Jedro

Tožnik je bil z ukazom preveden na dolžnost višji častnik načelnik oddelka, ki se opravlja v nazivu podpolkovnik, prevedba plače ob prehodu v nov plačni sistem dne 1. 8. 2008 pa se je opravila glede na zadnjo dokončno in pravnomočno odločbo o razporeditvi na delovno mesto (dolžnost). Navedeno izhaja iz avtentične razlage 49.a člena ZSPJS, kjer je navedeno, da je določbe 49.a člena ZSPJS treba razumeti tako, da se ob prevedbi nominalnih zneskov osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva upošteva količnik, ki je bil za delovno mesto oziroma naziv določen v individualnem delovno pravnem aktu javnega uslužbenca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu. Če v individualnem delovno pravnem aktu javnega uslužbenca količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta ni bil določen, se upošteva količnik, določen v aktu delodajalca, veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po ZSPJS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta odločba tožene stranke z dne 26. 8. 2008 in Ukaz z dne 25. 8. 2008, podana tožniku, nezakonita ter da se odpravita in nadomestita z odločbo, po kateri je tožnik zaradi prevedbe v plačne razrede imenovan na dolžnost višji častnik pilot, ki se opravlja v nazivu podpolkovnik pilot ter s katero se prevede delovno mesto in pravilno določi plačni razred tožnika glede na formacijsko dolžnost višji častnik pilot. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku za čas od avgusta 2008 naprej plačati razliko v plači zaradi napačne uvrstitve v plačilni razred z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter na neto nadomestila plače obračunati pripadajoče davke in prispevke ter jih plačati pristojnim institucijam (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 567,50 EUR v roku 15 dni, po izteku roka za izpolnitev obveznosti z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, svoje stroške postopka krije tožnik sam (II. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe tožnik navaja bistvena dejstva, ki po oceni tožnika niso sporna za nobeno stran. Tožnik je pred sporno prevedbo zasedal mesto v formacijski dolžnosti, za katerega je bil določen osnovni količnik v višini 7,60 (odločba z dne 16. 4. 2003, ki postala dokončna in pravnomočna). Tožena stranka je tožnika z dne 6. 6. 2004 razrešila dolžnosti načelnika oddelka B. ter z dnem 7. 6. 2004 imenovala na formacijsko dolžnost načelnik oddelka pod zap. št. C. po formaciji št. ... v poveljstvu D.. Tožnik je še naprej prejemal plačo na podlagi odločbe z dne 16. 4. 2003, tožena stranka ga ni nikoli razporedila na delovno mesto s količnikom 5,3. Odločba z dne 16. 4. 2003 je bila torej zadnja odločba tožnika o plači pred sporno prevedbo. Tožena stranka bi torej morala plačo tožnika ob prehodu v nov plačni sistem prevesti ob upoštevanju zadnje dokončne in pravnomočne odločbe o plači z dne 16. 4. 2003 (kjer je določen osnovni količnik 7,6 in ne 5,3). Tožena stranka sicer pojasnjuje, da je 5. 7. 2007 minister izdal odredbo, s katero je bil za formacijo pod zap. št. C. osnovni količnik 7,6 nadomeščen z osnovnim količnikom 5,3, dejstvo je, da tožnik s tem v zvezi ni prejel nobenega individualnega akta o pravicah iz delovnega razmerja, ki bi osnovni količnik formacije, ki ga je zasedal spreminjal. Pomembno je tudi dejstvo, da je tožnik ves čas, odkar je zaposlen v Slovenski vojski, pilot in da je tudi kot načelnik oddelka izvajal letalske naloge. Tožena stranka je sprva priznavala v zvezi s formacijo pod zap. št. C. kot potrebna specialistična znanja, po spremembi osnovnega količnika na 5,3 pa ta znanja naj ne bi bila več potrebna. Zakaj je prišlo do ukinitve posebnih znanj in izobrazbe se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo. Tožena stranka je smatrala, da po novem specialistična znanja in izobrazba niso več potrebni, zaradi česar je formaciji pod zap. št. C. znižala vrednost osnovnega količnika. Tožena stranka bi morala tožnika seznaniti s spremembami pogojev dela, najkasneje tedaj, ko jih je spremenila. Tožnik je za spremembo zvedel šele, ko je sprožil spor. Tožena stranka bi pravilno postopala, če bi tožniku ob spremembi formacije izdala nov ukaz in novo odločbo o plači. Ker tega ni naredila, je bila dolžna ob prevedbi plače upoštevati tožnikovo zadnjo dokončno in pravnomočno odločbo o plači z dne 16. 4. 2003. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja nezakonitost in odpravo odločbe tožene stranke z dne 26. 8. 2008 in ukaz tožene stranke z dne 25. 8. 2008 ter nadomestitev z odločbo po kateri bo tožnik zaradi prevedbe v plačne razrede imenovan na dolžnost višji častnik pilot, ki se opravlja v nazivu podpolkovnik pilot ter da se pravilno prevede njegovo delovno mesto in pravilno določi plačni razred. Uveljavlja tudi izplačilo razlike v plači od odprave prevedbe (od avgusta 2008) dalje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da je izpodbijana odločba o prevedbi osnovne plače in njeni uvrstitvi v plačni razred pravilna in zakonita. Pri prevedbi so bila upoštevana določila Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. list RS št. 52/2002 in naslednji) in sicer 49.a, 49.b in 49.c člen. Tožena stranka je upoštevala, da je bil tožnik pred razporeditvijo v tujino razporejen na dolžnost št. C. po formaciji ..., tožena stranka pa je opravila prevedbo upoštevajoč to razporeditev. Tožena stranka je upoštevala, da je tožnik dosegel količnik 7,6 oziroma 8,36 ter vse dodatke, zato ni bilo kršeno določilo petega odstavka 49.a člena ZSPJS.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik z odločbo z dne 16. 4. 2003 razporejen v plačilni razred s količnikom 7,60; - da je bil z ukazom z dne 1. 6. 2004 imenovan na formacijsko dolžnost načelnik oddelka pod zaporedno številko C. po formaciji številka ... v poveljstvo sil; - da je bil tožnik za čas od 1. 6. 2006 do 30. 6. 2010 napoten na opravljanje nalog v tujini po pogodbi o opravljanju nalog v tujini z dne 24. 4. 2006; - da je bil tožnik z ukazom z dne 25. 8. 2008 preveden na dolžnost višji častnik načelnik oddelka, ki se opravlja v nazivu podpolkovnik; - da je bil tožnik z odločbo z dne 26. 8. 2008 razporejen v 48 plačni razred z upravičenostjo do osnovne plače v višini 2.982,26 EUR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku zadnja odločba o plači (pred prevedbo) izdana 16. 4. 2003, posebne odločbe na podlagi ukaza z dne 1. 6. 2004 stranki nista predložili. Tožnik je bil z ukazom z dne 25. 8. 2008 preveden na dolžnost višji častnik načelnik oddelka, ki se opravlja v nazivu podpolkovnik. Tožnik ukaza, ki je akt vodenja in poveljevanja v vojski in ki ni predmet presoje v delovnem sporu, ni izpodbijal oziroma zoper ukaz ni vložil ugovora po službeni poti. Zaradi prehoda na nov plačni sistem se je izvedla prevedba dotedanjih formacijskih dolžnosti in nazivov pripadnikov Slovenske vojske. Sodišče tudi ne more razporejati delavcev na konkretna delovna mesta oziroma vojaške dolžnosti, saj je razporejanje delavcev v izključni pristojnosti delodajalca. Pri prevedbi in uvrstitvi tožnika je bil upoštevan osnovni količnik formacijske dolžnosti, ki jo je opravljal tožnik pred napotitvijo v tujino in tožnikov količnik, ki ga je imel pred napotitvijo v tujino. Upoštevana pa je bila tudi odredba ministra z dne 5. 7. 2007, s katero je bil osnovni količnik za formacijsko dolžnost, ki jo je zasedal tožnik, spremenjen in nadomeščen s količnikom 5.30. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi tožena stranka morala tožnika seznaniti s spremembami pogojev dela, ko jih je spremenila, saj je tožnik šele, ko je sprožil spor zvedel za spremembo pogojev dela, torej da za to formacijo niso več potrebna specialistična znanja (zato je prišlo do znižanja osnovnega količnika). Tožnik je bil z ukazom z dne 25. 8. 2008 preveden na dolžnost višji častnik načelnik oddelka, ki se opravlja v nazivu podpolkovnik, prevedba plače ob prehodu v nov plačni sistem dne 1. 8. 2008 pa se je opravila glede na zadnjo dokončno in pravnomočno odločbo o razporeditvi na delovno mesto (dolžnost). Navedeno izhaja iz avtentične razlage 49.a člena ZSPJS, kjer je navedeno, da je določbe 49.a člena ZSPJS treba razumeti tako, da se ob prevedbi nominalnih zneskov osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva upošteva količnik, ki je bil za delovno mesto oziroma naziv določen v individualnem delovno pravnem aktu javnega uslužbenca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu. Če v individualnem delovno pravnem aktu javnega uslužbenca količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta ni bil določen, se upošteva količnik, določen v aktu delodajalca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu. Tožnik je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tudi po formalni spremembi osnovnega količnika delovnega mesta na 5,3 prejemal plačo po količniku 7,6 in dodatke. Ob prevedbi je tako tožena stranka pravilno upoštevala kot nominalni znesek osnovne plače količnik 7,6. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.

Ker ostale pritožbene navedbe tožnika za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).