Jedro

Ko gre za dozidave, nadzidave, prezidave ipd. obstoječih objektov, je mogoče govoriti o novi stvari v smislu pravnega pravila paragrafa 418 ODZ (zdaj tudi določb 24. do 26. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR) le v primerih, ko gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali, kar je upoštevalo višje sodišče, če gre za spremenjeno identiteto zgradbe (na primer, če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, če iz senika nastane počitniška hišica ipd.). Ni mogoče uporabiti, ko gre za ureditev razmerja med graditeljem in lastnikom zemljišča oziroma obstoječe zgradbe, pravnega pravila paragrafa 415 ODZ (zdaj 23. člena ZTLR) o pomešanju oziroma spojitvi stvari, ker so spričo dejstva, da gre tu tudi za nepremičnino, temu namenjena pravna pravila paragrafov 417 do 419 (oziroma 24. do 26. člena ZTLR) kot specialnih.

Res sicer vložitev tožbe pretrga zastaranje, vendar zakon določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Gre torej za konkretno terjatev, ki se uveljavlja, in le-tej terjatvi mora biti namenjena tožba ali drugo pravno dejanje. Tako denimo, kar velja tudi za obravnavano zadevo, tožba s stvarnopravnim zahtevkom ne pretrga zastaranja terjatve, ki se uveljavlja na obligacijskopravni podlagi neupravičene pridobitve (ali lastninska tožba ne pretrga zastaranja odškodninske terjatve ipd.).

Zlasti, ko gre za verzijske zahtevke, kot je obravnavani, začne zastaranje teči od konca ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja. Le takšno razumevanje določb prvega odstavka 2. člena zakona o zastaranju terjatev oziroma prvega odstavka 361. člena ZOR je sprejemljivo, saj bi sicer med sorodniki, med tistimi, ki živijo skupaj, povzročalo razdore, ko bi bil prikrajšanec prisiljen zahtevati povračilo, če naj bi bilo pravočasno, še v času skupnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob drugem sojenju, drugače kakor prvič, zavrnilo tako primarni zahtevek, naj se ugotovi, da gre prvi tožnici ter dedičema po pokojnem A. G. - drugi tožnici in tožniku solastninski delež na nepremičninah, vpisanih v vl. št. k.o. Š., in sicer na parceli stavbišče, parceli sadovnjak in na parceli kozolec; naj toženka ali toženec dovolita katastrsko odmero funkcionalnega zemljišča in potem ustrezno zemljiškoknjižno vknjižbo; kakor tudi podrejen zahtevek, da mora toženec plačati tožnikom 900.760,00 SIT. Tožeči stranki je naložilo, naj povrne pravdne stroške toženi stranki. Ugotovilo je, da ni obstajal ne izrecen ne tih dogovor med opravljenimi adaptacijami na toženkinih nepremičninah o pridobitvi solastninskih deležev tožnice in njenega moža. Sklicevanje tožeče stranke na pravno pravilo paragrafa 418 občnega državljanjskega zakonika (ODZ) ni utemeljeno, ker ni šlo pri tožnici in njenem možu za dobroverna graditelja, prav tako pa tudi ne na pravno pravilo paragrafa 415 ODZ, ker ne pride v poštev v primerih, ko je ena stvar nepremičnina. Podredni zahtevek pa po mnenju sodišča prve stopnje ni utemeljen, saj je toženka vložila v nepremičnino najmanj toliko kot prva tožnica in njen takratni mož.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke pretežno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje razen v stroškovnem delu, ki ga je razveljavilo. Svojo odločitev utemeljuje s tem, da ni bil niti s konkludentnimi dejanji sklenjen dogovor o skupnih vlaganjih ne dano soglasje za spremembo solastninskih deležev; da tožniki niso upravičeni niti do stvarnopravnih zahtevkov na podlagi pravnih pravil o pridobitvi lastnine z gradnjo na tujem zemljišču, ker iz vlaganj niso nastale nove stvari; da je obogatitveni zahtevek zastaran, saj začne teči zastaranje verzijskega zahtevka takrat, ko je prišlo do premika premoženja, in ne šele od takrat, ko je zavrnjen stvarnopravni zahtevek.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga vrhovnemu sodišču, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje z izvedbo dodatnega dokaznega postopka. Trdi, da za dogovor ni potrebna pisnost, ker zadoščajo konkludentna dejanja, dogovor pa dokazujejo številne okoliščine; da sta sodišči izhajali iz nepravilnega izhodišča, da sklenitev dogovora ni dokazana in zato se ni raziskovalo dejansko stanje v smeri učinkov in izpolnitve obveznosti in tako je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje neraziskano; da sodišče ni pravilno uporabilo pravnega pravila paragrafa 418 ODZ, ki predstavlja drugi temelj tožbenga zahtevka, saj je bila ustvarjena nova stvar (kuhinja, ločeni sobi, povsem prenovljeno stanje v hiši); da bi moralo sodišče upoštevati vsaj določbe paragrafa 415 ODZ o pomešanju stvari; da dokler traja ekonomska skupnost, zastaranje terjatev iz neopravičene obogatitve ne teče, z vložitvijo tožbe pa so tožniki pretrgali zastaranje; da je pritožbeno sodišče ugotovilo zastaranje, čeprav ni prej nihče izvajal dokazov v tej smeri, kar pomeni bistveno kršitev postopka na drugi stopnji; da je bil zaključek o najmanj takšnem vložku toženke, kakršen je bil tožničin in njenega moža, sprejet brez izvedbe dokazov, kar je spet procesna kršitev.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Prvo sodišče res ni ugotavljalo dejstev v zvezi z ugovorom zastaranja, ker je zavzelo (nepravilno) stališče, da bi lahko tožena stranka postavila obogatitveni zahtevek šele, ko bi sodišče zavrnilo stvarnopravni zahtevek. Vendar pa je v zvezi z drugimi vprašanji ugotovilo dejstva, ki pomenijo mejnike pomembne za presojo zastaranja terjatve (na primer, do kdaj je pokojnik vlagal, do kdaj je živel s toženko v skupnem gospodinjstvu oziroma kdaj je umrl ipd.). Tem ugotovitvam tožena stranka niti ni oporekala. Če so bila ta dejstva ugotovljena v zvezi z drugimi smotri postopka in ne v zvezi z ugotavljanjem zastaranja, jim to ne jemlje moči dejanskih ugotovitev, na podlagi katerih lahko pritožbeno sodišče sklepa (drugače kakor prvo sodišče) o pravni posledici zastaranja (4. točka 373. člena ZPP).

Zgrešena je tudi druga procesna revizijska graja o tem, da je sodišče prve stopnje sklepalo v zvezi z podrednim zahtevkom o toženkinem prispevku brez izvedbe dokazov. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 382. člena ZPP), v tej zadevi pa drugostopenjsko sodišče ni sprejelo pravkar omenjenega stališča prvega sodišča, ker je menilo, da gre za zastarano terjatev, zaradi česar so nepomembne okoliščine o njeni utemeljenosti. Načenjati v revizijskem postopku pravilnost odločitve prvega sodišča, ki ni več pomembna, zaradi drugačnega pravnega stališča drugega sodišča, je zato neprimerno in seveda neutemeljeno. Podobna ugotovitev velja tudi za revizijski poudarek, da za dogovor (o adaptaciji stavb) ni potrebna pisnost, saj sta si bili tudi nižji sodišči glede tega vprašanja edini. Odveč je zato to še posebej zatrjevati v reviziji. Konkludentna dejanja so dovolj, niso pa dovolj za dogovor o spremembi solastniških deležev graditeljev. Takšen dogovor je lahko usten, ni pa mogoče o njem sklepati na podlagi konkludentnih dejanj že spričo njegove narave same - določitve novih deležev. Preprosto, s konkludentnimi dejanji se tega ne da. Ko se v reviziji trdi, da je zmotno izhodišče sodišča, da dogovor ni dokazan, zahaja tožeča stranka na v revizijskem postopku prepovedano področje dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ob reševanju revizije torej ni mogoče mimo dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, da ni bilo ne pisnega ne ustnega sporazuma o tem, da bodo vlaganja prve tožnice in njenega takratnega moža prinesla stvarnopravne deleže oziroma spremembo obstoječih deležev. Očitanih procesnih kršitev torej ni.

Sodišče je torej ugotovilo, da dogovora o stvarnopravnih učinkih gradnje oziroma vlaganj ni, zaradi česar je sodišče utemeljeno zavrnilo stvarnopravni zahtevek, postavljen na zatrjevanem dogovoru. Kar zadeva drugi temelj, se revidenta očitno strinjata s tem, da je za uporabo pravnega pravila paragrafa 418 ODZ potrebno, da je rezultat gradnje zgradba, se pravi nova stvar, s stališčem višjega sodišča pa sta si navzkriž glede vprašanja, ali gre v obravnavanem primeru po adaptaciji hiše za novo stvar. Ko gre za dozidave, nadzidave, prezidave ipd. obstoječih objektov, je mogoče govoriti o novi stvari v smislu citiranega pravnega pravila (zdaj tudi določb 24. do 26. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR) le v primerih, ko gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe, ali, kar je upoštevalo višje sodišče, če gre za spremenjeno identiteto zgradbe (na primer, če je hlev prezidan v stanovanjski prostor, če iz senika nastane počitniška hišica ipd.). O takšni spremembi pa v tem primeru ni mogoče govoriti, saj kljub povečanju hiše za 3 m2, drugačni razporeditvi prostorov, izboljšanju bivalnih razmer, ostaja hiša s prvotnim namenom, se pravi, da ne gre za novo stvar. V zvezi s primarnim zahtevkom tudi ni mogoče uporabiti, ko gre za ureditev razmerja med graditeljem in lastnikom zemljišča oziroma obstoječe zgradbe, pravnega pravila paragrafa 415 ODZ (zdaj 23. člena ZTLR) o pomešanju oziroma spojitvi stvari, ker so spričo dejstva, da gre tu tudi za nepremičnino, temu namenjena pravna pravila paragrafov 417 do 419 (oziroma 24. do 26. člena ZTLR) kot specialnih.

Pravilna je materialnopravna ugotovitev višjega sodišča, da je terjatev iz podrednega tožbenega zahtevka zastarala. Res sicer vložitev tožbe pretrga zastaranje, vendar zakon določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Gre torej za konkretno terjatev, ki se uveljavlja, in le-tej terjatvi mora biti namenjena tožba ali drugo pravno dejanje. Tako denimo, kar velja tudi za obravnavano zadevo, tožba s stvarnopravnim zahtevkom ne pretrga zastaranja terjatve, ki se uveljavlja na obligacijskopravni podlagi neupravičene pridobitve (ali lastninska tožba ne pretrga zastaranja odškodninske terjatve ipd.). Tako z vložitvijo tožbe s stvarnopravnim zahtevkom dne 10.2.1989 zastaranje obogatitvene terjatve ni bilo pretrgano. Ni se sicer mogoče strinjati s stališčem višjega sodišča, da začne zastaranje terjatev iz neopravičene obogatitve vselej teči že od premika premoženja. Zlasti, ko gre za verzijske zahtevke, kot je obravnavani, začne zastaranje teči od konca ekonomske skupnosti, v kateri je prihajalo do premikov premoženja. Le takšno razumevanje določb prvega odstavka 2. člena zakona o zastaranju terjatev oziroma prvega odstavka 361. člena ZOR je sprejemljivo, saj bi sicer med sorodniki, med tistimi, ki živijo skupaj, povzročalo razdore, ko bi bil prikrajšanec prisiljen zahtevati povračilo, če naj bi bilo pravočasno, še v času skupnosti. Končni trenutek, upoštevaje zahtevke tožnikov (lastne adaptacije in iz naslova dedovanja) je za prvo tožnico razveza zakonske zveze z A. G. ter za drugo tožnico in tožnika od prenehanja njegove ekonomske skupnosti s toženko, se pravi z njegovo smrtjo 4.1.1985. Torej ob najugodnejši možnosti je splošni 5-letni zastaralni rok (371. člen ZOR) potekel 5.1.1990, podredni obogatitveni zahtevek pa je tožeča stranka postavila 8.12.1993, torej prepozno. Po povedanem je bilo tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Razloženo je bilo torej, da ni podan noben izmed uveljavljanih revizijskih razlogov in ker tudi uradni preizkus, ali ni morda podana procesna kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ali ni bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno zunaj tistega, kar spodbija revizija, ni pokazal kakšnih takšnih kršitev, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 166. člena ZPP).