Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je zmotno stališče, da v primerih, ko gre za odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS, oškodovanec zve za obseg škode in protipravnost ravnanja šele, ko pristojni organ pravnomočno odloči o nepravilnosti izdanih odločb ali šele, ko Ustavno sodišče odloči o protiustavnosti določene pravne ureditve. Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, nosita tožnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika zatrjujeta, da je zaradi nepravilnih odločitev pristojnih državnih organov v zvezi z višino odškodnine, ki sta jo morala plačati zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, kar je bil pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja, prišlo do štiriletnega zamika pri gradnji. Trdita, da sta bila oškodovana za skupni znesek najemnin za to obdobje, zato od sodišča zahtevata, naj toženi državi naloži plačilo odškodnine v znesku 92.452,66 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je terjatev tožnikov zastarala, dodalo pa je tudi, da bi tožnika lahko izpad dohodka od najemnin preprečila tako, da bi sicer neupravičeno višje obračunano odškodnino plačala, da pa bi si pridržala pravico preveč obračunani znesek zahtevati nazaj. Navedlo je tudi, da razveljavitev odločbe upravne enote še ne pomeni, da je podana tudi odškodninska odgovornost države.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z vsemi razlogi, ki jih je za zavrnitev zahtevka v obrazložitvi navedlo sodišče prve stopnje.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnika vlagata revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarjata, da je sodišče druge stopnje s tem, ko se ni opredelilo in dokazno ocenilo pritožbenih navedb v smislu 8. in 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zagrešilo relativno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnika menita, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zmotno presodilo začetek teka zastaralnega roka, saj je izostala dokazna ocena drugih dokazov. Sodišče bi moralo šteti, da sta za obseg škode izvedela šele 7.7.2003, ko je bila odločba Upravne enote pravnomočno razveljavljena s strani Vrhovnega sodišča RS. Navajata, da je zmotna ugotovitev sodišča, da sta najemnino začela pridobivati v letu 2000, temveč sta prvo najemnino dobila konec leta 2001. V nadaljevanju revizije tožnika izpodbijata tudi utemeljitev sodišča druge stopnje, da nista izkazala protipravnosti in da sta imela možnost izpad dohodka preprečiti.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da sodišče druge stopnje s tem, ko je potrdilo pravilnost razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje poleg zastaranja še dodatno navedlo za utemeljitev zavrnitve zahtevka, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Razlogi sodišča druge stopnje o odločilnih dejstvih so razumljivi in jih je mogoče preizkusiti.

8. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil (376. člen ZOR). Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek.

9. Odločilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka je ugotovitev obeh sodišč, da je odškodninska terjatev tožnikov, tudi, če je obstajala, že zastarala. Takšna odločitev je v skladu z že ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat odločilo, da je zmotno stališče, da v primerih, ko gre za odškodninsko odgovornost države na podlagi 26. člena Ustave RS, oškodovanec zve za obseg škode in protipravnost ravnanja šele, ko pristojni organ pravnomočno odloči o nepravilnosti izdanih odločb ali šele, ko Ustavno sodišče odloči o protiustavnosti določene pravne ureditve. Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Tako je pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje, da riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, nosita tožnika(1).

10. Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno obrazložili, da se šteje, da je oškodovanec zvedel za škodo, ko je ob potrebni skrbnosti mogel izvedeti za njen obseg in višino. Tako je sodišče druge stopnje pravilno obrazložilo, da ni pomembno, kdaj natanko sta tožnika oddala objekt v najem, ampak kdaj sta objekt lahko začela tržiti, saj sta takrat že mogla ugotoviti višino najemnine in izračunati svojo izgubo.

11. Ker za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča ugotovitev, da je sodišča druge stopnje pravilno potrdilo odločitev o zavrnitvi zahtevka zaradi ugovora zastaranja, Vrhovno sodišče na druge revizijske navedbe ne odgovarja.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da tožnika sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako Vrhovno sodišče RS tudi v zadevah II Ips 664/2009 in II Ips 11/2008.