Jedro

Novejša sodna praksa dopušča spremembo tožbe po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in nadaljevanju postopka v pravdi.

Okoliščina, da tožnica ni izdala računov za vse opravljene storitve oziroma da izstavljenih računov ni specificirala tako, kot ji to nalaga 11. člen ZOdvT, ne pomeni, da v tem pravdnem postopku ne more utemeljeno zahtevati njihovega plačila oziroma da sodišče ne more presojati utemeljenosti njenega zahtevka za plačilo teh storitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 26. 11. 2014 (I. točka izreka) in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 115969/2014 z dne 5. 9. 2014 razveljavilo tudi v 1. in 3. odstavku izreka ter postopek nadaljevalo kot po tožbi (II. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna v roku 15 dni od izdaje odločbe tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) plačati znesek glavnice v višini 2.028,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 733,95 EUR od 11. 1. 2014 dalje do plačila, od zneska 1.294,79 EUR pa od 25. 9. 2015 dalje do plačila, ter izvršilne stroške v višini 89,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega paricijskega roka do plačila (III. točka izreka). V preostalem delu (tj. za plačilo zneska glavnice 480,07 EUR ter zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 25. 9. 2015 dalje do plačila) je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je toženec dolžan tožnici v roku 15 dni od prejema odločbe povrniti 297,13 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper I., III. in V. točko izreka odločbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je v postopku po ugovoru zoper plačilni nalog sprememba tožbe le izjemoma dopustna, in sicer, če je razširitev tožbe posledica kasneje nastalih dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev, uveljavljano že s plačilnim nalogom. V obravnavanem primeru ne gre za takšen primer, zato sprememba tožbe ni dopustna (II Ips 268/2008, II Ips 518/2001, II Ips 397/2002, II Ips 209/2012 III Ips 69/2011). S tem, ko je sodišče dopustilo spremembo tožbe, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Dopustitev spremembe tožbe ni dovolj obrazložena, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče, se ne nanaša na primerljivo situacijo, poleg tega je nasprotno stališče toženec podkrepil s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. V postopku, ki sledi ugovoru zoper plačilni nalog, sodišče omejiti svojo presojo le na pravna dejstva in pravna razmerja, od katerih je odvisna pravilnost in utemeljenost sklepa o izvršbi. Bistvena posebnost tega postopka je v tem, da se v postopku odloča, ali naj plačilni nalog v celoti ali deloma ostane v veljavi ali pa naj se razveljavi. Sodišče je z razveljavitvijo plačilnega naloga dejansko v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek in ugotovilo, da plačilni nalog sploh ni bil utemeljen. To izhaja tudi iz same obrazložitve, da izdani računi sploh ne vsebujejo zatrjevanih opravil. Napačna je ugotovitev, da med pravnima strankama ni bilo dogovora o fiksnem znesku plačila. Dogovor o plačilu 960,00 EUR potrjuje elektronska komunikacija in dejstvo, da je bil račun za 733,95 EUR (X 1-13) izstavljen že po zaključenem postopku, in sicer za delno pokritje že prejetih zneskov. Iz odgovorov na kasnejše pozive k plačilu računa izhaja, da je bil toženec ves čas prepričan, da je celotna terjatev poravnana. Račun je knjigovodska listina, torej v posebni obliki sestavljen zapis o poslovnem dogodku, ki izraža njegovo vsebino in predstavlja podlago tožbenega zahtevka. Pogoji plačila in drugi pogoji, ki izhajajo iz računa in so v zvezi z opravljenimi storitvami, vežejo obe stranki in jih ni mogoče samovoljno spreminjati. Zatrjevane storitve, ki v računih niso zajete oziroma so zajete napačno, ne morejo biti podlaga tožbenemu zahtevku. To izhaja iz 11. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), po katerem lahko odvetnik zahteva plačilo nagrade in izdatkov le na podlagi specificiranega in stranki izstavljenega računa. Sodišče je ugodilo zahtevku v nasprotju z izstavljenimi računi, torej v nasprotju s podlago tožbenega zahtevka, kot jo je zatrjevala tožnica. S takšnim postopanjem je prekoračilo tožbeni zahtevek oziroma tožnici prisodilo nekaj drugega. Stroški zastopanja v postopku I Pd 226/2013 so odmerjeni v nasprotju z računi in tudi v nasprotju z ZOdvT. ZOdvT sicer določa višino nagrad, vendar se o višini nagrade stranki lahko dogovorita tudi drugače. Račun je dokaz takšnega dogovora. Z računom X 1-13 je tožnica od toženca zahtevala plačilo nagrade za postopek v višini 601,60 EUR, sodišče pa je v nasprotju z računom odmerilo nagrado za postopek v višini 1.023,10 EUR. Enako velja za račun W 1-14, ki se nanaša na obveznost plačila stroškov pisnih vlog v postopku I Pd 226/2013 v višini 936,00 EUR (in 22% DDV). Poleg tega odvetnik po ZOdvT sploh ni upravičen do plačila takšne storitve. Navedena računa tudi ne vsebujeta specifikacije, kot jo zahteva 11. člen ZOdvT, zato na njuni podlagi ni mogoče utemeljiti tožbenega zahtevka. Ker se račun X 1-13 ne glasi na toženca, ni podana njegova pasivna legitimacija. Pojasnila sodišča, da lahko obveznost izpolni kdo tretji, so napačna. Ker je sodišče priznalo tožnici več, kot je na podlagi računov sama zahtevala, je prekršilo razpravno načelo. Tožnica v pripravljalnih vlogah ni pojasnila podlage po izstavljenih računih, temveč je navajala in specificirala nove storitve, ki so bile opravljene pred začetkom postopka in za katere računi sploh niso bili izdani. Nagrada za narok in nagrada za sporazum se v obravnavanem primeru izključujeta, saj je bil sporazum dosežen na poravnalnem naroku, katerega smisel in namen je prav sklenitev sodne poravnave. Zahtevka za izvensodne storitve sta neutemeljena, saj ne gre za samostojne odvetniške storitve. Izvensodne storitve (dopis A., d. o. o.) in zahtevki, ki jih je postavljal delodajalec, so zajeti s postopkom pred delovnim sodiščem. Iz predloženih listin namreč izhaja, da se vse storitve nanašajo na odpoved pogodbe o zaposlitvi, dopis družbi A., d. o. o. pa je bil posredovan celo istočasno z dopisom delodajalcu zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sicer gre za izredno preprosto pisanje, zato bi bila tožnica kvečjemu upravičena do odmere nagrade s faktorjem 0,3 (tar. št. 2202). Enako velja tudi za druge kratke dopise, ki so še bolj očitno povezani s postopkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in ne predstavljajo obsežnejših opravil ter niso zahtevali pregleda obsežne dokumentacije, saj je ni bilo. Napačna je odločitev o stroških izvršilnega postopka, saj se je treba o teh odločiti v okviru celotnih stroškov postopka (V. točka izreka) in ne posebej (v III. točki izreka).

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni dovolj obrazložilo odločitve o dopustitvi spremembe tožbe. Pravilno je pojasnilo, da novejša sodna praksa(1) dopušča spremembo tožbe po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in nadaljevanju postopka v pravdi. Sprememba tožbe je dopustna, ker v postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine veljajo pravila pravdnega postopka, vključno s pravili, ki tožeči stranki omogočajo, da tožbo spremeni. Pri tem dopustnost spremembe tožbe ni omejena na primere, ki jih navaja pritožba. Predmet razpravljanja v tem pravdnem postopku torej ni nujno samo zahtevek, o katerem je odločeno s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine.(2) Sodišče prve stopnje je zato na podlagi 184. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 185. člena ZPP pravilno dopustilo spremembo tožbe.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o prekoračitvi tožbenega zahtevka in kršitvi razpravnega načela, ki sicer izhajajo iz (kot že pojasnjeno) napačnega stališča, da v tem postopku sprememba tožbe ni dopustna, temveč je lahko predmet razpravljanja samo zahtevek, o katerem je bilo odločeno s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine (in ki je v konkretnem primeru temeljil na računu W 1-14). Ob upoštevanju spremembe tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno dopustilo, je odločalo v mejah tožbenega zahtevka in v okviru podane trditvene podlage. V vlogi z dne 26. 11. 2014, naslovljeni kot Dopolnitev tožbe in sprememba tožbe, je namreč tožnica povišala tožbeni zahtevek (za 1.774,86 EUR) in pojasnila njegovo dejansko in pravno podlago. Tako je navedla, da zahteva plačilo odvetniških storitev, ki jih je opravila za toženca na podlagi njegovega naročila (mandata). Opravljene storitve je specificirala po vsebini in za vsako od opravljenih storitev posebej pojasnila višino zahtevanega plačila, in sicer je za vsako opravljeno storitev zahtevala plačilo v višini nagrade po tarifi ZOdvT in ob upoštevanju 22% DDV. S tem je postavila specificirani zahtevek za plačilo odvetniških storitev in v tem smislu zadostila zahtevam iz 11. člena ZOdvT. Okoliščina, da tožencu ni izdala računov za vse opravljene storitve oziroma da izstavljenih računov ni specificirala tako, kot ji to nalaga 11. člen ZOdvT, ne pomeni, da v tem pravdnem postopku ne more utemeljeno zahtevati njihovega plačila oziroma da sodišče ne more presojati utemeljenosti njenega zahtevka za plačilo teh storitev. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da toženčeva obveznost plačila opravljenih storitev temelji na 766. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Te obveznosti se ne more ubraniti z navedbami, da se račun na A6 (X 1-13) glasi na tretjo osebo. Zaradi izstavitve računa na ime tretje osebe toženec ni prost obveznosti plačila opravljenih storitev po mandatni pogodbi. V konkretnem primeru ga je namreč tožnica izstavila na ime družbe, katere lastnik je bil takrat toženec, na zahtevo toženca, toženec pa ni zatrjeval, da bi ta družba na podlagi izstavljenega računa že karkoli plačala.

7. V skladu s tretjim odstavkom 4. člena ZOdvT se lahko odvetnik in stranka dogovorita za plačilo pavšalnih zneskov ali zneskov po porabljenem času, ki so nižji od zakonsko določene nagrade, dogovor o nižjem plačilu mora biti sklenjen pisno, v primeru spora o obstoju takšnega dogovora pa je dokazno breme na stranki. Toženec je sicer zatrjeval obstoj takšnega dogovora, to je dogovora o plačilu fiksnega zneska 960,00 EUR za vse storitve, ki jih je zanj opravila tožnica (tako za zastopanje toženca v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, kot tudi za izvensodne storitve, ki so predmet tega postopka), vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ga ni dokazal. Dokazna ocena je celovita, popolna in vsebinsko prepričljiva. Zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo sklicuje. V odgovor na pritožbene navedbe še dodaja, da iz elektronske komunikacije ne izhaja dogovor o plačilu zgolj 960,00 EUR za vse opravljene storitve. Iz nje je razvidno le, da toženec ni želel plačati vseh terjatev tožnice, češ da ga je slabo zastopala v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Končno pritožba ne more uspeti niti z izpostavljanjem računa na A6 (X 1-13), saj se ta nanaša le na storitve, ki jih je tožnica opravila v navedenem postopku do določnega datuma. Po pojasnjenem je sodišče prve stopnje pravilno preizkusilo utemeljenost zahtevanih nagrad za opravljene storitve po Tarifi ZOdvT.

8. V zvezi z zastopanjem v postopku I Pd 226/2013 pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do nagrade za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v znesku 1.023,10 EUR, povečane za 22% DDV, do nagrade za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v znesku 944,40 EUR, povečane za 22% DDV, in tudi do nagrade za sporazum po tar. št. 1111 ZOdvT v znesku 256,90 EUR, povečane za 22% DDV. Tako je zaključilo, da je tožnica za zastopanje v zgoraj navedenem postopku upravičena do skupno 2.713,77 EUR (z že vključenim DDV). Pravilno je pojasnilo, da v skladu z opombo 1 1. dela Tarife nastanejo nagrade iz tega dela, med njimi tudi nagrada za sporazum, poleg nagrad, določenih v drugih delih, zato se nagrada za narok in nagrada za sporazum (sodno poravnavo) ne izključujeta. Okoliščina, da je do sklenitve sodne poravnave prišlo v okviru poravnalnega naroka, tega ne spreminja.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da so vse izvensodne storitve, ki jih je tožnica opravila kot toženčeva pooblaščenka in za katere je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnico upravičujejo do nagrad po tar. št. 2100 ZOdvT, že vključene v nagrado za postopek I Pd 226/2013 pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je navedlo pravilne razloge, zaradi katerih tako izvensodna storitev v zvezi z opravljenim, a neplačanim delom toženca za toženčevega poslovnega partnerja A., d. o. o., kot tudi izvensodne storitve v zvezi z drugimi zahtevki toženčevega delodajalca (računalnik, zelena karta), fotografijo v F. in obdolžitvah toženca glede denarnih zahtevkov povezanih družb z njegovim delodajalcem, niso vključene v nagrado za postopek I Pd 226/2013 pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Te izvensodne storitve tudi po presoji pritožbenega sodišča niso bile opravljene v zvezi z zahtevkom, ki se je obravnaval v zgoraj navedenem postopku. V njem je bil predmet obravnavanja tožbeni zahtevek toženca zoper njegovega delodajalca (A., d. o. o.) za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izplačilo odpravnine in delov plač. Za navedena izvensodna opravila je sodišče prve stopnje tožnici zato pravilno odmerilo nagrade po tar. št. 2100 ZOdvT v skupnem znesku 456,89 EUR (z že vključenim DDV). Ker v postopku pred sodiščem prve stopnje toženec ni ugovarjal zahtevani višini nagrad za te izvensodne storitve, pritožba ne more uspeti z navedbami, da je, ker je šlo za enostavna in kratka pisanja, tožnica upravičena do nižje nagrade (ob upoštevanju količnika 0,3).

10. Tožnica je na podlagi toženčevega naročila opravila odvetniške storitve za toženca, zato je na podlagi določb OZ, ki urejajo mandatno pogodbo, v zvezi s Tarifo ZOdvT upravičena do njihovega plačila v višini, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju, da je toženec že poravnal znesek 1.141,92 EUR, je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec dolguje tožnici znesek 2.028,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so navedene v 1. točki obrazložitve te odločbe.

11. Drži, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o izvršilnih stroških v okviru V. točke izreka, ki vsebuje odločitev o pravdnih stroških, in ne v okviru III. točke izreka, ki vsebuje odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, vendar ne gre za takšno pomanjkljivost, ki bi terjala njeno odpravo.

12. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I., III. in V. točki izreka) potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

13. Zaradi pritožbenega neuspeha toženec sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): VSL sklep I Cp 2471/2013 z dne 5. 2. 2014, VSL sodba in sklep I Cp 84/2015 z dne 15. 4. 2015. Op. št. (2): VS RS sklep II Ips 222/2012 z dne 7. 11. 2013.