Jedro

Škodni dogodek, kot je obravnavan in ki ni posledica tipične prometne situacije, ne more biti predmet kritja zavarovalnice, saj ne gre za uporabo traktorja kot motornega vozila zgolj zaradi vključenega motorja, ki je dovajal energijo silokombajnu.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode v višini 23,648.580,00 SIT skupaj z zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 23,500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini 13,5 % letno, ki tečejo od dne 1. 1. 2002 do 27. 6. 2003, od dne 28. 6. 2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse do dne plačila in od zneska 148.580,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 1999 dalje pa do plačila, prav tako pa je (tč. 2 izreka izpodbijane sodbe) zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika zaradi doživljenjskega izplačila mesečne rente v višini vsakokrat veljavnega mesečnega bruto zneska zajamčene plače v Republiki Sloveniji, ki bi mu jo morala izplačevati tožena stranka, glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi v višini 497.500,00 SIT v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Tako sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov napada tožeča stranka in predlaga, da se pritožbi ugodi in da se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadeva prvostopnemu sodišču v nov postopek. Najprej pritožba očita sodišču prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče nepravilno ravnalo s tem, ko ni sledilo tistemu delu izpovedbe tožnikovega očeta, v katerem je ta izpovedal, da se je nesreča zgodila, ko se je z delom že končalo in da je tožniku zgrabilo nogo takrat, ko je s traktorjem speljal. Za tako svojo odločitev je sodišče navedlo neustrezne in neupoštevne razloge. Očetovi izpovedbi ni sledilo zato, ker ni vedel izpovedati, ali je pri zatrjevanem speljevanju gledal naprej ali nazaj. Takšna okoliščina, oziroma dejstvo, da se priča te okoliščine, ki je sicer povsem obrobna in nepomembna za odločitev sodišča v tej zadevi, ni spominjala, pa ne more omajati verodostojnosti oziroma resničnosti okoliščin škodnega dogodka, do katerih se je ta priča tudi po več kot devetih letih prepričljivo spominjala. Tako sklepanje sodišča ne samo, da ni pravilno, temveč je povsem nekorektno. Sodišče vodi postopek tako dolgo, da je že občutno presežen razumen rok, zato se v razlogih sodbe ni primerno sklicevati, da se določeni priči ne verjame, ker se neke obrobne okoliščine ni spomnila. Priča je namreč v zvezi s tem povedala, da se te okoliščine ne spomne, ker je poteklo od dogodka že 9 let, za tak potek časa pa je odgovorno sodišče in bi v primeru, ko je tovrstno okoliščino štelo za odločilno za zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke, bilo mogoče razpravljati o odškodninski odgovornosti sodišča. Okoliščina, zaradi katere sodišče ni sledilo temu delu izpovedi tožnikovega očeta, da ni vedel, kaj je tožnik počel, ko mu je zagrabilo nogo, tudi v ničemer ne omaja verodostojnosti njegove izpovedbe, po logiki stvari pa kaže na to, da je tožnikov oče v trenutku, ko je speljal s traktorjem in ko je tožniku zagrabilo nogo, gledal naprej. Pri speljevanju se namreč pravilno vedno gleda naprej v smeri nameravane vožnje. Sodišče navaja, da je v zvezi s potekom škodnega dogodka v celoti sledilo tožniku, za katerega drži, da ni izrecno izpovedal, da mu je nogo zgrabilo v trenutku, ko se je z delom že končalo, ko je oče s traktorjem speljal, a njegova izpovedba ni nasprotna očetovi izpovedbi, ko njegovo izpovedbo v tem delu zgolj dopolnjuje, saj se tožnik o teh okoliščinah sploh ni opredeljeval. Res je povedal, da je traktor tekom siliranja stal, a je to potrdil tudi njegov oče, pri čemer naj bi tožniku zgrabilo nogo ob zaključku siliranja, ko je oče speljal. Iz tožnikove izpovedi pa jasno izhaja, da je tudi sam zaznal, da je do škodnega dogodka prišlo ob zaključku opravila. Če pa bi sodišče v tem delu videlo nasprotje med njunima izpovedbami, bi zato o obstoju te okoliščine lahko prepričljivo zaključilo le, če bi opravilo soočenje tožnika z njegovim očetom. Nadalje navaja, da je med razlogi sodbe sodišče pravilno pojasnilo, da pojma uporabe motornega vozila ni nujno povezan s pojmom javne ceste v smislu Zakona o javnih cestah (ZJC). V primeru, da bi se pravilno zaključilo, da je tožniku nogo zagrabilo v trenutku, ko je oče s traktorjem speljal, potem ne more biti nikakršnega dvoma o tem, da je do škodnega dogodka prišlo v zvezi z uporabo traktorja kot motornega vozila ob premikanju le-tega, zaradi česar je odgovornost tožene stranke za plačilo škode podana. Vendarle pa povračilna zaveza toženke obstoji ne glede na to ali je do poškodovanja prišlo v trenutku premika, ali pa, ko bi ta obratoval na mestu. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno izhajalo iz tega, da je imel tožnikov oče pri toženki sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti po pogojih AO - 95 in da so ti pogoji sestavni del zavarovalne pogodbe in je tudi v izpodbijano sodbo pravilno povzelo besedilo 1. in 2. čl. Splošnih pogojev, pri čemer pa se v nadaljevanju do pomena tovrstnih pogodbenih določil strank, ki predstavljajo materialnopravno podlago za presojo konkretnega primera sploh ni opredelilo oz. njene razlage ni podala. Z neuporabo teh določil Splošnih pogojev pa je storilo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, v razlogih sodbe pa je pravilno povzelo tudi določbe 1. in 15. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), vendar pa je pomen cit. določil tega zakona v tem primeru razlagalo zmotno. Soglašati je z zaključki sodišča, da se s tem, ko je zaradi nevarnosti prevoznih sredstev, med katere je uvrščen tudi traktor, predpisano obvezno zavarovanje v prometu, socializira riziko, saj je predmet zavarovanja odškodninska odgovornost. Vendar pa ob razlagi pojmov "uporaba" motornega vozila, ki ni nujno povezan s pojmom javne ceste v smislu ZJC, upoštevajoč pri tem sodno prakso pritožba izpostavlja, da odgovornost v takih primerih obsega tudi tiste primere, ko se vozilo ne premika po javnih cestah, ko se sploh ne premika, ko se premika naključno oz. brez lastne pogonske sile, skratka v primerih, ko ni mogoče govoriti o posledici tipične prometne situacije. Tipične prometne situacije tudi ni v primerih, ko se nekdo poškoduje pri jemanju prtljage iz avtomobila kot tudi v primeru škod iz parkiranega vozila ali škod, ki jih povzroči vozilo, ki se je začelo premikati zaradi okvare zavor in sodna praksa je tako širšo razlago sprejela očitno iz razloga same nevarnosti motornih vozil, glede katerih je sklenitev zavarovanja odgovornosti obvezno, kakor tudi razloga, na katerega opozarja tudi sodišče, to je namena, ki ga ima dolžnost sklenitve zavarovalne pogodbe po ZOZP, to pa je socializacija rizika oziroma težnja poskrbeti za oškodovancev oz. uporabnike tovrstnih nevarnih motornih vozil kot nevarnih stvari, istočasno pa poskrbeti za lastnike motornih vozil, kot odgovorne osebe, ki bi v primeru neobstoja zavarovanja tovrstne škode bili dolžni sami kriti škodo. S tem pa, ko je sodišče v konkretnem primeru odločilo, da predmetni škodni dogodek ni predmet zavarovalnega kritja, ker ni posledica tipične prometne situacije, je glede na zgoraj navedeno materialno pravo uporabilo zmotno, pri tem pa je storilo še bistveno kršitev določb postopka iz 14. tč. II. čl. 339 ZPP, saj so razlogi v tem delu sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, kajti sodišče namreč kot temeljni kriterij za ugotovitev obstoja zavarovalnega kritja po čl. 15 ZOZP navaja kriterij tipične prometne situacije, medtem, ko predhodno samo navaja primer, ko je zavarovalno kritje v tem določilu podano tudi v zvezi z določenim netipičnim primerom prometne situacije. Pritožba izpostavlja zelo podoben primer sodne prakse naslovnega in instančnega sodišča v zadevi tožnika V. A., v katerem je sodišče zahtevku tožeče stranke zoper isto toženko iz enake police odgovornosti ugodilo, pri čemer pa je šlo za isto situacijo, ko je traktor kot delovni stroj in prevozno sredstvo ni bil vključen v javni promet. Enako ugodno pa je sodišče storilo tudi v primeru tožnika L. E. v zadevi P 1606/95, na katero se je tožnik v postopku že skliceval. Pritožba poudarja, da je v obravnavanem primeru zelo pomembno dejstvo in temeljni kriterij za presojo odškodninskega zahtevka to, da je do škode prišlo v času obratovanja traktorja. Ta kriterij je uporabljiv tudi zaradi enotnosti sodne prakse, predvsem pa zaradi varstva ustavnih pravic tožnika. Kajti v primeru, da bi sodišče pri odločanju v praktično identičnih primerih sedaj uporabilo drugačna merila, bi kršilo tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz čl. 22 Ustave RS. Relevantno za presojo obveznosti toženke je torej zgolj, ali je odgovornost povezana z uporabo traktorja kot motornega vozila, v zvezi s katerim je sklenitev zavarovanja odgovornosti po ZOZP obvezna in v zvezi s katerim je lastnik toženko zavarovalno pogodbo tudi sklenil. Pritožba zopet opozarja na sklenitev zavarovalne pogodbe, katere sestavni del so tudi Splošni pogoji, iz katerih izhaja, da je zavarovalnica dolžna povrniti škodo kot posledico uveljavljanja zahtevkov na podlagi civilnega prava, kar je tudi v konkretnem primeru, ko je na delujoč traktor, na katerega je preko kardanske gredi priključen delujoč silokombajn, nevarna stvar - za škodo v zvezi z delovanjem nevarne stvari pa se odgovarja ne glede na obstoj krivde, če je pri uporabi in posesti zavarovanega vozila prišlo do škode, bodisi nepremoženjske, bodisi premoženjske. V konkretnem primeru je prišlo do poškodbe tožnika pri uporabi in posesti traktorja (v posesti je imel traktor oče tožnika, ki je s slednjih upravljal), kot zavarovanega vozila (silokombajn kot pritiklina traktorja, ki deli njegovo pravno usodo deluje samo, v kolikor je priključen na motorni pogon traktorja, ki je zato izvor poškodbe tožnika). Zato je potrebno v skladu s čl. 100 ZOR vsa nejasna pogodbena določila razlagati v korist druge pogodbene stranke, ker je bila pogodba namreč sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini in vključno s Splošnimi pogoji pripravljena po toženi stranki. Zato bi bila pravilna razlaga v tem primeru le taka, da zavarovalna pogodba za zavarovanje avtomobilske odgovornosti krije osebno in stvarno škodo nastalo tretjim osebam, s vsakršno uporabo vozila, torej ne glede na to, ali je škoda nastala z uporabo traktorja na javnih oz. prometnih površinah, edino relevantno dejstvo za razsojo pa je le dejstvo, ali škoda izvira iz delovanja traktorja kot motornega vozila, kar pa je konkretni primer. Glavna funkcija traktorja namreč sploh ni vožnja v prometu oz. je na javnih cestah, temveč je to prvenstveno delovni stroj, namenjen za obdelovanje kmetijskih površin, zato bi tožena stranka v primeru, da bi svojo obveznost resnično želela omejiti zgolj na primere udeležbe v prometu, kot sestavljalec pogodbe in Splošnih pogojev in strokovnjak s svojega področja, v Splošnih pogojih tovrstna omejitev gotovo izrecno definirala. Če bi to zares želela, bi v zavarovalni pogodbi morala izrecno navesti, še zlasti, ker tudi določila čl. 15 ZOZP določa, da pogodba o zavarovanju avtomobilske odgovornosti krije škodo, ki jo v uporabo vozila tretjim osebam povzroči lastnik vozila in ni nikjer določeno, da mora za uporabo vozila v prometu, kot to interpretira toženka, čemur je pritrdilo tudi sodišče. Po sklenjeni zavarovalni pogodbi je torej šlo za zavarovanje za uporabo traktorja na splošno. Zaradi tega pa pri presoji obveznosti toženke ni dovolj izhajati zgolj iz presoje zakonskih določb ZOZP, kot je to storilo sodišče, potrebno je izhajati tudi iz Splošnih pogojev, ki jasno podeljujejo širše zavarovalno jamstvo od tistega, glede katerega je skladno s 15. čl. ZOZP sklenitev zavarovalne pogodbe za lastnika obvezna. Zato iz navedenega izhaja, da je zavarovalnica s to zavarovalno pogodbo prevzela zavarovalno kritje, ki je širše od tistega, za katerega je lastnik vozila na podlagi dikcije 15. čl. ZOZP z njo moral skleniti zavarovalno pogodbo. V tem kontekstu širšega kritja pa je zato razumeti cit. določbo I. odst. 1. čl. Splošnih pogojev, kar je pomembno za primer, da bi tudi pritožbeno sodišče štelo, da se zavarovalno kritje zavarovalnice po 15. čl. ZOZP lahko nanaša samo na uporabo zavarovanega motornega vozila v prometu. Ob upoštevanju temeljne pravice strank do dispozitivnega urejanja obligacijskih razmerij pa najbrž po oceni pritožbe ni potrebno posebej poudarjati, da se lahko stranki iz zavarovalne pogodbe, sklenjene v zvezi z obveznostjo po 15. čl. ZOZP, v takšni pogodbi tudi prosto dogovorita tudi za širši obseg pravic in obveznosti, kot pa je to z zakonskim določilom predpisano. Z zakonom je namreč določen zgolj minimum jamstva, ki ga zavarovalnica prevzema, ta pa lahko seveda prevzame tudi bistveno širšo jamstvo, le-to pa izhaja tudi iz splošnih pogojev, kar pomeni, da je toženka prevzela zavarovalno kritje v zvezi z uporabo traktorja na splošno. Zato bi moralo sodišče pravo vsebino in pomen takega dogovora med pravdnima strankama v konkretnem primeru presoditi, a kljub temu, da je tožeča stranka tekom postopka na to opozarjala in tovrstno dejstvo tudi navajala, o tem v sodbi ni najti odgovora sodišča. Ker relevantna določila Splošnih pogojev in zavarovalne pogodbe niso interpretirana, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, to pa je nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb iz 14. tč. II. odst. čl. 339 ZPP. Vsekakor pa je v konkretnem primeru šlo za uporabo traktorja kot motornega vozila, saj je imel traktor vključen motor, ter je bil slednji povezan s silokombajnom preko kardana. Silokombajn pa je pritiklina traktorja, ki brez povezave z delujočim traktorjem nima prav nobene funkcije, zato deli pravno usodo traktorja oz. je njegov sestavni del. Škoda je nastala iz delovanja motornega vozila kljub temu, da je nastala na dvorišču oz. na cesti domačije, oziroma da ni nastala na javni prometni površini, saj je bistveno, da je deloval motor traktorja, kot pogon, s pomočjo katerega je ob potiskanju na plin deloval silokombajn. Iz tega sledi, da je traktor kot motorno vozilo služilo svojemu namenu, saj je bistveno za traktor, da se z močjo motorja bodisi premika, bodisi, da obratuje ter pri tem, da dovaja moč motorja s strojem oz. napravam, v konkretnem primeru silokombajnom. Ni mogoče namreč plastično ločevanje traktorja kot motornega vozila oz. traktorja kot delovnega stroja. O traktorju kot delovnem stroju namreč sploh ni mogoče govoriti, brez da je traktor hkrati tudi motorno vozilo, saj gre za dve neločljivi funkciji traktorja, kateri je imel zakonodajalec gotovo v mislih, ko je tudi traktor definiral kot motorno vozilo, ki je konstruirano tako, da vozi, vleče ali potiska traktorske priključke in se uporablja za njihov pogon ali za vleko priklopnega vozila. V konkretnem primeru pa je bila uporaba traktorja tudi ugotovljena, uveljavljena škoda pa je nastala v vzročni zvezi s takšnim delovanjem traktorja. V posledici nepravilne vsebinske odločitve sodišča je potrebno po oceni pritožbe razveljaviti tudi sklep o stroških postopka.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Ob neprerekanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje sta se tožnik in njegov oče L. F. tega dne dogovorila, da bosta rezala koruznico, na kar je tožnikov oče pod nadstrešnico na dvorišče poleg hleva pripeljal traktor, na katerega je bil preko kardanske gredi priključen silokombajn, v katerega je tožnik metal snope koruze, ki jih je sproti jemal s traktorske prikolice, ki je stala poleg, oče tožnika pa je pri takem delu sedel na traktorju v kabini in potiskal sklopko ter s tem dodajal plin. Take dejanske ugotovitve izhajajo tudi iz trditvene podlage vložene tožbe z dne 23. 11. 1999. Vendar pa tožnik v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja očita sodišču prve stopnje, da je sprejelo napačno dokazno oceno o tem, kdaj točno se je nesreča pripetila in da bi pri tem moralo slediti tožnikovemu očetu, ki je zaslišan dne 21. 12. 2006 (list. št. 77) izpovedal, da naj bi tožniku zgrabilo nogo takrat, ko je s traktorjem speljal. Taka pritožbena zatrjevanja so neutemeljena. Dokazna ocena o tem, kako je do škodnega primera prišlo, izhaja iz prepričljive ocene izpovedi tožnika (list. št. 21) in njegovega očeta in je taka ocena obeh izpovedi, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje tudi oceni pritožbenega sodišča prepričljiva. Sodišče prve stopnje je o poteku dogodka pravilno izhajalo iz tožnikove izpovedi, ko je pojasnil, da je traktor pri siliranju stal na mestu in da so tri ali štiri koruzni snopi ob siliranju ostali delno na tleh, delno pa so segali v kombajn, med obračanjem pa je tožnik stopil na te koruzne snope, ki jih je takrat potegnilo v zobovje kombajna, tožniku je pri tem spodrsnilo tako, da je izgubil ravnotežje in mu je pri tem nogo potegnilo v zobovje kombajna. Tega dejstva, da bi se naj to zgodilo, kot je izpovedal tožnikov oče L.F., torej šele ob koncu siliranja, ko je tožnikov oče s traktorjem speljal, kar pomeni, da je bil traktor v gibanju, tožnik ni zatrjeval v tožbi in tako njegovo zatrjevanje pomeni istočasno tudi širjenje trditvene podlage v tožbi. Pa tudi sicer so zaključki sodišča o tem, zakaj izpovedi tožnikovega očeta o poteku dogodka v tem delu ni sledilo, v izpodbijani sodbi prepričljivi in jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, ki je pravilno ugotovilo potek postopka in zato tako sprejetih zaključkov ne more omajati niti pritožbeno zatrjevanje o pomembni okoliščini in sicer starosti priče L. F., niti kritika na račun neustrezno dolgega sojenja, kajti okoliščina, da se je nesreča zgodila ob speljevanju traktorja ne izhaja niti iz tožbe, niti iz tožnikove izpovedi, zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča sprejeta dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu prepričljiva, pritožba pa neutemeljena. Pa tudi sicer je pritožniku pojasniti, da tudi v primeru, če bi se tudi zgodila obravnavana nesreča v trenutku speljevanja traktorja, zgolj zaradi obstoja te okoliščine prav tako ne bi obstajala povračilna zaveza tožene stranke iz naslova sklenjene zavarovalne pogodbe iz obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti o pogojih AO - 95, kot to zmotno zatrjuje pritožba, ko nadalje sodišču prve stopnje v zvezi s tem očita zmotno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je imel tožnikov oče, ki je bil tudi lastnik traktorja z reg. št. C. ... pri toženki sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti ob pogojih AO - 95, kar je posebna oblika obveznega zavarovanja, ki temelji na obveznosti iz 15. čl. ZOZP (Ur. list RS, št. 70/94-30/06), ki določa, da mora lastnik motornega ali priklopnega vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari. Gre torej za posebno obliko zavarovanja, ki zaradi razlogov socialnosti odstopa od temeljnega načela, da je sicer zavarovanje v našem pravu prostovoljno, čeprav, kot nadalje izpostavlja pritožba, tudi to zavarovanje temelji na zavarovalni pogodbi, ki jo mora skleniti lastnik vozila za v zakonu določene nevarnosti. V takih primerih mora namreč zavarovati svojo odgovornost v zvezi z uporabo vozila, kajti če škoda ne izvira iz uporabe vozila, potem zanjo ne odgovarja. Zavarovalni pogoji AO-95 v konkretnem primeru, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe pa, kot je pravilno v izpodbijani sodbi zaključilo sodišče prve stopnje določajo, da je zavarovalnica dolžna povrniti škodo, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov na podlagi civilnega prava in je pri uporabi in posesti vozila navedenega v polici, prišlo do telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti kake osebe. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju, ali je tudi obravnavani škodni dogodek predmet kritja zavarovalnice, pravilno izhajalo iz čl. 15 ZOZP, saj se ravno zaradi nevarnosti prevoznih sredstev s tem, ko je predpisano obvezno zavarovanje, na ta način socializira riziko, vendar pa le riziko za tisto škodo (čl. 15 ZOZP), ki jo z uporabo vozila lastnik motornega ali priklopnega vozila povzroči tretjim osebam, kar pomeni, kot je pravilno dognalo sodišče prve stopnje, da je obveznost zavarovalnice, da krije škodo, podana le tedaj, kadar je odgovornost povezana z določenim vozilom oz. z njegovo uporabo. Ne gre pritrditi pritožbi, da v zvezi s tem sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo prepričljivih razlogov, oz. da so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju in da je s tem sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb iz 14. tč. II. odst. čl. 339 ZPP. Nasprotno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je na podlagi pravilnih dejanskih ugotovitev o tem, da je prišlo do tožnikove poškodbe na domačem dvorišču pod nastreškom ob hlevu, izven javnih površin, pri siliranju koruze s silirnim strojem, ki je bil preko kardanske gredi priključen na traktor pravilno zaključilo, da ni šlo za tipično prometno situacijo in povsem pravilno uporabilo tudi vsebino pravnega standarda uporabe motornega vozila v skladu s čl. 15 ZOZP, saj je utemeljeno izhajalo tudi iz samega namena, ki ga ima dolžnost sklenitve zavarovalne pogodbe po ZOZP in je posledično pravilno dognalo, da ni šlo v danem primeru za tako tipično prometno situacijo, da bi za škodo, ki je pri tem tožniku nastala, obstajala povračilna zaveza toženke na osnovi sklenjenega zavarovanja avtomobilske odgovornosti in taki zaključki so tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilni, pritožba pa neutemeljeno sodišču v tem delu očita zmotno uporabo materialnega prava ter posledično tudi odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih ter kršitev določbe 14. tč. II. odst. čl. 339 ZPP.

Tožnik v svojih pritožbenih zatrjevanjih ob očitku sodišču prve stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo, sicer pravilno izhaja iz določbe čl. 15 ZOZP, še zlasti, ko zatrjuje, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam lastnik vozila in da ni nikjer izrecno določeno, da se pojem uporabe vozila nanaša na uporabo vozila v prometu, vendar pa v konkretnem primeru, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, škoda, ki je nastala pri kmečkem opravilu, torej pri siliranju z zgolj vključenim motorjem traktorja, ki je dovajal energijo silokombajnu ni zajeta z obsegom kritja iz zavarovalne pogodbe, saj takšna dejavnost ni povezana z uporabo traktorja v prometu (čl. 15 ZOZP). Kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, pojem rabe motornega vozila sicer res ni vedno nujno povezan s pojmom javne ceste v smislu 2. tč. čl. 14/I ZJC, saj lahko motorno vozilo svojemu namenu služi tudi takrat, če ne obratuje ali pa je v gibanju brez vključenega motorja, vendarle pa je pri tožniku kljub obsežnim pritožbenim zatrjevanjem v tej smeri, ki so sicer neutemeljena pojasniti, da bi bila vsekakor napačna in v nasprotju z namensko (teleološko) razlago določila 15. čl. ZOZP razlaga, za katero se ves čas zavzema in jo zatrjuje, to pa je, da obseg kritja zavarovalnice zajema tudi škodo, ki je tožniku sicer nastala v zvezi z uporabo traktorja, vendar pa pri delu (siliranju koruze) na domačem dvorišču. Pri razlagi pravnega standarda uporabe motornega vozila je potrebno, kot je v izpodbijano sodbo pravilno povzelo sodišče prve stopnje izhajati iz namena, ki ga zasleduje dolžnost sklepanja zavarovanje avtomobilske odgovornosti po ZOZP, to pa je, poskrbeti za oškodovance in potnike v javnem prometu, ne krije pa tako zavarovanje tudi tistih škod, ki nastanejo v drugačnih (delovnih) situacijah, ki jih ni mogoče razlagati v kontekstu ZOZP. Iz tega sledi, da so drugačna pritožbena zatrjevanja tožnika materialnopravno zmotna, saj tak škodni dogodek, kot je obravnavani in kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje in ki ni posledica prometne situacije, ne more biti predmet kritja zavarovalnice, zato nikakor ni mogoče pritrditi tožniku, da je v obravnavanem primeru šlo za uporabo traktorja kot motornega vozila zgolj zaradi vključenega motorja, ki je dovajal energijo silokombajnu. Že takrat veljavni ZTVCP je namreč v čl. 10 tč. 36 opredeljeval traktor kot vozilo na motorni pogon, ki je konstruirano tako, da vleče, potiska ali vozi razna zamenljiva orodja oziroma se uporablja za njihov pogon ali za vleko priklopnih vozil, kar ob razlagi pojma vozila (tč. 25, 26 in 27 čl. 10 ZVCP) pomeni, da je vozilo vsako prevozno sredstvo, ki je namenjeno za vožnjo po cesti, razen vozičkov brez motorja za slabotne in otroških prevoznih sredstev oziroma vsako tisto vozilo, ki se premika z lastnim motorjem, razen vozil, ki vozijo po tirih, oziroma vozilo, ki je namenjeno predvsem za prevoz oseb in stvari po cestah ali se uporablja za vleko priklopnih vozil... . Ob taki razlagi pojma motornega vozila pač v konkretnem primeru, kot to zmotno zatrjuje pritožba, ni mogoče sprejeti drugačne razlage, ki sicer izhaja iz izpodbijane sodbe, to pa je, da v obravnavanem primeru ni šlo za tipično prometno situacijo, četudi je šele ob vključenem motorju traktorja silokombajn preko kardana lahko sploh deloval in v tej povezavi ni mogoče, kot to zmotno zatrjuje pritožba, sprejeti razlage, da je silokombajn pritiklina traktorja, kar tudi sicer pritožnik prvič zatrjuje v pritožbi, kot tudi, da je nastala škoda na cesti domačije (kar je pritožbena novota), saj zgolj dovajanje energije iz traktorskega motorja preko kardana še ne pomeni, da je v konkretnem primeru šlo za delovanje in uporabo traktorja v smislu čl. 15 ZOZP, pri čemer pritožbeno sodišče izpostavlja, da je ravno razločevanje traktorja kot motornega vozila oz. traktorja kot delovnega stroja, kar pritožnik prav tako izpostavlja, za obravnavno situacijo odločujočega pomena, zaključki v zvezi s tem pa so v izpodbijani sodbi povsem pravilni, zato po oceni pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava (razlage splošnih pogojev AO-95 (določil ZOZP, ZTVCP, ZOR), zato je pritožbeni očitek v tej smeri neutemeljen.

Pritožnik opozarja v vloženi pritožbi na nekatere primere iz sodne prakse, za katere pa je povedati, da niso povsem primerljivi z obravnavanim primerom, zlasti, ko gre za presojo odškodninske odgovornosti ob sklenjenem zavarovanju AO - plus - 97, ki je sicer prostovoljno življenjsko zavarovanje in varuje voznika tudi v primeru malomarnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 325/2002), pri čemer pa pritožbeno sodišče opozarja na stališče Vrhovnega sodišča, ki ga je zavzelo v revizijski odločbi II Ips 20/2005 z dne 12. 10. 2006, kjer je zapisano, da škoda, ki nastane pri delu na polju, izven javnih površin, ni zajeta z obsegom kritja iz zavarovalne pogodbe, saj takšna dejavnost ni povezana z uporabo traktorja v pomenu 15. čl. ZOZP, enako pa izhaja iz revizijske odločbe II Ips 134/2000 z dne 7. 9. 2000. Na podlagi povedanega so torej pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava, zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter zatrjevanih absolutno bistvenih kršitvah iz 14. tč. II. odst. čl. 339 ZPP, ki naj bi jih zagrešilo sodišče prve stopnje, neutemeljeni. Zato je bilo potrebno pritožbo pritožnika zavrniti (čl. 353 ZPP) in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, pri tem pa pritožbeno sodišče ni zasledilo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odst. čl. 350 ZPP).

V zvezi z vloženo pritožbo je pritožnik priglasil stroške, katere pa v skladu s I. odst. čl. 154 v zv. s I. odst. čl. 165 ZPP nosi sam.