Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je predlog potrebno zavreči kot nedovoljen. Storilec je namreč vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program, kot pa je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje lahko predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemelji le zamuda procesnega roka, ne pa tudi zamuda materialnopravnega roka, kamor spada tudi rok za predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Storilec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog storilca D.P. za vrnitev v prejšnje stanje in mu naložilo v plačilo sodno takso v znesku 30 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa.

Zoper tak sklep je pritožbo vložil storilec, v kateri ponavlja razloge za uveljavljanje instituta vrnitve v prejšnje stanje, ki jih je navajal v predlogu z dne 25.2.2015 (listovna številka 39 spisa).

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je s sklepom EPVD 8 z dne 16.2.2015 preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ker storilec v roku 15 dni od pravnomočnosti sklepa o odložitvi izvršitve ni predložil dokazila o prijavi v ustrezen rehabilitacijski program. Storilec je v pritožbenem roku dne 25.2.2015 vložil predlog za vrnitve v prejšnje stanje. Sodišče je storilca nato z dopisom 25.2.2015 pozvalo, naj se izjasni ali naj sodišče šteje vlogo kot pritožbo zoper zgoraj citirani sklep. V dopisu je storilca tudi obvestilo, da vrnitev v prejšnje stanje v primeru zamude roka za predložitev dokazil ni dovoljena. V odgovoru dne 6.3.2015 je storilec zatrjeval zamudo roka za opravo procesnega dejanja, na podlagi katerega bi mu morala biti dopuščena pravica do uveljavljanja vrnitve v prejšnje stanje. Sodišče je nato izdalo izpodbijani sklep, s katerim je pravilno ugotovilo, da je predlog potrebno zavreči kot nedovoljen. Storilec je namreč vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje pa lahko predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemelji le zamuda procesnega roka, ne pa tudi zamuda materialnopravnega roka, kamor spada tudi rok za predložitev dokazila o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program. Glede na to, da je bilo potrebno predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavreči zaradi neizpolnjene procesne predpostavke (dovoljenosti), kakor je pravilno v izpodbijanem sklepu sklenilo prvostopenjsko sodišče, se višje sodišče do navedb v pritožbi glede vsebinske presoje dovoljenosti vrnitve v prejšnje stanje ni opredeljevalo. Iz navedenih razlogov je višje sodišče, ob ugotovitvi, da tudi niso podane kršitve na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (159. členu ZP-1), pritožbo storilca kot neutemeljeno zavrnilo. (168. člen v zvezi s tretjim odstavkom 163. člena ZP-1).

Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo sodno takso v znesku 20,00 EUR (tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah; ZST-1), ki jo mora plačati v 15-ih dneh od vročitve poziva za plačilo sodne takse.