ponoči, v skrajšanem delovnem času 4 ure na dan ter mu priznalo pravico do delne invalidske pokojnine (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da bo o višini in izplačilu delne invalidske pokojnine odločila s posebnim upravnim aktom v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka). Nadalje je tudi odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 454,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da tožnik živi v BIH in je tam kot tudi v Nemčiji že invalidsko upokojen. Tožena stranka je s strani nosilca socialnega zavarovanja v BIH prejela tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine v Sloveniji. Okvir odločanja v predsodnem postopku je bila tako le pravica tožnika do invalidske pokojnine. Ker se je v predsodnem postopku ugotovilo, da tožnik pogojev za to pravico ne izpolnjuje, je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine. Sodišče je s tem, ko je odločalo o priznanju pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti bistveno kršilo določbo postopka in sicer 63. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Odločilo je namreč izven okvira odločanja oziroma postopka pri toženi stranki. Tožnik namreč v predsodnem postopku ni vložil zahteve za priznanje pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti. Pravice, vezane na II. oziroma III. kategorijo invalidnosti so vezane na trg dela v Sloveniji in na slovensko delovno pravno zakonodajo. Gre za tako imenovane „kratkoročne pravice in dajatve“, med katere spadata tudi pravica do premestitve oziroma pravica do dela na drugem delovnem mestu in pravica do delne invalidske pokojnine. Navedene pravice so v celoti podvržene nacionalni zakonodaji in nimajo mednarodnega elementa. Kratkoročne pravice in dajatve se lahko zagotavljajo le upravičencem, ki živijo na območju Republike Slovenije. Namen zakonske ureditve je, da se takšni zavarovanci čimprej ponovno vključijo v aktivno zaposlitev. V času, ko čakajo na uresničitev te pravice pa jim je zagotovljeno ustrezno materialno varstvo. Pravica do dela na drugem delovnem mestu in posledično pravica do delne invalidske pokojnine, se ne moreta zagotavljati nekomu, ki živi v tujini in je tam tudi že upokojen. Taka oseba namreč ne more biti na voljo slovenskemu Zavodu RS za zaposlovanje in tako ni aktivna v iskanju zaposlitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Tudi Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH (Sporazum, Ur. l. RS, št. 37/08 - MP 10/08) je iz tega razloga izključil izplačevanje teh nadomestil v drugo državo pogodbenico (tretji odstavek 5. člena Sporazuma). V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje tudi na sodno prakso kot na primer Psp 75/2011 z dne 17. 3. 2011. Iz previdnosti pa tožena stranka še navaja, da je sodišče prve stopnje napačno poimenovalo pravico, saj je tožniku priznalo pravico do premestitve (namesto pravice do dela na drugem delovnem mestu). Nadalje je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je pravico priznalo od 11. 5. 2009 dalje, čeprav je tožnik s tožbenim zahtevkom podrejeno uveljavljal razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje s tem povezanih pravic šele od 10. 11. 2010 dalje. Ker odločitev sodišča prve stopnje ni bila pravilna, posledično tožena stranka tudi ni dolžna tožniku povrniti stroške postopka. Tudi sicer, če bi pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje potrdilo, pa gre za prazno pravico, saj si tožnik glede na prebivanje v tujini svojega položaja ne bi v ničemer izboljšal. Prazna pravica pa ne pomeni uspeha v tem socialnem sporu. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožnikov tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je skladno s prvim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) sodbo preizkusilo v delu, kjer je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku. Po preizkusu zadeve skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 6. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 10. 11. 2010. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Tožena stranka je odločitev sprejela ob ugotovitvi, da je pri tožniku potrebno nadaljnje zdravljenje oziroma ukrepi medicinske rehabilitacije, ki lahko vplivajo na spremembe v zdravstvenem stanju. Zaenkrat pa tožena stranka pri tožniku ni ugotovila invalidnosti.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik 24. 11. 2011 pri bosansko hercegovskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevek za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Očitno gre za priznanje pravice do sorazmernega dela pokojnine, kajti tožnik uveljavlja pokojnino na podlagi dopolnjenih 12 let, 0 mesecev in 1 dne pokojninske dobe v Republiki Sloveniji. Zahteva je bila vložena na podlagi Sporazuma, ki v 20. členu ureja seštevanje zavarovalnih dob pri priznavanju pravice do dajatve. V 22. členu pa je urejena določitev sorazmernega dela dajatve.

Med strankama ni sporno, da je tožnik v BIH invalidsko upokojen.

Sodišče prve stopnje je vprašanje invalidnosti razčiščevalo med drugim tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja dveh sodnih izvedenk in sicer specialistke psihiatrinje in pa specialistke medicine dela, prometa in športa. Iz dejanskega stanja, ki glede na pritožbene navedbe ni sporno izhaja, da pri tožniku ni podana niti I. niti II. kategorija invalidnosti, temveč je v okviru III. kategorije invalidnosti še naprej zmožen opravljati delo na drugem delovnem mestu z omejitvami v skrajšanem delovnem času.

Glede na pritožbene navedbe je sporno, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki gredo invalidom III. kategorije invalidnosti.

Skladno z 93. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času odločanja tožene stranke, imajo invalidi III. kategorije invalidnosti pravico do premestitve oziroma v primeru, če je potrebna časovna razbremenitev, pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega ter pravico do delne invalidske pokojnine. Gre za „kratkoročne invalidske dajatve“ kot to pravilno poudarja že tožena stranka v pritožbi. Za priznanje teh pravic pa je bistveno, da pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega zavarovancu, ki ima sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji zagotavlja delodajalec (sedmi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Pravico do delne invalidske pokojnine, pa zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pridobi v primeru, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja, prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje. Upoštevaje, da tožnik živi v tujini in da je tam tudi že upokojen, z zakonom določenih pogojev, ki se nanašajo na zaposljivost invalidov, ne izpolnjuje. Nenazadnje tudi sam Sporazum v tretjem odstavku 5. člena izrecno določa, da se določbe prvega in drugega odstavka 5. člena, ki se nanašata na izplačevanje dajatev, ne nanašata med drugim tudi na denarna nadomestila, ki jih osebe prejemajo v zvezi z invalidnostjo. Te dajatve se izplačujejo le, če ima upravičenec stalno prebivališče na ozemlju pogodbenice, po pravnih predpisih, katere so bile pridobljene.

Pritožbeno sodišče opozarja tudi na sodno prakso kot na primer Psp 605/2014 z dne 4. 3. 2015, kjer je sodišče pojasnilo, da se na podlagi določb sporazuma lahko odloča le o pravici do pokojnine, kar je tožnik tudi zahteval v vlogi, ki jo je tuji nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja posredoval toženi stranki v pristojno odločanje. Tožena stranka je o taki zahtevi tudi odločila. Sodišče je bilo dolžno presoditi, ali sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti in ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine oziroma sorazmernega dela invalidske pokojnine. Razvrstitev tožnika v III. kategorijo invalidnosti bi na samo odločitev vplivala le, če bi sodišče presodilo, da tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti izpolnjuje pogoje iz 67. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker tožnik teh pogojev ne izpolnjuje, ni bilo nobene pravne podlage, da je sodišče odpravilo obe izpodbijani odločbi tožene stranke ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu na tej podlagi priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami pri delu ter s skrajšanim delovnim časom po 4 ure dnevno in pa pravico do delne invalidske pokojnine ter da je toženi stranki naložilo, da s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., III. IV. in V. točka izreka) spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je od vložitve vloge pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja preteklo že več let in je po vsej verjetnosti prišlo tudi do sprememb v zdravstvenem stanju tožnika. Le-ta ima tako možnost, da pri toženi stranki, v primeru poslabšanja zdravstvenega stanja, vloži novo zahtevo za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.