Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da sta pravdni stranki v razmerju gestorja in dominusa, ter da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker zahtevka ni presojalo z vidika določb poslovodstva brez naročila. Tožeča stranka namreč ni navedla nobenih trditev, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti pravna pravila o poslovodstvu brez naročila, ampak je svoj zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi. Že res, da mora sodišče pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti, vendar pa morajo biti kljub temu podane trditve, ki terjajo uporabo določenih pravnih pravil, ki pa jih tožeča stranka ni postavila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 159424/2011 z dne 27. 10. 2011 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne, ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 199,72 EUR nadaljnjih stroškov v osmih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Tožeča stranka je zoper sodbo pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožeča stranka namreč navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni štelo, da je tožena stranka s podpisom naročilnic izjavila voljo, da se strinja z njeno vsebino (torej, da je naročila vtoževane storitve po cenah, navedenih v naročilnici). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da tožeča stranka z listinami „sprejemni list/naročilnica/račun“ ni uspela dokazati, da je tožena stranka naročila storitve, ampak je podpisovala zgolj prevzem pokojnikov. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožeča stranka posebnega naročila niti ne potrebuje, ker je glede na Odlok o pokopališki in pogrebni dejavnosti ter urejanju pokopališč na območju Občine Jesenice (Ur. l. RS, št. 96/1999, 109/2005 in 51/2009) (v nadaljevanju: Odlok) edina upravičena opravljati zaračunana dela in se na „naročilo“ sklicuje samo zato, da bi tveganje plačila prenesla na toženo stranko, ki pa ima v celotni zadevi omejeno vlogo (pokop pokojnika), na podlagi naročila strank, ki same izberejo izvajalca pokopa. Glede na navedeno se pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, izkažejo za neutemeljene.

7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi jo moralo opraviti. Sodišče prve stopnje se je po prepričanju višjega sodišča pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 454. člena ZPP, po katerem lahko sodišče izda sodbo brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v vlogah, navedenih v 452. členu ZPP, ni zahtevala.Tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naroka ni predlagala, ampak navaja, da se mu ni odpovedala, zaradi česar bi ga sodišče prve stopnje moralo izvesti. Glede na zgoraj navedeno pravno podlago, po kateri mora stranka narok izrecno zahtevati, se pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene. Nadalje tožeča stranka navaja, da je predlagala zaslišanje prič, zaradi česar bi sodišče prve stopnje moralo izvesti narok, vendar so njene pritožbene navedbe neutemeljene, saj sta si pravna teorija in sodna praksa enotni, da mora stranka izvedbo naroka izrecno zahtevati, pri čemer ni mogoče šteti, da dokazni predlog z zaslišanjem strank ali prič pomeni takšno zahtevo, saj ni nujno, da bo sodišče predlogom ugodilo.(1)

8. Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je bilo mogoče o spornem dejanskem stanju odločiti že na podlagi priloženih listinskih dokazov (prim. drugi odstavek 454. člena ZPP). Tožeča stranka sicer navaja, da sodišče prve stopnje glede na specifiko pogrebnih in pokopaliških dejavnosti, ter ustaljeno prakso poslovanja družb v tej dejavnosti, o dejanskem stanju ni moglo sklepati zgolj na podlagi pisnih dokazov, vendar pa teh trditev ne konkretizira na način, da bi se višje sodišče lahko do njih opredelilo, oziroma ne pojasni, katero je tisto zatrjevano dejstvo, o katerem sodišče prve stopnje ni moglo sklepati na podlagi pisnih dokazov.

9. Nadalje tožeča stranka navaja, da ji je sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo predlaganih prič, kršilo pravico do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni mogla dokazovati svojih trditev. Pritožbene navedbe so neutemeljene, saj sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, sploh če je ta nesubstanciran. Stranka mora namreč natančno opredeliti, katero sporno dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotovi (prim. VS RS II Ips 206/2002 z dne 13. 3. 2003, VSL I Cp 1803/2000 z dne 13. 12. 2000). Tožeča stranka tega ni storila. V dopolnitvi tožbe je predlagala priče z navedbo njihovih imen in priimkov, ni pa navedla ničesar v zvezi s tem, o katerih pravno relevantnih dejstvih bi priče vedele izpovedati. Šele po tem, ko jo je tožena stranka na to opomnila, je v pripravljalni vlogi navedla, da bodo predlagane priče vedele izpovedati o samem poslovanju med pravdnima strankama oziroma o načinu in poteku naročil in izvedbi storitev, ter prevzemih pokojnikov. Takšno (tudi prepozno) substanciranje ne zadošča, ker tožena stranka še vedno ni navedla, katera sporna dejstva, naj bi se s predlaganimi zaslišanji sploh ugotavljala, sploh upoštevaje dejstvo, da sam način dejanskega poslovanja med pravdnima strankama ni sporen, ampak je sporen pravni pomen teh dejanskih ravnanj (ali je tožena stranka s podpisom prevzema umrlega „naročila“ storitev prevoza pri tožeči stranki).

10. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo pritožničino pravico do izjave tudi s tem, ko ni izvedlo naroka, na katerem bi jo lahko v okviru materialnega procesnega vodstva pozvalo k dopolnitvi dokaznega predloga, če je presodilo, da je le-ta pavšalen (prim. 285. člen ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene že zato, ker tožeča stranka ni predlagala izvedbe naroka za glavno obravnavo, poleg tega pa jo je že tožena stranka opozorila, da njen dokazni predlog ni dovolj substanciran (prim. 3. točko vloge na list. št. 30), zaradi česar opozorilo sodišča v nobenem primeru ne bi bilo potrebno (prim. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba, 2005, 1. knjiga, str. 74, ter 2. knjiga, str. 592).

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, da sta pravdni stranki v razmerju gestorja in dominusa, ter da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker zahtevka ni presojalo z vidika določb poslovodstva brez naročila (200., 202. in 206. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Tožeča stranka namreč ni navedla nobenih trditev, zaradi katerih bi sodišče prve stopnje moralo uporabiti pravna pravila o poslovodstvu brez naročila, ampak je svoj zahtevek utemeljevala na pogodbeni podlagi. Že res, da mora sodišče pravo poznati in uporabiti po uradni dolžnosti, vendar pa morajo biti kljub temu podane trditve, ki terjajo uporabo določenih pravnih pravil, ki pa jih tožeča stranka ni postavila. Sedaj navedene trditve o koristnosti in nujnosti opravljenih storitev so nedopustne pritožbene novote, ki jih višje sodišče ne more upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Višje sodišče zgolj pripominja, da prevoz umrlih iz Splošne bolnišnice Jesenice oziroma iz Doma upokojencev dr. Franceta Bergelja do pokopališča Blejska Dobrava oziroma do P.., ni tuj posel, ki naj bi se ga tožeča stranka nepoklicano lotila, ampak je prav njen posel (prim. 199. člen OZ), opravljanje katerega ji je bilo podeljeno z Odlokom.

12. Res je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je na podlagi dokaznega postopka ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala naročila pokopa, ampak zgolj prevzem pokojnika, kar pa po prepričanju višjega sodišča ni vplivalo na razumljivost in skladnost izpodbijane sodbe v tej meri, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Višje sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadnjem odstavku na tretji strani obrazložitve pomotoma navedlo „pokop“ namesto „prevoz“, kar jasno izhaja tudi iz nadaljnje obrazložitve sodbe, ko sodišče pojasni, da je bila vloga tožene stranke zgolj dejanski pokop umrlega. Zato so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne razlikuje med pokopališkimi in pogrebnimi dejavnostmi, neutemeljene.

13. Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb (pretežni del 3. točke pritožbe) ni opredelilo, ker je tožeča stranka v tem delu pritožbe zgolj ponovila trditve, ki jih je navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje, prvostopenjsko sodišče pa jih je pravilno presodilo.

14. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Prim.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722