Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se z delno spremembo sodb prve in druge stopnje v razmerju do prvotožene stranke tožnici prisojena odškodnina iz naslova prestanih telesnih bolečin zniža na 500.000 SIT, odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa na 1.000.000 SIT.

V ostalem se revizija zavrne.

Po delni ugoditvi reviziji se izrek sodbe prve stopnje glasi: "Toženi stranki - zavarovalnica in Osnovna šola ..., sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki ml. M. M. 1.900.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.1998 dalje do plačila.

Toženi stranki - zavarovalnica in Osnovna šola ..., sta dolžni nerazdelno povrniti tožnici 234.013 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.1998 dalje do plačila.

Tožena stranka Osnovna šola ..., je dolžna plačati tožnici še 1.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.1998 dalje do plačila in ji povrniti še 219.873,20 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.1998 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne." Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da sta dolžni toženi stranki nerazdelno plačati ml. tožnici odškodnino v znesku 3.900.000 SIT, drugotožena stranka sama pa še 700.000 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.1998 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožnica več, je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da sta jih toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožnici v znesku 633.538 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 525.045 SIT od 22.10.1998 dalje do plačila, od zneska 45.253 SIT od 6.3.1997 dalje do plačila in od zneska 63.240 SIT od 6.5.1998 dalje do plačila.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbama toženih strank pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je toženima strankama naložilo v nerazdelno plačilo odškodnino v znesku 3.400.000 SIT z zakonskimi obrestmi od 22.10.1998 dalje do plačila in stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 453.886,20 SIT z zakonskimi obrestmi od 22.10.1998 dalje do plačila. Toženi stranki pritožbenih stroškov nista priglasili, glede stroškov pritožbenega odgovora tožeče stranke pa je pritožbeno sodišče odločilo, da jih mora trpeti ta stranka sama.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo le prvotožena stranka - zavarovalnica (v nadaljevanju tožena stranka). Tožnici je bila iz naslova fizičnih bolečin prisojena previsoka odškodnina. Te so trajale le kratek čas. Primerna odškodnina bi bila zato največ 400.000 SIT. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Tožnica namreč v življenjski aktivnosti sploh ni omejena. Le pri določenih aktivnostih mora vlagati večje napore. Zato odškodnina iz tega naslova ne bi smela presegati zneska 400.000 SIT. Skaženost pa pri ml. tožnici sploh ni podana. Zato ji je bila odškodnina iz tega naslova prisojena neutemeljeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku, je tožeča stranka na revizijo odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

V revizijskem odgovoru je tožeča stranka navedla, da revizija ni dovoljena, če pa je dovoljena, pa ni utemeljena. Nedovoljena naj bi bila zato, ker je postala sodba proti drugotoženi stranki pravnomočna. Obe toženi stranki sta zavezeni k solidarnemu plačilu. Vrhovno sodišče zato v izrek sodbe sodišča druge stopnje ne more več posegati. Prvotožena stranka tedaj za vložitev revizije ne more imeti pravnega interesa.

Revizija je dovoljena in delno utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Tožeča stranka v revizijskem odgovoru zatrjuje, da revizija ni dovoljena. Ta trditev ni utemeljena. Toženi stranki sta namreč navadna sospornika, ki sta bila lahko tožena z isto tožbo (196. člen ZPP/77), vendar pa je zaradi navadnega sosporništva vsaka od toženih strank nastopala v pravdi kot samostojna stranka, dejanja ali opustitve ene od toženih strank niso bile v korist ali škodo drugi toženi stranki, sodba proti njima pa je lahko različna (200. člen ZPP/77).

Prav pa ima revizija, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi pri prisoji denarnega zadoščenja iz naslova prestanih telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zmotno uporabljeno materialno pravo. Zato je revizijsko sodišče glede odškodnine, ki je bila prisojena iz omenjenih naslovov ml. tožnici, reviziji delno ugodilo. Razlogi za tako odločitev revizijskega sodišča so navedeni v nadaljevanju obrazložitve.

Neutemeljena je revizija v delu, v katerem zatrjuje, da sploh ni pravne podlage za prisojo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč izhaja, da sta ml. tožnici po končanem zdravljenju ostali zaradi operativnega zdravljenja brazgotini in sicer ena na notranji strani levega gležnja v dolžini 12 cm, druga pa na zunanji strani gležnja v dolžini 8 cm. Ti brazgotini sta na posameznih mestih sprijeti s podlago in sta hiperpigmentirani. Obe brazgotini po ugotovitvah obeh sodišč ml. tožnico, ki je bila ob škodnem dogodku stara deset let, zelo motita, saj sta na vidnem in opaznem mestu in zlasti poleti vzbujata pozornost drugih ljudi. Zunanjost ml. tožnice je trajno spremenjena, opisana spremenjenost pa tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja skaženost. Zato je ml. tožnica zaradi duševnih bolečin, ki jih trpi (in jih bo trpela tudi v prihodnje - 203. člen ZOR), upravičena do denarnega zadoščenja, odškodnina v znesku 400.000 SIT pa predstavlja primerno denarno satisfakcijo in je primerljiva tudi z drugimi odškodninami, ki so bile iz tega naslova prisojene drugim oškodovancem v podobnih primerih.

Kot je bilo že povedano, pa revizija utemeljeno zatrjuje, da je bila ml. tožnici prisojena previsoka odškodnina iz naslova telesnih bolečin in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (višine odškodnine, ki je bila ml. tožnici prisojena zaradi prestanega strahu revizija ne izpodbija).

Ml. tožnica je utrpela kot desetletna deklica zlom leve golenice in mečnice v gležnju v višini rastnega hrustanca z delnim izpahom obeh kosti v zunanjo bočno smer. Hude bolečine je trpela tri dni, srednje hude občasno en teden, lahke telesne bolečine pa so se pojavljale stalno okoli mesec dni in občasno okoli tri mesece. Lahke telesne bolečine se bodo lahko občasno pojavljale tudi v bodoče (pri dolgotrajni hoji po neravnem terenu, ob ekstremnih telesnih naporih in slabem vremenu). Zdravljenje so spremljale tudi neugodnosti (rentgensko slikanje, dve operaciji, imobilizacija okončine, infuzije, injekcije, preiskave, odstranitev šivov in drenažnih cevk, hoja z berglami, ambulantni pregledi, fizikalno zdravljenje). Ob upoštevanju trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin in vseh neugodnosti, ki so zdravljenje spremljale, ter zlasti ob upoštevanju dejstva, da je tožnica mlada, občasne bolečine pa se bodo pojavljale tudi v bodoče, predstavlja znesek 500.000 primerno denarno zadoščenje iz tega naslova, pri čemer je potrebno posebej opozoriti, da je denarno zadoščenje v znesku 500.000 SIT prav zaradi dejstva, da gre za mlado oškodovanko, celo nekoliko višje, kot v podobnih primerih drugih (starejših) oškodovancev. Revizijsko sodišče je zato odškodnino iz tega naslova znižalo z 800.000 SIT na 500.000 SIT.

Bistveno previsoko pa je odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po končanem zdravljenju ml. tožnica ni več sposobna le za ekstremne fizične napore pri športih, pri katerih je potrebno veliko skakanja in tekanja, težave pa se bodo lahko pojavile le pri daljši naporni hoji po neravnem terenu, pri dogotrajni stoji in pri opravljanju del v prisilni drži, zlasti čepe. Tak obseg zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti kljub dejstvu, da gre za mlado oškodovanko, ne omogoča prisoje višjega denarnega zadoščenja za tožničine duševne bolečine, kot v znesku 1.000.000 SIT, saj bi bila višja odškodnina v nasprotju s kriteriji, ki so določeni v 200. in 203. členu ZOR in bi tudi bistveno odstopala od denarnih zadoščenj, ki so bila drugim oškodovancem prisojena v podobnih primerih.

Delna ugoditev reviziji prvotožene stranke ima za posledico tudi drugačen uspeh tožeče stranke proti prvotoženi stranki (proti drugotoženi stranki, ki ni vložila izrednega pravnega sredstva, ostane nespremenjen izrek o stroških postopka, ki je vsebovan v odločbi druge stopnje). V razmerju do prvotožene stranke je namreč tožeča stranka uspela z 32% (do 68% je tedaj uspela prvotožena stranka). Stroški tožeče stranke so skupaj znašali 841.792 SIT, stroški prvotožene stranke pa 52.000 SIT. Ob upoštevanju uspeha v pravdi (v razmerju med tožečo stranko in prvotoženo stranko) mora zato prvotožena stranka povrniti tožeči stranki 269.373 SIT, tožeča stranka pa prvotoženi stranki 35.360 SIT. Po medsebojnem pobotanju mora tako prvotožena stranka povrniti tožeči stranki 234.013 SIT. Navedeni znesek pravdnih stroškov mora solidarno s prvotoženo stranko povrniti tožeči stranki tudi drugotožena stranka, ki pa je dolžna tožeči stranki povrniti sama še razliko do zneska 453.886,20 SIT, na katerega so bili odmerjeni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje v pritožbenem postopku. Stroškov pritožbenega postopka ni bilo (toženi stranki povrnitve stroškov pritožbenega postopka nista zahtevali), prvotožena stranka, ki je z revizijo delno uspela, pa tudi ni zahtevala povrnitve stroškov revizijskega postopka. Zahtevo za povrnitev stroškov revizijskega postopka pa je podala tožeča stranka, ki je na revizijo odgovorila, vendar je revizijsko sodišče odločilo, da se njena zahteva za povrnitev teh stroškov zavrne. To pa zato, ker revizijski odgovor ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve v revizijskem postopku, zaradi česar stroškov tega odgovora ni mogoče opredeliti kot stroške, ki so bili za pravdo potrebni.