Jedro

Pravilen je sklep sodišča prve stopnje, da tožba ni dopustna zaradi 308. člena ZPP. Pritožnica tožbo utemeljujejo na dejanskem kompleksu, ki je zajet s sodno poravnavo.

Za ugotovitev identičnosti predmeta spora in predmeta sodne poravnave so bistveni tožbeni predlog in izrek sodne poravnave ter identičnost dejanskih tožbenih navedb in dejanske podlage sodne poravnave v trenutku njene sklenitve, ker se na ta trenutek vežejo njeni učinki, ki so identični učinku pravnomočne sodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožeča stranka zahtevala plačilo 3.111,00 EUR in ji naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 839,06 EUR v roku 15 dni.

2. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila. Pritožbo vlaga iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne strinja se s sodiščem prve stopnje, da je predmet tega postopka zajet v sklenjeni sodni poravnavi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (pravilno: Okrajnim sodiščem v Ljubljani), R 1802/2017 z dne 26. 10. 2107 (v nadaljevanju: Sodna poravnava). Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da tožba za plačilo nadomestila za plačilo njenih avtorskih pravic ni dopustna zaradi res transacta. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prvo stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica (tožnica) je s tožbo zahtevala plačilo 3.111,00 EUR nadomestila za kršitev njenih avtorskih pravic. Zatrjevala je, da je imetnica avtorskih pravic na modelu kartonaste in plastične embalaže za svoje izdelke. Pritožnica proizvaja in dobavlja čokolade in čokoladne izdelke, ki se tržijo pod zaščitenima blagovnima znamkama C. in K. Pritožnica je za tisk kartonaste in plastične embalaže izdelala ustrezno izsekovalno orodje in klišeje ter je imetnica avtorskih pravic na orodju in lastnica orodja za izsekovanje. Pritožnica je svojo embalažo izdelovala na svojih orodjih pri P. in T. Toženka je brez pritožničinega dovoljenja pri njima naročila izdelavo embalaže pritožnice, ki je bila izdelana na njenih orodjih – septembra 2017 je naročila pri P., maja 2017 pri T. Embalaža ji je bila dobavljena. Toženka je tožbi nasprotovala po vsebini, hkrati pa tudi zaradi nedopustnosti postopka. Opozorila je, da sta stranki sklenili Sodno poravnavo, s katero sta uredili vsa sporna razmerja v zvezi s franšizno pogodbo. Tudi škodo, katere plačilo zahteva pritožnica v tem postopku. Pritožnica je temu nasprotovala in trdila, da stranki s Sodno poravnavo nista uredili plačila nadomestila zaradi opisanih kršitev njenih avtorskih pravic.

5. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo na podlagi 308. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Ugotovilo je, da je tožba vložena o predmetu, o katerem je bila sklenjena Sodna poravnava. Nesporna dejstva so bila naslednja: - stranki sta 30. 11. 2016 sklenili Franšizno pogodbo št. C-00 (v nadaljevanju: Franšizna pogodba). Pritožnica je franšizor, toženka franšizij. Vsebina Franšizne pogodbe ni sporna; - stranki sta sklenili Sodno poravnavo. Njena vsebina je med strankami sporna v razmerju do te tožbe; - da naj bi do nedovoljene uporabe tožničinih orodij prišlo z naročiloma pred sklenitvijo Sodne poravnave.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da: - sta stranki s Sodno poravnavo uredili, zajeli vsa med njima do tedaj nastala sporna razmerja in ne zgolj razmerja glede Franšizne pogodbe. Namen sodne poravnave izhaja že iz uvoda Sodne poravnave (8. točka razlogov), pa tudi 2. člena Sodne poravnave, s katerim sta uredili prenehanje Franšizne pogodbe in dogovorili vsebino njunega pravnega razmerja za naprej (tako na premoženjskem kot kazenskem področju); - je bilo pritožnici že v času sklepanja Sodne poravnave znano, da je toženka v času pred sklenitvijo Sodne poravnave in v času sklenitve Sodne poravnave razpolagala s pritožničino embalažo; ter še, da je bilo naročanje in uporaba embalaže s strani toženke med strankama sporno že pred sklenitvijo Sodne poravnave. V Sodni poravnavi (šesta alineja 3. člena,1 5. člen2 in 6. člen3 Sodne poravnave) sta namreč stranki posebej uredili pravice in obveznosti pravdnih strank v zvezi z embalažo pritožnice (10. točka razlogov). Pritožnica je v tožbi navedla, da je na podlagi njene prijave tržni inšpektorat izvedel postopek in 10. 10. 2017 izdal obvestilo (priloga A9), iz katerega med drugim izhaja, da je T. s strani toženke prejela naročilo za izdelavo embalaže. Pritožnica je zoper toženko celo podala kazensko ovadbo zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine, katero se je v Sodni poravnavi zavezala umakniti. Četudi drži, da je pritožnica za toženkino naročilo pri P. izvedela šele septembra 2018, sta pravdni stranki s sodno poravnavo uredili vsa pravna razmerja glede embalaže. Zato dejstvo, da v Sodni poravnavi uporaba orodja za izdelavo embalaže ni izrecno omenjeno, ne potrjuje pritožničinega argumenta, da uporaba tega orodja ni bila predmet Sodne poravnave. Brez uporabe orodja namreč izdelava embalaže ni bila mogoča; - pravdni stranki sta s Sodno poravnavo zajeli vse pravice in obveznosti med strankama. S Sodno poravnavo sta uredili vsa do tedaj nastala sporna razmerja, vključno s pravicami intelektualne lastnine. To sta v 7. členu Sodne poravnave izrecno zapisali.4 Besedilo Sodne poravnave je bilo za sodišče prve stopnje jasno, zato ni izvedlo predlaganih zaslišanj za ugotavljanje prave volje strank (zaslišanja). Oprlo se je na prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Ta določa, da se določila pogodbe uporabijo kot se glasijo.

7. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava. Če ugotovi, da teče pravda o predmetu, o katerem je že sklenjena sodna poravnava, tožbo zavrže (prvi odstavek 308. člena ZPP). Za ugotovitev identičnosti predmeta spora in predmeta sodne poravnave so bistveni tožbeni predlog in izrek sodne poravnave ter identičnost dejanskih tožbenih navedb in dejanske podlage sodne poravnave v trenutku njene sklenitve, ker se na ta trenutek vežejo njeni učinki, ki so identični učinku pravnomočne sodbe. Šele dejanska podlaga sodne poravnave in dogovor o pravnih posledicah omogočata individualizacijo določenega predmeta poravnave ter njegovo primerjavo z novo uveljavljanim tožbenim zahtevkom.5

8. Pritožnica navaja, da s tožbo ne uveljavlja kršitve Franšizne pogodbe. To tudi ne izhaja iz uvoda Sodne poravnave, v katerem sta stranki zapisali nesporne ugotovitve, ki pojasnjujejo in naštevajo okoliščine in kršitve, ki so predmet urejanja v Sodni poravnavi, in sicer tiste, naštete v točkah a do d. 9. Pritožnica želi vprašanje škode zaradi zatrjevane nedovoljene uporabe izsekovalnih orodij in klišejev prikazati ločeno od Franšizne pogodbe, da bi s tem prepričala višje sodišče, da tožba temelji na pravnem razmerju (dejanskem kompleksu), ki ni zajeto s Sodno poravnavo. Vendar višje sodišče zadeve ne vidi tako izolirano kot to želi prikazati pritožnica. Do Sodne poravnave je bilo pravno razmerje med strankama urejeno prav s Franšizno pogodbo. Da bi stranki razrešili razmerja, ki so nastala zaradi kršitve le-te s strani toženke, sta sklenili Sodno poravnavo.

10. Drži, da v Sodni poravnavi ni izrecno zapisana kršitev, da je toženka pri pritožničinih izvajalcih naročala izdelavo embalaže ter tako zase in za svoj račun neupravičeno uporabljala izsekovalna orodja in klišeje pritožnice. Pritožnica želi s tem povedati, da so s Sodno poravnavo urejene le tiste okoliščine in kršitve, ki so izrecno navedene v uvodu Sodne poravnave. Sodna poravnava naj bi torej pravno razmerje uredila le glede izrecno naštetih kršitev. S tem se višje sodišče ne strinja. V uvodu Sodne poravnave sta stranki zapisali skupne ugotovitve in cilj Sodne poravnave – zlasti obseg zadnjega, v povezavi s 7. členom Sodne poravnave, je pravno pomemben, zato pritožnica svoja pritožbena izvajanja neutemeljeno reducira na nekaj zapisanih alinej v Sodni poravnavi.

11. Nadalje naj bi kršitve izhajale iz zavez, ki jih je prevzela toženka v 3. členu Sodne poravnave: prodaja ponaredkov oziroma proizvodov dobavitelja, ki ni pritožnica, ki jih je toženka tržila v embalaži z navedbo imena, oznakami in znamkami pritožnice; polnjenje proizvodov pritožnice v embalažo z znaki intelektualne lastnine pritožnice; uporaba registrirane znamke pritožnice oziroma približek znaku C, ki ga uporablja pritožnica, na embalažah toženke oziroma proizvodih, ki jih ni dobavila pritožnica. Po prepričanju višjega sodišča je sodišče prve stopnje prav v tem členu pravilno povezalo vtoževano kršitev s samo vsebino Sodne poravnave. Pritožnica ne more uspeti s selektivnim povzemanjem Sodne poravnave. Nasprotno, sodišče prve stopnje je pomen in obseg Sodne poravnave povsem pravilno ugotavljalo glede na celoten tekst besedila Sodne poravnave. To pa je logično in v ničemer izpodbijano povezalo z dejstvom pritožničine predhodne prijave tržnemu inšpektoratu in vložene kazenske ovadbe.

12. Višje sodišče se tudi povsem strinja s sodiščem prve stopnje, da je besedilo Sodne poravnave, predvsem njen namen, povsem jasno. Pritožbena graja, da je jasno, da Sodna poravnava ni jasna, ker se stranki v tej pravdi o njeni vsebini očitno ne strinjata, je torej jasno neutemeljena. Zgolj dejstvo, da si pravdni stranki Sodno poravnavo različno razlagata, še ne pomeni, da je nejasna in da bi zato moralo sodišče prve stopnje ugotavljati resnično voljo strank, kot pravi pritožnica. Sicer pa ta pritožbena graja ni jasna. Sodišče prve stopnje je resnično voljo strank ugotovilo iz jasnega besedila Sodne poravnave. Drugi odstavek 82. člena OZ določa obvezno razlagalno pravilo, ki se uporablja za razlago spornih določb pogodbe. Določilo je sporno takrat, kadar mu stranki pripisujeta različen pomen oziroma kadar ena stranka trdi, da ima določen pomen, druga pa, da je njegov pomen drugačen. Vendar zgolj subjektivno dojemanje strank ne igra odločilne vloge; kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo, včasih pa tudi glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag.6

13. Pritožnica ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pritožnica pred sklenitvijo Sodne poravnave vedela za toženkino naročanje embalaže pri T., saj je v zvezi s tem dala prijavo na tržno inšpekcijo in kazensko ovadbo proti toženki. Pritožbeno tudi ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da naročanje embalaže logično pomeni tudi uporabo izsekovalnih orodij in klišejev. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da sta stranki vprašanje embalaže uredili v Sodni poravnavi. Toženka se je s Sodno poravnavo zavezala prenehati polniti svoje proizvode v embalažo z znaki intelektualne lastnine pritožnice (šesta alineja 3. člena), pritožnici pa do 25. 10. 2017 vrniti vse dodatne materiale, ki imajo napis C. ali znak predlagatelja C, kot so (vendar ne izključno) nalepke, kartončki, ovijalni trak, vrečke, folija za K. ... (5. člen). Pritožnica se je zavezala najkasneje v treh dneh po podpisu poravnave ali prejemu folije in embalaže iz 5. člena te pogodbe (kar nastopi prej) umakniti predlog za kazenski pregon toženke in A. A. s. p. (6. člen; zadnja je toženkina družbenica in poslovodja ter sestra družbenika in poslovodje pritožnice). Nadalje sta stranki v Sodni poravnavi navedli, da sta z njo uredili prav vsa pravna razmerja, ki izhajajo iz njunih pravic intelektualne lastnine in Franšizne pogodbe ter kršitve le-te (gl. uvod in 7. člen), kot navajata: tako kazensko- kot premoženjskopravna razmerja, civilno-, stvarno-, intelektualno- in konkurenčnopravna razmerja in v zvezi s tem nimata več nobenih zahtevkov. Ob takšni sodni poravnavi je edino pravilen sklep sodišča prve stopnje, da tožba zaradi 308. člena ZPP ni dopustna. Pritožnica tožbo utemeljujejo na dejanskem kompleksu, ki je zajet s sodno poravnavo.

14. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani tisti, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člen ZPP.

1 Toženka se do 31. 10. 2107 zaveže prenehati polniti svoje proizvode v embalažo z znaki intelektualne lastnine pritožnice. 2 Toženka se zaveže, da bo pritožnici do 25. 10. 2017 vrnila vse dodatne materiale, ki imajo napis C. ali znak predlagatelja C, kot so (vendar ne izključno) nalepke, kartončki, ovijalni trak, vrečke, folija za K. ... 3 Pritožnica se zaveže po prejemu folij in embalaže s strani toženke umakniti predlog za kazenski pregon. 4 S sklenitvijo te poravnave so v celoti urejene vse pravice in obveznosti. 5 VSRS, II Ips 813/2008. 6 VSRS, III Ips 11/2018. Pravilo OZ o razlagi izjav volje in pogodb se uporablja tudi pri razlagi sodnih poravnav (gl. VSRS, II Ips 225/2006).