Jedro

Do prenosa podjetja oziroma dela podjetja ali dejavnosti pride na podlagi samega zakona, ne glede na morebitno drugačno dogovarjanje med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikov. Pri tem ni bistveno, da je šlo za prenos gospodarske dejavnosti (v ožjem pomenu besede), temveč za prenos raziskovalne dejavnosti. Tudi raziskovalna dejavnost se glede na dejstvo, da se kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom, šteje kot gospodarska dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da bi moral biti tožnik k novemu delodajalcu prenesen le v zvezi z opravljanjem raziskovalnega dela, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je imel tožnik tudi po 1. 10. 2016 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent, in sicer za krajši delovni čas od polnega.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v drugi točki izreka delno spremeni tako, da se višina bruto zneska denarnega povračila zniža na znesek 6.826,38 EUR (od zneska 12.641,45 EUR), zahtevek za denarno povračilo v višini 5.815,07 EUR bruto, za odvod predpisanih dajatev od navedenega zneska, za izplačilo ustreznega neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo za opravljanje dela na UA. FB. za delovno mesto ... Visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 21,6 ur tedensko (54 %), za nedoločen čas od 1. 10. 2016 do 1. 1. 2017, ko se razveže pogodba o zaposlitvi na podlagi te sodne odločbe (1. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožniku od bruto zneska denarnega povračila v višini 12.641,45 EUR obračunati in plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2018 dalje do plačila (2. točka izreka). Višji zahtevek za plačilo denarnega povračila (32.867,82 EUR) se zavrne (3. točka izreka). Zavrne se tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi s tako vsebino, da bo zajemala opravljanje del na UA. FB. za delovno mesto ... Visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 21,6 ur na teden (54 %), da ga je dolžna pozvati nazaj na delo in mu omogočiti opravljanje dela v skladu z novo pogodbo o zaposlitvi (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.342,27 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka (5. točka izreka).

2. Zoper 1., 2. in 5. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbo primarno zavrže, podredno pa zavrne tožbeni zahtevek tožnika v celoti oziroma, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo predložen dokaz tožene stranke - elaborat o prenehanju članstva UA. C. z dne 28. 4. 2016 iz razloga, ker bi ga tožena stranka lahko predložila že v prvotnem postopku, v ponovljenem postopku pa ni izkazala razlogov, čemu tega doslej ni storila. S tem je sodišče bistveno kršilo pravila postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ima vpliv na zakonitost in pravilnost sodne odločbe, saj je sodišče s tem kršilo pravico do kontradiktornosti in navedeno pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Toženi stranki pa je bila s postopkom sodišča prizadeta pravica do obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS. Sodišče je tudi povsem nelogično in pravno zmotno zaključilo, da je tožnikov tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev sklenjene pogodbe dovoljen na podlagi tretjega odstavka 181. člena ZPP in je ugotovilo obstoj drugačne pogodbe o zaposlitvi, kot je bila dejansko sklenjena. Delavec ima na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZDR-1 pravico zahtevati sklenitev pogodbe o zaposlitvi, če pisna pogodba ni bila sklenjena in se delo opravlja brez nje, ne pa tudi, ko je pisna pogodba sklenjena, dejansko pa delavec opravlja drugo delo. Predpostavka pravnega interesa od tožnika zahteva izkaz, da je njegov pravni položaj ogrožen, zaradi negotovosti glede določenega pravnega razmerja. Tožnik nima veljavnega habilitacijskega naziva, kar pomeni, da niti ne izpolnjuje pogojev za opravljanje pedagoškega dela in zato nima niti pravnega niti dejanskega interesa za predmetni tožbeni zahtevek. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas za nedoločen čas za delovno mesto znanstveni sodelavec in v okviru opisa del in nalog tega delovnega mesta je opravljal tudi druge naloge po nalogu nadrejenih, zato tudi morebitno opravljanje dela na UA. FB. je tako skladno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in vsa dela, ki jih je tožnik opravljal je opravljal v skladu s sklenjeno pogodbo. Tožnik v času trajanja delovnega razmerja pri toženi stranki ni nikoli tožene stranke pozval, da je dolžna izstaviti drugačno pogodbo o zaposlitvi, kar bi v skladu s 17. členom ZDR-1 imel pravico. Med strankama je bila nazadnje sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas od 1. 4. 2015 dalje za opravljanje dela znanstveni sodelavec pri UA. JRZ D.. Sodišče pa je nekritično sledilo tožnikovi izpovedbi in tako zaključilo, da je tožnik na podlagi predloženih dogovorov o sodelovanju raziskovalca UA. JRZ D. dejansko opravljal tudi pedagoško delo pri članici UA. FB.. Tožena stranka ni soglašala z opravljanjem pedagoškega dela tožnika na UA. FB., kar je razvidno tudi iz tega, da ni bila podpisnik dogovora. Dejstvo, da je opis delovnega mesta tožnika vseboval tudi pedagoške obveznosti potrjuje, da je odločitev sodišča napačna, saj ni podlage za ugotovitev obstoja drugačne pogodbe, kot je bila dejansko sklenjena. V posledici navedenega je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o navedenem in se je zato ne da preizkusiti. Tožnik od tožene stranke ne more terjati ugotovitev obstoja delovnega razmerja na delovnem mestu Visokošolski učitelj - docent za 54 % delovne obveznosti, saj ima tožnik z JRZ D. sklenjeno delovno razmerje za 100 %, kar izrecno potrjuje tudi aneks z dne 20. 1. 2017 in iz katerega izhaja, da se tožnik strinja, da mu z dne 1. 1. 2017 preneha delovno razmerje pri toženi stranki in je z dne 1. 1. 2017 polno zaposlen pri novem delodajalcu. Tožena stranka (kakor tudi z JRZ D.) je zavod in ne podjetje. Tožena stranka izvaja izobraževalno dejavnost oziroma znanstveno - raziskovalno dejavnost in njen cilj ni pridobivanje dobička, kar je cilj gospodarske dejavnosti, sled česar je ugotoviti, da za konkreten primer ni mogoče uporabiti 75. člen ZDR-1. Zmotno uporabo 75. člena ZDR-1 potrjuje tudi dejstvo, da gre v konkretnem primeru za upravno reorganizacijo organov oblasti. Nov raziskovalni zavod JRZ D. je bil ustanovljen s sklepom Vlade RS, vse te spremembe pa je potrdil Državni zbor RS. V konkretnem primeru so imeli vsi delavci možnost izbire delodajalca oziroma nadaljevanje dela pri toženi stranki, če so se tako odločili. Navedene izbire delavci pri prenosu podjetja, na podlagi prvega odstavka 75. člena ZDR-1 nimajo. Zato je odločitev sodišča materialnopravno zmotna, kar ima vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe. Prav tako je bistveno, da se je tožnik zavedal, da če odide, da odide v celoti in se s tem tudi izrecno strinjal ter šele nato vložil tožbo v predmetni zadevi, čeprav je vedel, da je imel s toženo stranko nazadnje sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za raziskovalno delo. Navedeno dejstvo je bistveno zaradi same utemeljenosti tožbenega zahtevka in tudi utemeljenosti pravice do denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Tožnik je prostovoljno izrazil voljo, da odide, saj je z novim delodajalcem JRZ D. sklenil aneks, s katerim je novi delodajalec prevzel pravice in obveznosti iz te pogodbe. V zvezi z avtonomijo tožene stranke iz 58. člena Ustave RS je sodišče pravilno navedlo, da je dolžno spoštovati navedeno določbo, zmotno pa je naziranje sodišča, da ima v konfliktu med univerzo in posameznim visokošolskim raziskovalcem prednost znanstvena svoboda posameznika. Prav tako je nerazumljiv zaključek sodišča, da je toženkina odločitev, da tisti delavci UA. JRZ D., ki se bodo odločili za nadaljevanje dela na JRZ D. ne morejo več izvajati pedagoškega dela pri toženki. Določba 58. člena Ustave RS daje toženi stranki kot državni univerzi avtonomijo. Razsežnosti avtonomije univerz in prepovedi posega v to temeljno svoboščino so obsežno opisane v pravnem mnenju dr. E.E., dr. F.F. in dr. G.G.. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnik na dan sojenja ne izpolnjuje pogojev za opravljanje pedagoškega dela, ker mu je 4. 4. 2018 potekla izvolitev v pedagoški naziv, vendar na podlagi tega dejstva neutemeljeno zaključuje, da je zato utemeljen tožnikov predlog za sodno razvezo. Sodišče popolnoma prezre, da tožnik za predmetni tožbeni zahtevek nima več pravnega in dejanskega interesa. V kolikor sodišče ne bi zmotno in nepopolno ugotovilo dejanskega stanja in bi pravilno upoštevalo zadnjo sklenjeno pogodbo med strankama, tožnikovemu zahtevku ne bi moglo ugoditi. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju, zato je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je zato napačno ocenilo, da so podani pogoji za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 in je pri tem zmotno zaključilo, da ima tožnik pravico do denarnega povračila. Tožena stranka meni, da tožniku pravica do denarnega povračila ne gre, ker mu je delovno razmerje prenehalo po lastni volji in zato ni pravne podlage za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Tako je sodišče prve stopnje pri tožniku H.H. ugotovilo, da mu delovno razmerje ni prenehalo zaradi nezakonitosti odpovedi, saj mu je bila hkrati ponujena druga ustrezna zaposlitev in je tožniku H.H. delovno razmerje prenehalo zaradi njegove odločitve, da sprejme mesto (vršilca dolžnosti) direktorja in zato ni pogojev za sodno razvezo. Navedeno bi moralo sodišče upoštevati tudi v konkretnem primeru. Sodišče je pri presoji upoštevalo kriterije, ki drugi odstavek 118. člena ZDR-1 ne določa. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik za čas do prenehanja delovnega razmerja ni uveljavljal nobenih pravic in da je šele po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, ki je bila posledica njegove lastne odločitve s tožbo zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za pedagoško delo. Sodišče, ko je razvezalo pogodbo med strankama za opravljanje pedagoškega dela, ki je predstavljalo le 47 % delovnih obveznosti nepravilno odmerilo glede na navedeno denarno povračilo v višini celotne mesečne plače. Ker je potrebno spremeniti oziroma razveljaviti odločitev sodišča prve stopnje je potrebno tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in navaja, da je tožena stranka s številnimi navedbami, ki niso odločilnega pomena, zamegljuje bistvo, ki je v tem, da odpoved ni zakonita, ker je podana zaradi ukinitve članice UA. JRZ D., ki je bila izvedena šele nekaj mesecev po odpovedi. Torej razlog za odpoved sploh ni obstajal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik pedagoško delo opravljal s toženkino privolitvijo in na podlagi sporazuma med članicama, ter da tožena stranka ni nasprotovala opravljanju pedagoškega dela tožeče stranke na UA. FB.. V delu obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki se je nanašal na delo v JRZ D. pa je prišlo do prenosa dejavnosti in v tem primeru do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne more priti. Okoliščine v zadevi dr. H.H., na katero se sklicuje tožena stranka so povsem drugačne, kot v konkretnem primeru. Dr. H.H. je dejansko sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki, med tem ko tožnik ni dal odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niti ni s toženo stranko sklenil sporazuma o prenehanju delovnega razmerja.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Tožena stranka v pritožbi očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar neutemeljeno. Z očitanimi bistvenimi kršitvami večinoma izpodbija ugotovljeno dejansko stanje oziroma zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka v pritožbi predvsem izpostavlja, da sodišče prve stopnje na vrsto pravnih vprašanj ni odgovorilo oziroma ni sledilo pravnemu naziranju glede materialnopravnih vprašanj tožene stranke, ki pa jih tožena stranka razlaga drugače, kot sodišče prve stopnje, ki pa je ustrezno obrazložilo svoja stališča, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti kršitev ustavnih pravic, konkretno kršitev 22. in 25. člena Ustave RS, ki jih tožena stranka uveljavlja v zvezi z zavrnitvijo predlaganega dokaza tožene stranke (Elaborat o prenehanju članstva UA. JRZ D. v UA. z dne 28. 4. 2016) iz razloga, ker ga je tožena stranka predložila prepozno. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek 286. člena ZPP, ki določa, da stranka lahko tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navaja nova dejstva, predlaga nove dokaze in uveljavlja ugovore zaradi pobotanja in zastaranja, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku ali če njegova dopustitev ne bi zavlekla reševanja spora. Tožena stranka se je sklicevala, da izvedba dokaza ne bi zavlekla reševanje tega spora. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke in razloge pravilno obrazložilo v točki 3 obrazložitve sodbe.

7. Izrek izpodbijane sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe. Med razlogi sodbe ni nobenega nasprotja, zaključki sodišča prve stopnje so jasni, sodba je ustrezno obrazložena, vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, zato je neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožbeno sodišče je v konkretnem individualnem delovnem sporu enkrat že odločilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje s sklepom opr. št. Pdp 398/2017 z dne 8. 3. 2018 razveljavilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot posledico zmotne uporabe materialnega prava in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu in na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, praktično v celoti pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nikakršnega nasprotja med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ne more uspeti z zahtevkom za izročitev pogodbe o zaposlitvi in ugotovitvijo, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki za opravljanja pedagoškega dela na UA. FB. za krajši delovni čas 21,6 ur tedensko (54 %) za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je med tožnikom in toženo stranko izvajala pogodba o zaposlitvi z drugačno vsebino od tiste, kot jo je opredeljevala pisno sklenjena pogodba o zaposlitvi. To je bil tudi predmet sodnega odločanja, ki se je nanašal na ugotovitveni tožbeni zahtevek. Zahteva za izročitev pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 17. člena ZDR-1) je utemeljen, če delavcu pisna pogodba o zaposlitvi ni izročena (torej, če pisna pogodba ne obstaja, delo pa se opravlja brez takšne pogodbe). Sodno varstvo za izročitev drugačne pogodbe o zaposlitvi pa v postopku individualnega delovnega spora ni predvideno, kar je pravilno zapisalo tudi sodišče prve stopnje. Glede na navedeno ni nasprotja niti v izreku izpodbijane sodbe niti v razlogih te sodbe.

10. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje raziskovalnega delovnega mesta od 1. 4. 2015 dalje, čeprav je od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2016 dejansko opravljal tudi dela na pedagoškem delovnem mestu toženkine članice UA. FB., v obsegu 54 % polnega delovnega časa. Nazadnje sta članici na predlog UA. FB. sklenili dogovor, na podlagi katerega je tožnik od 1. 4. 2015 do 30. 9. 2015 opravljal pedagoško delo pri izvedbi študijskega programa pri obveznih učnih predmetih osnove kemije in kemije v obsegu 47 % delovnega časa, od 1. 10. 2015 do 30. 9. 2016 pa v obsegu 54 % polnega delovnega časa. S pričetkom študijskega leta 2016/2017 je bil izključen iz pedagoškega dela na podlagi toženkine odločitve, da delavci, ki imajo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje raziskovalnega dela pri UA. JRZ D., zaradi predvidene ustanovitve novega raziskovalnega zavoda in zaposlitve pri tem zavodu ne smejo biti vključeni v študijski proces njenih pedagoških članic. Oba učna predmeta, pri katerih je bil tožnik nosilec, sta se izvajala tudi v tekočem letu, tožnika pa toženka ni vključila v napoved izvajanja študijskih programov.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je tožnik pedagoško delo opravljal mimo njenih navodil, ki jih je imela tožniku pravico dajati kot njegov delodajalec, na podlagi prvega odstavka 34. člena ZDR-1 in da je tožnikovemu pedagoškemu delu nasprotovala. Sodišče je sledilo pričanju dekana, da članica, ki ima potrebo po pedagoškem kadru, javi to drugim članicam in rektoratu, ki nato sporočita, ali imata kader, nakar se med članicama sklene sporazum, ki se pošlje na rektorat. Zato sodišče utemeljeno ni sledilo trditvam tožene stranke, da je tožnik pedagoško delo opravljal mimo njenih navodil in brez njenega soglasja. Glede na dejstvo, da je bila sklenitev sporazuma med članicama podlaga za nastop pedagoškega dela, je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik ni potreboval dodatne odredbe ali navodil ter soglasja tožene stranke.

12. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi izstopa članice UA. JRZ D. in ustanovitve javnega raziskovalnega zavoda D. z isto dejavnostjo in prenosom te dejavnosti od tožene stranke na novoustanovljeni javni zavod prišlo do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1 in Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov (v nadaljevanju Direktiva). Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v primerljivi zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS pod opr. št. VIII Ips 129/2018 z dne 18. 7. 2018. Do prenosa podjetja oziroma dela podjetja ali dejavnosti pride na podlagi samega zakona, ne glede na morebitno drugačno dogovarjanje med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikov. Pri tem ni bistveno, da je šlo za prenos gospodarske dejavnosti (v ožjem pomenu besede), temveč za prenos raziskovalne dejavnosti. Tudi raziskovalna dejavnost se glede na dejstvo, da se kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom, šteje kot gospodarska dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive (tako tudi sodišče Vrhovnega sodišča RS v zgoraj omenjeni odločbi). Ker je torej zaradi prenosa raziskovalne dejavnosti prišlo do delnega prevzema tožnika k novemu delodajalcu (v obsegu njegovega raziskovalnega dela) po samem zakonu, je neutemeljeno obširno pritožbeno sklicevanje tožene stranke na anekse k pogodbi o zaposlitvi, ki jih je tožnik sklenil z novim delodajalcem. Iz istega razloga prav tako ni odločilno, ali je imel tožnik možnost izbire med delodajalcema, saj je prišel k delodajalcu prevzemniku (v zvezi s prenosom raziskovalne dejavnosti) že po samem zakonu. Kot je bilo že omenjeno ima delavec glede na 75. člen ZDR-1 le možnost, da odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku (sedmi odstavek 75. člena ZDR-1). V takšnem primeru mu lahko delodajalec prenosnik izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Do takšne situacije pa v tožnikovem primeru ni prišlo.

13. Ker je bilo v postopku pravilno ugotovljeno, da je tudi prenos raziskovalne dejavnosti od tožene stranke na JRZ D. pomenil prenos dejavnosti v smislu 75. člena ZDR-1 (oziroma Direktive) so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da naj bi šlo v konkretnem primeru za upravno reorganizacijo organov oblasti. Niti tožena stranka niti JRZ D. namreč nimata statusa organa oblasti, zato ni bistveno, da je bil javni raziskovalni zavod D. ustanovljen s sklepom Vlade RS, da je Vlada RS spremenila odlok o ustanovitvi univerze in ukinila članico UA. JRZ D. in da so bile te odločitve potrjene v Državnem zboru RS.

14. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede ugotovitve sklenjene pogodbe o zaposlitvi za opravljanje del v UA. FB. na delovnem mestu Visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas od polnega in za nedoločen čas ne more omajati niti pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da ni možen prenos le dela pogodbe o zaposlitvi. Možnost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega ali možnost sklenitve večih pogodb o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega z več delodajalci predvideva že ZDR-1 (člen 65. in 66. ZDR-1). Zato po zaključku pritožbenega sodišča ni ovire tudi za zadeven prenos delavca k drugemu delodajalcu po 75. členu ZDR-1. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje tudi na avtonomijo univerze in v zvezi s tem na 58. člen Ustave RS (Ustava RS; Ur. l. RS/I, št. 33/1991 in nadalj.), vendar pa po zaključku pritožbenega sodišča tudi te pritožbene navedbe niso utemeljene. Tožena stranka mora namreč tudi pravico do avtonomije izvajati ob spoštovanju določb ZDR-1, ki urejajo pravice delavcev, tudi pravice delavcev v primeru spremembe delodajalca. V postopku pa je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka posegla v tožnikovo pravico do (delne) spremembe delodajalca in s tem kršila določbe ZDR-1. 15. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da bi moral biti tožnik k novemu delodajalcu (JRZ D.) prenesen le v zvezi z opravljanjem raziskovalnega dela, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je imel tožnik tudi po 1. 10. 2016 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje del na UA. FB. na delovnem mestu Visokošolski učitelj - docent in sicer za krajši delovni čas od polnega, to je za 21,6 ure na teden (54 %). Tudi v tem delu je tožnikova pogodba o zaposlitvi prenehala nezakonito in ker sta obe stranki predlagali sodno razvezo te pogodbe po 118. členu ZDR-1, je sodišče prve stopnje to pogodbo utemeljeno razvezalo z dnem 1. 1. 2007, ko se je tožnik s polnim delovnim časom zaposlil pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo, da bi tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po njegovi volji (prenehalo mu je zaradi prehoda k novemu delodajalcu zaradi instituta spremembe delodajalca, pri čemer je bil ta prehod za del pedagoškega dela, ki ga je tožnik pri toženi stranki opravljal, nezakonit), zato je tudi pravilno obrazložilo, da so bile okoliščine, na katere se sklicuje tožena stranka v zadevi dr. H.H., drugačne kot v tožnikovem primeru. Dr. H.H. je dejansko sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kriterije, na podlagi katerih je opredelilo višino vtoževanega denarnega povračila. To svojo odločitev glede uporabe kriterijev je ustrezno obrazložilo, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče na to obrazložitev le sklicuje. Ob tem ugotavlja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik do denarnega povračila sploh ni upravičen iz razloga, ker naj bi mu delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po njegovi volji. Kot je bilo že ugotovljeno, je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki iz razlogov na strani tožene stranke.

17. Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je bilo denarno povračilo tožniku prisojeno v previsokem znesku, in sicer zato, ker je sodišče prve stopnje pri določitvi višine tega denarnega povračila upoštevalo napačno osnovo za izračun višine tega nadomestila. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 je odmena, ki jo dobi delavec zato, ker se kljub nezakonitemu prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne reintegrira k delodajalcu. Glede na to, da bi bil tožnik v primeru, če bi bilo njegovemu tožbenemu zahtevku za reintegracijo ugodeno, reintegriran k toženi stranki le za 54 % njegovega delovnega časa (za 21,6 ure na teden), je treba po stališču pritožbenega sodišča kot osnovo za izračun višine denarnega povračila uporabiti sorazmerni del tožnikove plače, izplačane v zadnjih treh mesecih od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Glede na to, da je tožnikova plača, izplačana v zadnjih treh mesecih, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje znašala 2.528,29 EUR, je moralo sodišče prve stopnje upoštevati sorazmerni del plače kot podlago za izračun višine denarnega povračila. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do denarnega povračila v višini petih sorazmernih delov plač, kar znaša skupaj 6.826,38 EUR. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o višini denarnega povračila tako, da ga je znižalo na znesek 6.826,38 EUR, v preostalem pa tožnikov tožbeni zahtevek (še za plačilo zneska 5.815,07 EUR) zavrnilo kot neutemeljeno (358. člen ZPP).

18. Ker razen v zvezi z odločitvijo o višini pripadajočega denarnega povračila tožniku niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba v preostalem pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 350. člena ZPP. Tožena stranka trpi svoje stroške pritožbe, na podlagi 41. člena ZDSS-1, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja. Odgovor na pritožbo tožnika pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.